Jedro

Odredbe visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 23.2. in 8.7.1942, s katerimi je bilo omejeno prosto gibanje ljubljanskega prebivalstva ter razlaščenih 42 lastnikov za potrebe obmejnih nadzornih točk. Razlogi za sprejem teh odredb pa niso bili politični, kot to zmotno meni tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, temveč vojaško-strateški. Politični razlogi bi bili namreč v smislu določb ZZVN podani v primeru, ko je bilo nad osebo izvršeno nasilje zaradi njenega nasprotovanja nacističnemu oziroma fašističnemu režimu, česar tožeča stranka ni nikoli zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 12.9.2001, v kateri je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke s pripadajočimi pravicami od 1.7.1999 dalje. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN). Tožnica je bila namreč iz svoje stanovanjske hiše izseljena, ker je bila v slednji predvidena kontrolna točka italijanske vojske, tega pa ni mogoče šteti kot ukrep iz nacionalnih, verskih, političnih ali rasnih razlogov, italijanski okupator pa prebivalstva tudi ni prisilno izseljeval, kot so to izvajale nemške sile na izselitvenih območjih. Zato je tožnica upravičena le do statusa begunke na podlagi določb Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, dalje ZZVN-D), ki je začel veljati 19.6.1999, kar pa ji je prvostopenjski organ tudi priznal. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca. Meni, da se pri ugotavljanju pogojev ni mogoče opreti le na pomen besed, kot izhajajo iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, temveč tudi na zgodovinska dejstva o posebni skupini ljudi, ki so bile žrtve okupatorske raznarodovalne politike med drugo svetovno vojno. Gre za posebno skupino ljudi, ki so bile nasilno bodisi posamezno ali skupinsko, organizirano ali divje, izgnane v takratno drugo državo ali Reich. Strinja se z toženo stranko, da gre tožnici status žrtve vojnega nasilja le po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN, saj je bila nasilno pregnana od doma zaradi okupatorjevega ukrepa (razlastitve stanovanjske hiše) in se na svoj dom ni mogla vrniti do konca druge svetovne vojne. Taka odločitev tožnici ni v škodo. Sodišče pa zavrača tudi tožbene ugovore o napačno izračunanem številu mesecev za določitev mesečne doživljenjske rente, o napačni ugotovitvi časa, ki se upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe ter o napačni ugotovitvi datuma, od katerega gredo tožnici pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja.

Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma povzema dejansko stanje ter citira in primerja določbi 1. in 4. odstavka 2. člena ZZVN. Ugovarja, da tožena stranka in sodišče prve stopnje njenega zahtevke nista reševala po pogojih iz ZZVN, temveč po skonstruiranih kriterijih. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca zakon namreč zahteva, da je bila oseba s strani okupatorskih sil, iz političnih, nacionalnih rasnih ali verskih razlogov, pris-ilno izseljena. Meni, da izpolnjuje vse predpisane pogoje, saj jo je italijanski okupator izselil iz njene hiše, ta izselitev je bila prisilna, razlog zanjo pa je bil političen (odredbi visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 23.2.1942 in 8.7.1942). Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da so izgnanci le tiste osebe, ki so bile skupinsko, organizirano ali divje, ne glede na način (peš ali z vlakom) izgnane v takratno drugo državo ali nemški Reich. Taka razlaga 1. odstavka 2. člena ZZVN je nedopustna, saj zakonodajalec takšnih razlogov ni določil kot relevantnih. Meni še, da se določba 4. odstavka 2. člena, po kateri ji je bil priznan status begunke, nanaša le na primere, ko je bilo vojno nasilje prizadejano kot povračilni ukrep zaradi sodelovanja z NOB, česar za njen primer ni mogoče trditi. Pa tudi če bi izpolnjevala pogoje za priznanje obeh statusov, ji je organ dolžan priznati tistega, ki ga zahteva, oziroma tistega, ki je zanjo ugodnejši. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna status žrtve vojnega nasilja-izgnanke za čas od 21.9.1942 do 31.8.1945, s pravicami od 1.2.1996 dalje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. ZZVN določa, da je ob pogojih iz 1.člena ZZVN izgnanec tista oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 s strani nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil prisilno izseljena, pri čemer pa so morali biti vzroki za tako izselitev politični, nacionalni, rasni ali verski (1. odstavek 2. člena). Zakon natančnejših kriterijev za opredelitev izgnanstva ne določa, saj je v 1. odstavku 2. člena poleg splošnih pogojev določeno le, da je izgnanec oseba, ki je bila izseljena. V zvezi s tem gre torej za nedoločen pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo s pomočjo zgodovinskih virov in ustaljene sodne prakse. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je zakonodajalec s to kategorijo žrtev vojnega nasilja želel zajeti skupino ljudi, ki so bile podvržene sistematičnim raznarodovalnim ukrepom okupacijskih sil. Ob taki razlagi materialnega prava pa glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki med strankama ni sporno, statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca tožnici ni mogoče priznati. Ukrepa razlastitve stanovanjske hiše, ki so ga zoper tožničinega očeta izvedle italijanske okupacijske oblasti, namreč ni mogoče šteti kot ukrepa na podlagi verskih, rasnih, nacionalnih in tudi ne političnih razlogov. Kot tožnica sama navaja v pritožbi, je bil ta ukrep, ki sicer nedvomno predstavlja nasilje nad tožničino družino, utemeljen na odredbah visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 23.2.1942 in 8.7.1942, s katerimi je bilo omejeno prosto gibanje ljubljanskega prebivalstva ter razlaščenih 42 hišnih lastnikov za potrebe obmejnih nadzornih točk. Razlogi za sprejem teh odredb pa niso bili politični, kot to zmotno meni pritožba, temveč vojaško-strateški. Politični razlogi bi bili namreč v smislu določb ZZVN podani v primeru, ko je bilo nad osebo izvršeno nasilje zaradi njenega nasprotovanja nacističnemu oziroma fašističnemu režimu, česar tožnica ni nikoli zatrjevala.

Sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da v konkretnem primeru ni pogojev za uporabo 4. odstavka 2. člena ZZVN, saj naj bi se ta nanašal le na osebe, ki so sodelovale z NOB.

Navedena določba namreč med žrtve vojnega nasilja (begunce) šteje tudi osebe, ki so bile pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše. Ravno ob smiselni uporabi te norme pa je bil tožnici priznan status begunca.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi določb 73. člena ZUS zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.