Jedro

Stranka, ki po prekinitvi zapuščinske obravnave ni v danem ji roku vložila tožbe zaradi uveljavitve zahtevka, da spada v zapuščino tudi po njej zatrjevano premoženje, ne more v pritožbenem postopku uspešno izpodbijati s sklepom o dedovanju ugotovljenega obsega zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Potem ko po prekinitvi tega zapuščinskega postopka dediča M.P. in I.P., ki sta bila napotena na pravdo, nista v danem jima roku vložila zoper sodedinjo (zapustnikovo ženo) S.P. tožbe na ugotovitev, da spadajo v zapuščino tudi denarna sredstva, moped znamke Tomos, moško kolo ter neugotovljen solastninski delež na hiši 18, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem J.P. 45 navadnih delnic družbe Z.M. d.d., Maribor, ki jih je zapustnik pridobil na podlagi vloženega lastninskega certifikata, dalje da čiste vrednosti zapuščine ni, ker pogrebni stroški in stroški za spomenik presegajo napovedano vrednost tega premoženja in da zato obveznost plačila sodne takse odpade ter da dedujejo tako ugotovljeno zapuščino kot zakoniti dediči vdova S.P. ter zapustnikova otroka M.P. in I.P., vsak do ene tretjine.

Zoper prvostopni sklep o dedovanju sta se pritožila zapustnikova otroka M.P. in I.P.. V pritožbi navajata, da ne soglašata s prvostopno ugotovitvijo o neobstoju čiste vrednosti zapuščine in o tem, da zapustnik ni imel hranilnih vlog pri bankah na območju mesta K.. Obširno pojasnjujeta, da je imel zapustnik do upokojitve redne osebne dohodke, nato pa vse do smrti kot nekdanji udeleženec NOB temu primerno pokojnino. Dohodki njegove žene (sodedinje S.P.) kot navadne delavke so komaj zadoščali za preživljanje njenih dveh otrok in se tako pritožnika sprašujeta, kje je in za kakšen namen je bil porabljen denar, ki ga je prejemal zapustnik iz naslova sprva rednega in visokega osebnega dohodka ter nato iz naslova pokojnine. V nadaljevanu pritožbenih navedb se sklicujeta na številna vlaganja v nepremičnine zapustnikove žene S.P., do katerih je prišlo v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom (gradnja garaže, podaljšanje oz. popravilo strehe stanovanjske hiše, postavitev ograje ter postavitev drvarnice in shrambe za orodje) in za katera je bil po njunem prepričanju porabljen tudi denar zapustnika. V pritožbi zavračata tudi višino stroškov s postavitvijo nagrobnika, kot jih prikazuje vdova S.P., saj zapustnik ni pokopan v samostojnem grobu temveč v družinski grobnici, ki pripada rodbini sodedinje S.P. in ki jo je slednja domala v celoti obnovila; vse to pa je storila v nasprotju z željo pritožnikov, ki bi sama skrbela za grob zapustnika, če bi bil pokopan v grobnici rodbine P. v K.. Pritožnika prilagata pritožbi dokazila o vlaganjih v nepremičnine imenovane sodedinje in smiselno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa spričo njunega mnenja, da gre za sporna vprašanja, ki jih je treba razrešiti v zapuščinskem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor pritožnika izpodbijata prvostopno ugotovitev o tem, da ni čiste vrednosti zapuščine, ker potrebni stroški in stroški za spomenik presegajo napovedano vrednost ugotovljene zapuščine, ju je treba napotiti le na posledice take ugotovitve, ki se v obravnavanem zapuščinskem postopku odražajo izključno v tem, da je odpadla obveznost dedičev plačila sodnih taks. Ta učinek se nanaša na vse dediče in je torej v prid tudi pritožnikoma. Zato so v danem primeru neupoštevne tudi vse njune nadaljnje obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno nepotrebne stroške s celovito ureditvijo grobnice rodbine, ki ji pripada vdova po zapustniku S.P., roj. G. in navedbe o neupoštevanju želja pritožnikov v zvezi z lokacijo zapustnikovega groba, na katere je z zgoraj navedenim že odgovorjeno.

Za neupoštevanje navedb pritožnikov o zapustnikovih vlaganjih v nepremičnine vdove S.P. v času trajanja njune zakonske zveze pa je imelo sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o dedovanju podlago v določbi 4. odst. 213. člena Zakona o dedovanju (ZD). Zapustnikov sin M.P. in zapustnikova hči I.P. sta namreč njun zahtevek, od utemeljenosti katerega je odvisno, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, postavila že v postopku na prvi stopnji. Prav zaradi tega je bila zapuščinska obravnava prekinjena na podlagi 1. tč. 212. člena ZD, dediča (pritožnika) pa sta bila z njunim zahtevkom napotena na pravdo (glej pravnomočni sklep z dne 18.8.1998 na red. št. 8 spisa), vendar v določenem jima roku tožbe nista vložila. Zato je nastopila posledica iz določbe 4. odst. 213. člena ZD (nadaljevanje zapuščinske obravnave in njeno dokončanje ne glede na zahtevke strank, glede katerih so bile napotene na pravdo), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Spričo mnenja pritožnikov o nujnosti razrešitve teh spornih okoliščin že v zapuščinskem postopku pa je treba pritožnika napotiti na določbo 5. odst. 213. člena ZD, po kateri pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o njunih zahtevkih ne bi mogla sprožiti pravda.

Ker se tako izkaže, da obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 380. člena ob izdaji sklepa o dedovanju še veljavnega Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.