Up-105/01

26. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1070/99-2 z dne 10. 1. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 217/98-10 z dne 6. 10. 1999 in z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-188/97 z dne 28. 11. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedene odločbe, s katerimi je bilo v denacionalizacijskem postopku odločeno, da mora upravni organ prve stopnje o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo pritožniku podržavljeno z arondacijsko odločbo, in o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo zaplenjeno B. B. (tj. očetu pritožnika), odločati tako, da ju glede na akt o podržavljenju obravnava ločeno in za vsako posebej ugotavlja utemeljenost zahteve. Zato je bila odločba Upravne enote Grosuplje št. 321-262/92-TR z dne 20. 3. 1997, s katero je prvostopni upravni organ o denacionalizaciji že odločil tako, da prej navedenega ni upošteval, odpravljena.

2.Pritožnik se s tako odločitvijo ne strinja, ker meni, da je lahko namen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) dosežen le, če se oba zahtevka obravnavata skupaj. Trdi, da je denacionalizacijski upravičenec v obeh primerih; tj. tako glede nepremičnin, ki so bile podržavljene z arondacijsko odločbo njemu, njegovemu očetu, njegovi materi ter sestri in bratu, kot tudi glede nepremičnin, ki so bile zaplenjene njegovemu očetu. Iz ustavne pritožbe je razumeti, da tako meni, ker je dedič po očetu. Zatrjuje, da izpodbijane odločbe kršijo njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 26. in 33. člena Ustave, kršen pa naj bi bil tudi 71. člen Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato očitka pritožnika, da je bil z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršen 71. člen Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Ustavno pritožbo namreč lahko utemeljujejo le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Določbe 71. člena Ustave pa ne vsebujejo nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, saj se nanašajo na varstvo zemljišč. Kršitev človekovih pravic iz 22., 26. in 33. člena Ustave pa pritožnik ne izkaže, čeprav jih zatrjuje.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic bi namreč v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi bila odločitev Vrhovnega sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne odločitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

5.Tega pa ne sodbi Vrhovnega sodišča ne sodbi Upravnega sodišča in odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni mogoče očitati. Tako sodišči kot drugostopni upravni organ so namreč v obrazložitvi izpodbijanih odločb z razumnimi pravnimi argumenti utemeljili pravna stališča, na podlagi katerih so sprejeli svojo odločitev.

Pritožnik pa ne izkaže, zakaj naj bi bil zaradi teh stališč v neenakem položaju z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci.

Kolikor meni, da naj bi bil v neenakem položaju, ker naj bi bil sam upravičenec v obeh primerih, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je po ZDen upravičenec do denacionalizacije oseba, ki je bila lastnik premoženja v času podržavljenja. Dediči pa so pravni nasledniki, ki so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo, če je prejšnji lastnik pokojni. Pritožnik namreč sam navaja, da je bilo del premoženja zaplenjeno njegovemu očetu. To pa pomeni, da je glede zaplenjenega premoženja upravičenec njegov oče, ne glede na to, da je bila pritožniku kot njegovemu pravnemu nasledniku priznana pravica, da vloži zahtevo za denacionalizacijo tudi za premoženje, ki je bilo zaplenjeno očetu, in ne glede na to, da naj bi mu bilo to premoženje dano v arondacijskem postopku kot nadomestno zemljišče.

6.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki je v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj pravno stališče, da je treba v obravnavanem primeru zahteve za denacionalizacijo obravnavati glede na temelj podržavljenja premoženja in zato o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po enem pravnem temelju, odločati ločeno od odločanja o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi drugega pravnega temelja, ne posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, katerih kršitev pritožnik zatrjuje. To stališče namreč samo po sebi še ne pomeni odločitve o neutemeljenosti zahteve za denacionalizacijo. Pomeni le, da mora upravni organ v obravnavanem primeru odločati o utemeljenosti vsake zahteve posebej. Kot je razvidno iz odločbe Upravne enote Grosuplje št. 321-262/92-TR z dne 28. 7. 1998, ki jo je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je prvostopni upravni organ po izpodbijani odločitvi Ministrstva že odločal o denacionalizaciji premoženja, zaplenjenega pritožnikovemu očetu.

7.Kolikor pritožnik ločeni obravnavi nasprotuje, ker bi bil lahko obseg vrnjenega premoženja, podržavljenega z arondacijsko odločbo, manjši zaradi morebitnega upoštevanja odškodnine oziroma nadomestnega zemljišča, danega ob arondaciji, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je (ne)upoštevanje odškodnin, danih za podržavljeno premoženje, določeno s prvim odstavkom 72. člena ZDen, ki so ga organi, ki odločajo o denacionalizaciji, v vseh enakih primerih dolžni enako uporabljati. V čem naj bi bila ločena obravnava zahtev za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega pritožnikovemu očetu, in premoženja, podržavljenega pritožniku, njegovim staršem ter bratu in sestri z arondacijo, drugačna od obravnav denacionalizacije premoženja, podržavljenega drugim upravičencem, pa pritožnik ne navaja.

8.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan