Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in izpodbijana odločitev

1.Tožeča stranka je 5. 6. 2025 vložila tožbo, s katero zahteva, da se ugotovi, da je nična Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 3. 7. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve in neposredno izvršljiv notarski zapis notarja A. A. opr. št. SV-1589-07 z dne 6. 7. 2007, ki sta jih sklenili pravdni stranki in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 314.687,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katerim je predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem postopku tožeči stranki odloži plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi, da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev in da se v primeru kršitve toženi stranki izreče denarna kazen. Tožeča stranka je navedla, da ji je tožena stranka na podlagi kreditne pogodbe odobrila namenski stanovanjski kredit v višini 225.000,00 CHF, kar je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašalo 135.537,67 EUR. V kreditni pogodbi je bilo določeno, da kredit plača v 240 mesečnih anuitetah, pri čemer zadnja zapade v plačilo 31. 7. 2027. Do vložitve tožbe je tožeča stranka iz naslova plačanih anuitet plačala 253.838,43 EUR. O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 11. 6. 2025, s katerim je predlogu tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da se učinkovanje kreditne pogodbe in neposredno izvršljivega notarskega zapisa začasno zadrži do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi, v ostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zoper ugodilni del sklepa je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

Povzetek pritožbenih navedb

2.Tožena stranka izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke z dne 24. 6. 2025 zoper sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje z dne 11. 6. 2025 ugodi ter razveljavi sklep o začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka tudi zahteva, da ji tožeča stranka plača pritožbene stroške.

3.Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih navedb in dokazov tožene stranke, kar predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), prav tako pa je zanemarilo nekatera najnovejša stališča Vrhovnega sodišča glede zastaranja ter posledic morebitne ničnosti kreditne pogodbe.

4.Sodišče se je na neposredni način sklicevalo na Direktivo 93/131 in na sodno prakso SEU, ki razlaga Direktivo, kar je v nasprotju z učinkom, ki ga imajo odločbe SEU, ki razlagajo Direktivo. Glede pravne narave učinkov pravnih aktov EU, je treba upoštevati dolobe Pogodbe o delovanju EU (PDEU) kot temeljnega akta delovanja EU, po kateri direktive nimajo neposrednega uinka, ki neposredno posameznikov ne naslavljajo, zato se nanje v sporih zoper druge posameznike sodia ne morejo sklicevati. Pravna narava in uinki sodb SEU ne morejo biti moneji od pravnega akta, ki ga ta razlaga, sicer bi mu lahko sodbe SEU dejansko dale pravni uinek, ki jih po PDEU drugae nima. Naelo lojalne razlage se uporablja le za razlago implementacijskih predpisov. Pravo EU ne velja neposredno, esar sodie ni upotevalo, ko se je sklicevalo na Zakon o izvrbi in zavarovanju (ZIZ). Pri razlagi Direktive SEU napotuje na nacionalno pravo, s tem, da sodiu daje le smernice, ki jih mora upotevati pri presoji nepotenosti zadevnega pogoja.Stalie, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno z Direktivo, predstavlja nedopustno iritev naela lojalne razlage, ki nima podlage ne v pravu EU ne v slovenskem pravnem redu. Sodie je zato zmotno predpostavke za izdajo zaasne odredbe presojalo neposredno z uporabo stali iz sodbe SEU C-287/22. SEU je v zadevi C-287/22 presojalo veljavnost kreditne pogodbe sklenjene med poljsko banko ter poljskim kreditojemalcem, v zadevi C-520/21 pa je bilo sporno dejstvo, da se je mesena obveznost preraunala na podlagi internega menjalnega teaja banke, ki ga je banka lahko enostransko spreminjala. Okoliine teh primerov niso primerljive s predmetno zadevo, s tem, da je bila po slovenskem pravu valutna klavzula dopuena in zakonsko urejena.

5.Sodie je pri odloitvi uporabilo standard pojasnilne dolnosti na retroaktiven nain, kar je v nasprotju s 155. lenom Ustave RS, saj je njen obseg in vsebino, kot jo poznamo danes, uporabilo na dejanski stan sklenitve pogodbe izpred osemnajstih let. SEU je v zadevi C-630/17 pojasnilo, da pravo EU nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki bi predstavljala podlago za ninost takih kreditnih pogodb sklenjenih pred uvedbo zadevnih pogojev za veljavnost take kreditne pogodbe, saj ima ta prepoved retroaktivni uinek. Vrhovno sodie je v sklepu II Ips 201/2017 pojasnilo, da je v asu ponudbe kreditov v valuti CHF veljal Zakon o potro1ni1kih kreditih (ZPotK), ki pojasnilne dolnosti podrobneje ni opredeljeval. Predvidel je le splo1no obveznost kreditodajalca, da mora pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznaniti kreditojemalca s pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. lena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. lena ZPotK). Kreditna pogodba je vsebovala vse obvezne sestavine, kot jih je doloala takratna zakonodaja. Sodie je v izpodbijanem sklepu retroaktivno uporabilo nov standard pojasnilne dolnosti, ki ga je razvilo Vrhovno sodie, ki v asu sklenitve kreditne pogodbe 1e ni obstajal. Glede na navedeno je oitek sodia, da toena stranka ni zatrjevala, da je toeo stranko opozorila na monost znatne depreciacije, povsem nesmiselno. Skladno z ustaljeno prakso ESP morajo biti naloeni ukrepi predpisani z zakonom.

6.Kondikcijski zahtevek toee stranke je zastaral. ee je terjatev zastarala, toei stranki ne bo potrebno raz1irjati tobenega zahtevka oziroma vlagati nove tobe. Toea stranka je vse relevantne okoli1ine, na katerih sedaj utemeljuje ninost kreditne pogodbe izvedela januarja 2015, ko je 1vicarska centralna banka odpravila zgornjo mejo vrednosti za CHF, zaradi esar je pri1lo do druge veje spremembe menjalnega teaja valut EUR/CHF. V medijih se je takrat znova govorilo o kreditih v CHF, ustanovljeno je bilo Zdruenje Frank, katerega namen je bil ozave1anje kreditojemalcev o njihovih pravicah. V letu 2015 so bile vloene prve tobe kreditojemalcev glede domnevne ninosti kreditov v valuti CHF, organizirani so bili javni protesti. Tudi toea stranka v svojih navedbah pojasnjuje, da je napano predstavo spoznala 1ele po nekaj letih, ko se je obrok mono spremenil in da je takrat od1la na banko, kjer je ugotovila, da se tveganje nana1a na celotni znesek kredita. Vrhovno sodie je v zadevi II Ips 75/2024 pojasnilo, da ko gre za kondikcijski zahtevek za vrailo tistega, kar je potro1nik pladal na podlagi nine pogodbe, je odloilno, kdaj je upnik izvedel za dejanske okoli1ine, ki odraajo njegovo prikraj1anje (zrcalna slika prikraj1anja na njegovi strani je obogatitev na drugi strani), kakor tudi za dejanske okoli1ine, ki napeljujejo na sklep, da je to prikraj1anje neupravieno. Pojasnilo je 1e, da je iz vidika koncepta nepremagljivih ovir kljuno, da je bilo dovolj dejanskih indicev, da bi se potro1nik ob skrbnem ravnanju obrnil na pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega poloaja v lui naela vestnosti in po1tenja (5. len Obligacijskega zakonika (OZ), ninosti potro1ni1ke pogodbe zaradi kr1itve tega naela ter zato poloaja neupraviene obogatitve ter rojstva kondikcijske tobe.

7.Toena stranka je toei stranki pojasnila, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzema obrestno tveganje, ker se v primeru spremembe referenne obrestne mere CHF/LIBOR lahko spremenijo mesene anuitete, in da se zaradi spremembe menjalnega teaja valut EUR/CHF lahko spremeni mesena obveznost. Ta pojasnila je toea stranka dobila ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Podpisala je izjavo, s katero je potrdila, da je seznanjena in pristaja na tveganja, s tem, da je bila pogodba sklenjena pred notarjem. Toena stranka bodoega gibanja menjalnih teajev ni mogla predvideti, zato strankam ni dala zagotovil ali napovedi glede bodoega gibanja menjalnega teaja. Informacije, ki jih je prejela toea stranka, povpreno skrbnemu potro1niku omogoajo, da razume ekonomske posledice. VSL je v sodbi I Cp 329/2021 pojasnilo, da je vsakemu povpreno skrbnemu potro1niku razumljivo, da v kolikor se zvi1ajo se1tevanci, torej mesene anuitete, se povi1a tudi vsota skupne obveznosti kredita.

8.Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolnosti je na toeni stranki, sodie pa ni zasli1alo referenta B. B., ki je sodeloval pri sklepanju kreditne pogodbe, zato je bilo kr1eno naelo kontradiktornosti.

9.VSM je v sklepu I Cp 928/2024 zavzelo stalie, da je pravna posledica kr1itve predpostavke preglednosti "razlaga v korist potro1nika, ne pa ninost pogodbenega pogoja" in da je "razumna razlaga, da ta predpostavka ni materialnopravna predpostavka iz na1tetih 1tirih alinej, torej ne zgolj na podlagi razlage jasnega besedila zakona (jezikovna razlaga), temve tudi loenega urejanja v razlinih dolobah (sistematina razlaga)." VSM je v tej odlobi 1e pojasnilo, da je slovenski zakonodajalec kot materialnopravno predpostavko doloil naelo vestnosti in po1tenja. Razlaga te materialnopravne predpostavke v nacionalnem pravu pa je drugana in bistveno 1ir1a, kot je avtonomna in enotna (evroavtonomna) razlaga SEU, saj se naelo vestnosti in po1tenja razteza na celotno obdobje trajanja pogodbenega razmerja. Vrednostno izhodi1e presoje, vsebinsko napeljevanje predpostavke vestnosti in po1tenja ne more za nepo1tenega razglasiti pogodbenega pogoja, ki bi bil zgolj nedobroveren, e ob tem potro1nik ni utrpel tak1nih ekonomskih, finannih (tudi socialnih) prikraj1anj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej iz drugega odstavka 272. lena ZIZ.

10.Toea stranka ni izkazala, da je toeni stranki 1e vrnila znesek, ki si ga je od nje izposodila. Toea stranka je na podlagi kreditne pogodbe zavezana plaati pogodbene obresti. Da ta obveznost obstaja, izhaja tudi iz sodbe in sklepa VSL II Cp 1255/2024 in predloga Vrhovnega sodia II Ips 14/2025, s katerim je Vrhovno sodie zastavilo predhodno vpra1anje SEU. Ker so v tem delu neizkazane navedbe toee stranke o domnevnem preplailu, ni izkazano, da bo morala toea stranka raz1irjati tobeni zahtevek, ob tem, da je preteni del morebitnega kondikcijskega zahtevka toee stranke zastaran.

11.Toea stranka in sodie nista pojasnila, zakaj naj bi raz1iritev tobenega zahtevka predstavljala teko nadomestljivo 1kodo. Zgolj pav1alno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazloenosti sodne odlob e in potrebnega trditvenega bremena. Posledica, e zaasna odredba ne bi bila izdana, bi bila za toeo stranko zgolj denarna.

12.Regulacijske zaasne odredbe zakonsko niso urejene, kar pomeni, da so dopustne zgolj v obsegu, kot ga je zartalo Ustavno sodie v odlobi Up-275/97, v skladu s katero je treba s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj terjatve, monost uporabe sile ali nastanka teko nadomestljive 1kode in pogoj reverzibilnosti. Sodie je samovoljno zniilo kriterije za izdajo zaasne odredbe. Sodie bi moralo pogoje za izdajo zaasne odredbe presojati restriktivno. Obstoj in obseg neugodnih posledic bi morala dokazati toea stranka. Posplo1eno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zado1a. Pogoja reverzibilnosti ni mogoe utemeljevati z dejstvom, da je terjatev toene stranke po kreditni pogodbi zavarovana s hipoteko. Slednja predstavlja zavarovanje pred kreditnim tveganjem, ki ga lahko toena stranka unovi zgolj v primeru odstopa od kreditne pogodbe, v takem primeru je toena stranka prikraj1ana za del pogodbenih obresti.

Odgovor na pritobo

13.Toea stranka v odgovoru na pritobo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritobenih stro1kov.

Glede utemeljenosti pritobe

14.Pritoba ni utemeljena.

Glede kr1itev pravil postopka

15.Sodie prve stopnje ni storilo formalnih kr1itev postopka, na katere pazi pritobeno sodie po uradni dolnosti (drugi odstavek 350. lena ZPP v zvezi s 366. lenom ZPP). Sodie prve stopnje tudi ni storilo relativnih kr1itev postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sklepa in enako ne absolutnih bistvenih kr1itev postopka, katerih posledica je avtomatina razveljavitev sklepa.

1.Sodišče prve stopnje je izvedlo vse tiste dokaze, ki so tako po kvaliteti kot po kvantiteti zadoščali, da so se s stopnjo verjetnosti ugotovila vsa relevantna dejstva. Glede na trditveno podlago tožene stranke (in tožeče stranke) in ker je standard dokazanosti v postopkih zavarovanja nižji, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki kršene pravica do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Glede na trditve tožene stranke v zvezi s pojasnilno dolžnostjo sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo bančnega referenta B. B., ki je sodeloval pri sklenitvi kreditnih pogodb. Tožena stranka tudi v pritožbi ni navedla dejstev, ki jih sodna praksa šteje za relevantne za presojo, da je banka izpolnila potrebno pojasnilno dolžnost do potrošnika pri sklenitvi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri materialnopravnih stališčih, ki so v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča glede obstoja terjatve, glede drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe pa so stališča tožene stranke v nasprotju z večinsko sodno prakso višjih sodišč. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na stališča iz te sodne prakse, pritožba pa ne navede utemeljenih razlogov za odstop od te sodne prakse. Do vseh pritožbenih razlogov tožene stranke se je sodna praksa že večkrat opredelila in pojasnila razloge, zaradi katerih niso izkazane predpostavke za odstop od te sodne prakse, enako pa je tudi stališče pritožbenega sodišča.

2.Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo vse odločilne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo predpostavke za izdajo začasne odredbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine navedb tožene stranke iz ugovora, s katerimi je izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila zahtevane pojasnilne dolžnosti in da so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do ugovorov tožene stranke glede upoštevanja nacionalnega prava in prava EU, upoštevalo je določbo 288. člena PDEU, podrobno je tudi predstavilo razloge, zaradi katerih je pri odločitvi upoštevalo načelna stališča SEU v sodbi C-287/22. V sodni praksi je enotno stališče, da standard obrazloženosti sodnih odločb ne zahteva, da se sodišče izrecno opredeli do prav vsake navedbe ali stališča stranke, kar še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Tak je tudi izpodbijani sklep.

3.Nobenih nasprotij ni v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi se morala tožeča stranka na podlagi prejetih informacij zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute, s tem, da se od banke ne pričakuje, da bo napovedala gibanje tečaja za vnaprej.

4.Sodišče prve stopnje je kriterije glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti presojalo v obsegu in na način, kot to izhaja iz veljavne sodne prakse, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje samovoljno določilo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki iz takratne zakonodaje niso izhajale in v nasprotju s sodno prakso.

5.Tožeča stranka je navedla odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s tem, da za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji vprašanji tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika in reverzibilnost (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), nista odločilni. Pravna kvalifikacija sodišča prve stopnje v tem delu temelji na navedbah tožeče stranke, s tem, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v tem delu pomanjkljiva.

6.V obravnavani zadevi gre za istovrstni spor, ki je bil predmet pravnega odločanja v številnih pravdnih postopkih, v katerih je sodelovala tudi tožena stranka. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje glede obstoja verjetnosti terjatve temelji na uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, glede drugih izkazanih predpostavk za izdajo začasne odredbe pa na večinski sodni praksi višjih sodišč. Pritožba se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je bila nadgrajena z drugačnimi stališči, v pritožbi navedene odločbe VSM I Cp 928/2024, VSL I Cp 329/2021 in VSL II Cp 1255/2024 in druge pa odstopajo od uveljavljene sodne prakse višjih sodišč. Vrhovno sodišče je sodbi II Ips 18/2022 pojasnilo, da okoliščina, da je Vrhovno sodišče precedenčno sodišče, sodiščem nižjih stopenj sporoča, da morajo že obstoječe precedense spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire, kar pomeni, da morajo z njimi (znati) argumentacijsko rokovati (tudi) v skladu s pravili precedenčnega utemeljevanja. Metodi odstopa nižjih sodišč od prakse Vrhovnega sodišča sta pretehtanje (outweigh) in razlikovanje (distinguishing). Pri prvem gre za klasičen, a tehtno argumentiran odstop z novimi, prepričljivejšimi argumenti, pri drugem za novo ovsebinjenje (kontekstualizacijo) abstraktnega stališča iz predhodne odločbe, torej za nadgradnjo sodniškega prava, ko se to sreča z malce drugačnim dejanskim stanom, ki je z vidika navezave prava nanj bistvenega pomena. Pritožba ne ponudi novih/tehtnih argumentov, ki bi terjali odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in od večinske (uveljavljene) sodne prakse višjih sodišč. Do vseh argumentov, ki jih izpostavlja pritožba, se je sodna praksa že opredelila. Prav tako tožena stranka v pritožbi ni dala navedb, ki bi kazale, da konkretni primer ni (vrednostno) istoveten s pravno urejenimi primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in večinske sodne prakse višjih sodišč. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditvene podlage pravdnih strank in v skladu s sodno prakso pravilno ovrednotilo pravno razmerje med pravdnima strankama. Iz teh razlogov toženi stranki ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje Direktivo in sodno prakso SEU uporabilo neposredno. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ZVPot, ZPotK, ZIZ in OZ. Upoštevalo je veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča in uveljavljeno večinsko sodno prakso višjih sodišč, glede odločb SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, pa je vzelo v obzir, da so pojasnevalne oziroma interpretativne narave in da je v ospredju razlaga samih norm prava EU, s tem, da je po ustaljeni praksi SEU treba nacionalno pravo jemati kot celoto in ga kot celoto razlagati skladno s pravom EU. Razlaga Direktive, ki jo v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, je namreč formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, kar morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nedopustno širilo načelo lojalne razlage.

8.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča izhaja, da je treba vselej opraviti presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja ob upoštevanju najnižjih meril Direktive in v povezavi z merili, ki jih je oblikovalo SEU in da Direktiva temelji na načelu minimalne usklajenosti (harmonizacije), zaradi česar lahko države članice po 8. členu Direktive sprejmejo ali ohranijo določbe, ki pomenijo višjo raven varstva potrošnikov, če ne posegajo v pravo EU, kar pomeni, da je potrošnik po nacionalnih zakonskih določbah, ki pomenijo izvedena pravila avtonomnih pravnih pojmov EU iz Direktive, deležen najmanj varstva po Direktivi v skladu s sodno prakso SEU.

9.V zadevi II Ips 48/2024 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da relevantno pravo EU s prilegajočo se sodno prakso SEU glede posledic ničnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (restitucijski učinek) pomenita 6. in 7. člen Direktive. Na podlagi prvega odstavka 6. člena Direktive države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika. Nacionalno podlago za zagotavljanje posrednega učinka Direktive z lojalno (skladno) razlago sekundarnega prava EU pomeni drugi odstavek 23. člena ZVPot, ki določa ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja. Po prvem odstavku 7. člena Direktive v zvezi s 24. uvodno izjavo morajo države članice v interesu potrošnikov zagotavljati tudi ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

10.Na enak način je sodišče prve stopnje utemeljevalo pravne posledice v zvezi z Direktivo in sodno prakso SEU, tako glede predpostavk v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, kakor tudi glede standarda težko nadomestljive škode, kar je v skladu s Pogodbo o delovanju EU (PDEU), zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

11.Tožena stranka v pritožbi trdi, da je izpolnila vse pogodbene obveznosti po veljavnem ZPotK. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 37/2023 pojasnilo, da obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo iz ZPotK pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Pojasnilna dolžnost se lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

12.Kršitev pojasnilne dolžnosti zato nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in predstavlja razlog iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ter je v skladu s sodno prakso samostojen razlog za ničnost pogodbe. Po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot je pogodbeni pogoj nepošten (in s tem po 23. členu ZVPot tudi ničen) že, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da nudi slovensko pravo potrošniku večje pravno varstvo kot Direktiva, s tem, da so predpostavke za ugotovitev nepoštenega pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot, ki povzroči ničnost pogodbe, opredeljene alternativno (in ne zahteva kumuliranja nedobrovernosti in znatnega neravnotežja kot 3. člen Direktive), tako da lahko standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej 24. člena ZVPot. Ugotovitev znatnega (tudi ekonomskega) neravnotežja (ob ugotovljenem morebitnem nevestnem ali celo nepoštenem ravnanju banke) za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja torej ni bistvena. Nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnosti namreč vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, ki pomeni kvečjemu formalno in ne tudi dejanske potrošnikove privolitve v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu potrošnik, če bi banka vestno izpolnila pojasnilo dolžnost, lahko izognil.

13.Namen evropskega (Direktiva 93/13) in domačega potrošniškega prava (ZVPot) je v vzpostavitvi dejanskega ravnotežja med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, torej, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov. Z ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo se uresniči prizadevanje doseči dejansko enakost med sicer neenakima subjektoma: bolje obveščenim ponudnikom kreditov v tuji valuti na eni in potrošnikom kot kreditojemalcem na drugi strani. Evropsko pravo varstva potrošnikov namreč temelji na pravni domnevi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, torej zaradi dejanske informacijske neenakosti (neuravnoteženosti). V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Ker je kreditna pogodba načeloma namenjena dolgoročnemu financiranju pomembne dobrine, se z njo zasleduje stabilnost. Kreditna pogodba z elementom neomejenega tveganja spremembe cene kredita v svojo naravo vnaša nestabilnost, zato mora biti obseg opozorila o tem elementu bistveno obsežnejši in bolj poglobljen, kot to velja za običajne elemente pogodbe o posojilu. Zaključek, da je banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba po takrat veljavni zakonodaji po ZPotK, kot je bilo že pojasnjeno, ne zadostuje za ugotovitev, da je kreditojemalec valutno tveganje razumel. Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je kreditojemalec dejansko vedel, kako negotov je obseg njegovih obveznosti, ki jih prevzema s pogodbo. V zadevi II Ips 49/2023 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti "črni scenarij." Ali, kot pravi Ustavno sodišče, kreditodajalec mora pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.

Tožena stranka (tudi) v pritožbi zatrjuje, da je tožeči stranki dala vse relevantne informacije, vendar ne navede nobenega dejstva, na podlagi katerega bi izhajalo, da je kljub temu, da tožeče stranke ni izrecno opozorila na neomejeno tveganje zaradi nihanja tečaja, tožeča stranka prejela informacije, na podlagi katerih se je zavedala dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu bo izpostavljena v celotnem pogodbenem obdobju. Pritožbene navedbe v tem delu so vsebinsko prazne - zatrjevana opozorila (podpisana izjava, da tožeča stranka pristaja na tveganja, sklenitev pogodbe pred notarjem) tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti in ostajajo na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti in da točen način informiranja ni predpisan, vendar tožena stranka tudi v pritožbi ne navede dejstev, da je tožeča stranka prejela informacije, ki jih sodna praksa vrednoti kot potrebne za ugotovitev, da se je potrošnik mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu bo izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita in je posledično lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to, kakšna bi slednja nato bila. Pritožbene navedbe v tem delu zato pri pritožbenem sodišču niso vzpostavile nobenega dvoma, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da tožena stranka ni opravila potrebne pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti.

Glede prepovedi retroaktivnosti

Ni sporno, da ima načelo evroskladne (lojalne) razlage po sodni praksi SEU vendarle omejitve in da je obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, omejena s splošnimi pravnimi načeli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in da se ne sme uporabiti pravo EU kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, ker se prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS ne nanaša le na normativno ureditev, ampak se nanaša tudi na sodno prakso, ki z retroaktivno razlago zakona vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami. To predvsem pomeni, da vsebina Direktive posamezniku ne more naložiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z določbami nacionalnega prava.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč pravilno pojasnilo, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora prejeti informacije take intenzitete, da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ne gre torej zato, kot to izhaja iz trditvene podlage tožene stranke, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja z gibanjem paritete med obračunsko in domačo valuto vpliva na njegove finančne obveznosti - tožena stranka bi morala tožeči stranki dati informacije, na podlagi katerih bi se tožeča stranka zavedala dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je kot kreditojemalka izpostavljena v celotnem pogodbenem obdobju. Zato bi tožena stranka morala v skladu z načelom vestnosti in poštenja že ob sklenitvi pogodbe razkriti, da kredit po sklenitvi pogodbe ne bo nujno najugodnejši, s tem, da se končna obveznost lahko drastično poveča in sicer v takem obsegu, da tožeča stranka obveznosti ne bo mogla izpolniti. Teh trditev tožena stranka ni dala.

Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti iz 6. in 7. člena ZPotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZpotK se upoštevajo tudi določbe glede nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot, načelo vestnosti in poštenja po 5. členu OZ ter merila, ki jih je v odločbah določilo SEU v zvezi z Direktivo. Zmotna je pritožbena teza, da je sodna praksa retroaktivno širila pravni standard pojasnilne dolžnosti. Prav nasprotno - le ob takšni razlagi je mogoče udejanjiti zahtevo SEU po enotni razlagi avtonomnega prava EU in uporabi celotnega relevantnega nacionalnega prava na način, ki se glede na dejanske okoliščine primera najbolj prilega namenu uresničevanja cilja Direktive, kar je varstvo potrošnika kot praviloma manj poučene pogodbene stranke. Direktiva in ZVPot sta bila v času sklenitve kreditne pogodbe v nacionalnem pravnem redu že v veljavi. Razlaga pojmov prava varstva potrošnikov, ki jo je dalo SEU in ki ji sledi zdaj že ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi s krediti v valuti CHF, nanjo pa se v obravnavani zadevi opira sodišče prve stopnje, torej pomeni razlago že tedaj (ob sklenitvi kreditne pogodbe) obstoječih pravnih standardov v tedaj veljavnih pravnih predpisih. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je istovrstna stališčem Ustavnega sodišča, da merila sodne prakse SEU glede dobroverno opravljene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo na (retroaktivni) uporabi mehkega prava (Priporočila ESRB), temveč temeljijo na razlagi načela transparentnosti in vsebine pojasnilne dolžnosti v temeljnih izhodiščih in določbah Direktive.

Glede zastaranja

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 67/2021 pojasnilo, da je iz sodne prakse SEU mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer: a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino; b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka; c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive; č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel." V nadaljevanju je pojasnilo, da je zmotno materialnopravno stališče, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile potrošniku znane zgolj dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe. Zastaralni rok namreč lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Potrošniku je namreč treba dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Pravnomočna sodna odločba je trenutek, ko se potrošnik nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogoja ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek, lahko pa banka dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma za pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja. V ta namen mora banka predložiti posebne dokaze, ki se nanašajo na njeno razmerje do tega potrošnika. Pri tem je pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev potrošnika s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Šele od takrat dalje je potrošnikovo pasivnost moč pripisati njegovi volji. Velja torej izpodbojna domnev, da so nepremagljive ovire trajale do ugotovitve ničnosti. Prav teh dejstev tožena stranka ni navedla in sicer, kdaj se je tožeča stranka (lahko) seznanila z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno posledico te nepoštenosti, na njej pa je (bilo) dokazno breme. Nič konkretnega ne navede tožena stranka tudi ne v pritožbi v zvezi s kontakti tožene stranke s tožečo stranko po sklenitvi pogodbe. Pritožba obširno povzema sklep II Ips 75/2024, in sicer le tiste dele, ki ustrezajo njenim pričakovanim materialnopravnim stališčem, neoziraje se na okoliščine konkretnega primera, ki so v bistvenem drugačne. Pritožba spregleda, da je bilo v zadevi II Ips 75/2024 ugotovljeno, da se je tožnik zavedal, da je prikrajšanje nastalo zaradi valutne klavzule, ki jo je vseboval Aneks številka 1, in da je že takrat vedel, da je bil zaveden in premalo poučen in da bi ga banka na možnost negativnega scenarija morala opozoriti. Pritožba tudi prezre pojasnila Vrhovnega sodišča iz te zadeve, da "navezava na zgodovinske okoliščine, ki se sploh ne tičejo življenjskega primera (ukrep Švicarske centralne banke, pisanje medijev, združevanje varčevalcev v interesne organizacije itd.) nima, prvič, nobene civilnopravne podlage, in drugič, z vidika življenjske stvarnosti zanika, da je konkretno pogodbeno razmerje samostojen življenjski pojav, v katerem naj bi nastalo konkretno prikrajšanje in v katerem naj bi tožena stranka s kršitvijo informiranja kršila že stoletja ukoreninjeno načelo vestnosti in poštenja." Prav na slednjih dejstvih pa tožena stranka utemeljuje vedenje tožeče stranke o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Glede na pojasnjeno, tudi navedbe tožeče stranke, ki jih v pritožbi povzema tožena stranka, niso vzbudile dvoma v pravilnost ugotovitve, da s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da je terjatev tožeče stranke zastarala.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Po pogodbi zadnja anuiteta zapade 31. 7. 2027, zato ima tožeča stranka pravni interes za zavarovanje z zadržanjem nadaljnjega plačevanja obrokov po spornih pogodbah, upoštevaje evrskoskladno razlago ZIZ, ne glede na to, ali je kondikcijski zahtevek v zvezi z že plačanimi anuitetami zastaral ali ne, kot to izhaja tudi iz sodne prakse.

Glede predpostavk za izdajo začasne odredbe po ZIZ

Sodišče prve stopnje Direktive in sodbe C-287/22 ni uporabilo neposredno. Odločitev je oprlo na ZIZ. V konkretnem primeru gre za regulacijsko začasno odredbo v potrošniškem sporu, zato je relevantno določbo 272. člena ZIZ treba razlagati evroskladno, kar pomeni, da je treba predpostavke za njeno izdajo ovrednotiti skozi prizmo stališč sodne prakse SEU in ciljev Direktive, ki terjajo visoko raven varstva potrošnikov. Pri tem je treba upoštevati, da pravo EU in tudi ne nacionalno pravo postopka z začasnimi odredbami v teh sporih ne urejata, čeprav ni sporno, da so tudi v teh postopkih začasna zavarovanja dopustna in (lahko nujno) potrebna zaradi varstva potrošnika.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, ki pritrjujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da ima terjatev do tožene stranke (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - (1. alineja) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - (2. alineja) nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, (3. alineja) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodna praksa evroskladno predpostavko po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ razlaga na način, da je obstoj težko nadomestljive škode izkazan, če je tožeča stranka že plačala več, kot je prejela kredita in bi v primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Cilj zavarovanja tožeče stranke kot potrošnika je torej v tem, da se vzpostavitvi pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, na ta način pa se tudi prepreči, da bi se poslabšal premoženjski položaj tožeče stranke zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodbo SEU C-287/22, ki je obravnavalo primerljivo zadevo obravnavani in v kateri je izpostavilo, da je v skladu z načelom evropsko skladne razlage sodišče države članice dolžno uporabiti vse razlagalne možnosti celotnega nacionalnega prava in po potrebi tudi spremeniti dotedanjo sodno prakso, če je to treba za dosego razlage, skladne s pravom EU, ni pa dolžno nacionalnega prava razlagati contra legem, da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, ki je pogojena s plačilom sodnih stroškov, da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev ter da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je pred začetkom postopka potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.

Iz citirane sodbe SEU izhaja, da se ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje in da zadošča že obstoj tveganja, da bo med sodnim postopkom potrošnik plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka že plačala več kot dolguje. Glede na sodbo C-520/21 in sklep C-368/25 ni moč pritrditi trditvam tožene stranke, da tožeča stranka še ni preplačala kredita, ker je glede dokončnega odplačila kredita odločilna le vrednost v valuti CHF in ker mora tožeča stranka plačati tudi pogodbene in v primeru zamude zamudne obresti. Iz navedenih odločb SEU izhaja, da v primeru, če je verjetno izkazano, da je pogodba nična, banka ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe ali plačila zamudnih obresti. V konkretnem primeru je tudi izkazano, da bi tožeča stranka brez začasne odredbe morala razširiti tožbo, za obroke, ki bi jih plačala po končanem sojenju na prvi stopnji do pravnomočnosti sodbe, pa bi morala vložiti novo tožbo.

1.Sodišče prve stopnje tudi v tem delu ni razlagalo nacionalnega prava contra legem. Sodišče prve stopnje je v skladu s sodno prakso pravilno pojasnilo, da je Ustavno sodišče v zadevi Up-275/97 odločalo v vsebinsko drugačnem sporu. V potrošniških sporih v zvezi s dolgoročnimi krediti je treba slediti visokim standardom evropskega potrošniškega prava, zato pravno varstvo potrošniških pravic ne more biti enako(vredno) pravnemu varstvu drugih primerljivih pravic v domačem pravu. Tožena stranka ne upošteva narave konkretnega spora, s tem, da je bila odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 sprejeta pred uveljavitvijo ZIZ, v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki ni določal predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

2.Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi glede na takratno normativno ureditev širilo pravno varstvo. Podoben istovrsten dinamični proces izhaja tudi iz sodne prakse višjih sodišč, ki niso (diskrecijsko) ustvarila novih pravic, kot to smiselno trdi pritožba - znotraj normativnih možnosti so zgolj ovrednotila vrednostne in interesne temelje potrošnika in banke, ko gre za tehtanje (ne)utemeljenosti predloga za začasno zavarovanje v sporih v zvezi z dolgoročnimi krediti v valuti CHF.

3.Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.

4.Finančni instrument in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, pritožba pa konkretizirano ne pove, v čem naj bi se razlikovale. Pritožba ne pojasni konkretizirano, v čem naj bi se poljska zakonodaja varstva potrošnikov pomembno razlikovala od slovenske. Pritožbeno sodišče sledi razlogom iz sklepa II Cp 1502/2024, v katerem je VSL pojasnilo, da poljski Civilni zakonik (Kodeks cywilny) vsebuje določbe, ki so v bistvenem zelo podobne določbam slovenskega OZ (npr. o ničnosti - 58. člen in neupravičeni obogatitvi - 405. do 414. člen). Poleg določb s področja obligacijskega, stvarnega in dednega prava vsebuje KC tudi določbe o varstvu potrošnikov (npr. členi 22, 117, 383); prvi paragraf 3841. člena vsebuje splošno določbo o neveljavnosti splošnih pogodbenih pogojev, v členu 3853 KC pa so eksemplifikativno našteti razlogi za neveljavnost (potrošniških) pogodbenih določil, podobno kot v tretjem odstavku 24. člena ZVPot. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je poljsko pravo varstva potrošnikov, ki je bilo v ozadju predhodnega vprašanja v zadevi C-287/22, v bistvenem podobno slovenskemu, kar je še dodaten razlog, da je razloge te zadeve mogoče uporabiti tudi v postopkih pred slovenskimi sodišči.

5.Stališče iz sklepa VSM I Cp 928/2024, ki ga izpostavlja pritožba, da zgolj informacijsko neravnotežje ne povzroči sankcije ničnosti in da mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja podano tudi realizirano potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje, je v sodni praksi osamljeno. Iz sodne prakse SEU in USRS izhaja, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj potrošnika ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

Na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.