Jedro

Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) spremeni tako, da pravilno glasi:

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške in sicer: - prvo tožencu v znesku 19.982,24 EUR, - drugo in tretje tožencu v znesku 7.936,94 EUR, - drugo do šesto tožencu v skupnem znesku 20.392,54 EUR vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženca: - za plačilo 192.283,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje; - za plačilo 4.421,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje; - za plačilo 8.926,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje (I. točka izreka) in zoper tretje toženko: - za plačilo 12.518,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje; - za plačilo 1.787,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje; - za plačilo 12.187,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2006 dalje (II. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper vseh šest tožencev za plačilo 300.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti pravdne stroške in sicer: - prvo tožencu v znesku 21.781,32 EUR, - drugo in tretje tožencema v znesku 8.849,99 EUR, - drugo do šesto tožencem v znesku 22.623,28 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper prvo in tretjo alineo I. točke, prvo in drugo alineo II. točke izreka ter zoper III in IV. točke izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožeča stranka iz ekonomskega vidika znižuje vrednost spora na pritožbeni stopnji in vlaga pritožbo zoper sodbo glede prvo in drugo toženca za plačilo v prvi alinei I. točke iz naslova škode zaradi izgube akreditacije v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje, v tretji alinei I. točke pa iz naslova škode zaradi nedokončanih poslov uveljavlja znesek 8.926,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje in zoper tretjo toženo stranko za plačilo v prvi alinei II. točke iz naslova škode zaradi nedokončanih poslov v znesku 12.518,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje, v drugi alinei II. točke iz naslova škode zaradi nedokončanih poslov pa v znesku 1.787,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje in zoper vseh šest tožencev za plačilo iz naslova objave referenc 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje. Punktum spora na pritožbeni stopnji tako znaša skupaj 84.231,00 EUR. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 44. člena ZDR, ko je odločilo, da predstavljajo listine (fascikel priloga A39) nedovoljen dokaz, ker da so listine uporabljene s kršitvijo varovanja delavčeve zasebnosti. Naveden člen je neposredno uporabljiv samo v primeru, kadar med udeležencema obstoji delovno razmerje in po prenehanju delovnega razmerja ne more varovati delavčeve osebnosti, zato je razlaga sodišča, oprta na 44. člen ZDR, materialnopravno zmotna. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ker uporaba dokaznih listin iz vsebine fascikla pod list. št. A39 ni podvržena varstvu delavčeve zasebnosti, ker toženci v času odločanja pred sodiščem niso bili v delovnem razmerju in ker sodišče tudi drugače ni utemeljilo zakaj in kako listine iz fascikla A39 kršijo ustavno zaščitene človekove pravice do zasebnosti, je podana kršitev določb postopka. Nobena določba ZPP ne prepoveduje uporabe nezakonito pridobljenih dokazov. Sodišče ni obrazložilo zakaj ni izvedlo dokaza z vpogledom v poslovno dokumentacijo tožeče stranke in družbe A. d.o.o., zaslišanja poslovnih partnerjev družbe A. d.o.o., postavilo izvedence finančne stroke in ekonomske stroke ter pregledalo poslovanja družbe B. in C. in vseh izdelkov navedenih družb in zaslišalo poslovnih partnerjev podjetnika D.D.. Obrazložitev sodišča, da predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je takšen dokaz nedovoljen, pomeni kršitev 213. člena ZPP, v posledici česar je sodba nezakonita. V obravnavani zadevi je tožeča stranka podala vse potrebne navedbe, sklicujoč se na predložene podatke o izgubi poslovnih partnerjev in naročnikov, zaradi protipravnih ravnanj tožencev. Tožeča stranka je z vpogledom v poslovno dokumentacijo poslovnih partnerjev družbe A. d.o.o. in zaslišanji v zvezi s tem, dokazovala svoje trditve o izgubi poslovnih partnerjev, ki jih je prevzela družba A. d.o.o.. S postavitvijo izvedencev je dokazovala zatrjevano vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožencev in tožeči stranki nastalo škodo. Izvedensko mnenje v nobenem primeru ne bi nadomeščalo trditvene podlage tožeče stranke, temveč bi potrdilo ali ovrglo trditve tožeče stranke. Izvedenec bi le potrdil trditve tožeče stranke, ne bi pa ugotavljal novih dejstev. Tožeča stranka ni predlagala dokaza zato, da bi širila trditveno podlago ali navajala novo trditveno podlago. Ker je izvedba dokaza z izvedencem bila nujna in potrebna, da se ugotovijo pravno relevantna dejstva, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, s tem ko je dokazni predlog tožeče stranke zavrnilo in tožeči stranki onemogočilo dokazovanje (kršitev 7. in 212. člena ZPP). V posledici navedenega sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ker sodba v posledici nezakonite zavrnitve predlaganih dokazov nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 16/2007 s spremembami). Tožeča stranka vtožuje odškodnino zaradi protipravne objave referenc pred 23. 2. 2007 in torej posega v njeno materialno avtorsko pravico, za čas pred 23. 2. 2007, ko je bil v Uradnem listu RS objavljen ZASP. Retroaktivna uporaba zakona je po 155. členu Ustave RS nedovoljena. Sodišče bi moralo uporabiti Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/95 z dne 14. 4. 1995. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno v celoti zavrnilo zahtevek 192.283,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi nepridobljene akreditacije. Pri tem sodišče ni dokazno ocenilo trditev tožeče stranke, izpovedbe direktorja in priče E.E. ter listin vezanih na postopek pridobivanja akreditacije pri tožeči stranki. Z dokaznimi listinami je tožeča stranka dokazovala svoje trditve, da ji je nastala škoda zaradi nepridobljene akreditacije, zaradi krivdnega razloga na strani tožencev. Toženci so v času delovnega razmerja pri tožeči stranki želeli tožeči stranki onemogočiti, da bi pridobila dodatno akreditacijo z namenom, da jim tožeča stranka ne bi mogla konkurirati in bi tako družba A. d.o.o. prevzela posle tožeče stranke. Toženci so tudi s tem namenom podali izredne odpovedi, da tožeča stranka ne bi zadostila kadrovskemu minimumu za pridobitev akreditacije. Tožeča stranka je do decembra 2005 izpolnila vse pogoje za pridobitev akreditacije, kar so toženci vedeli in so zato, iz tega razloga, podali izredne odpovedi. Priča F.F. je izpovedala, da če so izpolnjeni pogoji za podelitev akreditacije, potem direktor listino samo podpiše in več ne presoja utemeljenosti podelitve akreditacije. Zato je zaključek sodišča, da nepodelitev akreditacije v januarju 2006 ni v vzročni zvezi s protipravno izredno odpovedjo tožencev, zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi (zaslišanjem strank in priče F.F.). Sodišče pri tem ni izhajalo iz skupka ravnanj tožencev (izredna odpoved, obvestilo G., ustanovitev družbe), čeprav iz navedenega evidentno izhaja, da so bila ravnanja in postopanja vseh tožencev premišljena, pripravljena in nastavljena na način in z namenom, da se tožeči stranki povzroči škoda. Toženci so dne 27. 1. 2006 prenehali z delom pri tožeči stranki, zato ni prišlo do podelitve akreditacije. Tožeča stranka je trdila, da je vsako leto pridobila novo akreditacijsko listino približno v desetih, enajstih mesecih in glede na to, da se je tožeča stranka prijavila za širitev akreditacije za H., organske spojine in dimne pline že 14. 4. 2005 je bilo pričakovati, da ji bo januarja oziroma februarja podeljena akreditacija, zato pa so v januarju 2006 toženci tudi podali odpovedi, da bi preprečili tožeči stranki pridobitev akreditacije. Ne vzdrži dokazna ocena sodišča, da drugo toženec ne odgovarja za škodo iz naslova nepodelitve akreditacije, ker mu je bil izrečen suspenz od 16. 1. 2006 dalje in mu suspenz tudi ni bil preklican. Drugo toženec je bil kljub suspenzu še vedno v delovnem razmerju in je tožnica glede kadrovskih potreb izpolnjevala pogoje za pridobitev razširjene akreditacije. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da ni podana odgovornost prvo toženca, glede na to, da je delal pri toženi stranki do 1. 2. 2006, njegov odpoved rok pa bi se mu iztekel najkasneje 6. 3. 2006. Sodišče je spregledalo temeljni element protipravnega ravnanja prvo toženca, ki je imel za posledico nepodelitev razširjene akreditacije, in sicer, da je prvo toženec podal izredno odpoved in da je bila o tem obveščena G.. V kolikor bi prvo toženec podal redno odpoved in bi še delal v odpovednem roku, bi vse do 6. 3. 2006 bil v delovnem razmerju in v tem času bi tožeča stranka zapolnila manjkajoči kader in bi pridobila akreditacijsko listino. Zaradi protipravnega ravnanja tožencev (zavestna kršitev pogodbenih obveznosti, ko niso v rokih ažurno vodili postopka prijave na širitev akreditacije), je poskusni laboratorij tožeče stranke razširil obseg akreditacije šele v decembru leta 2006, čeprav so pogoji za pridobitev akreditacij bili izpolnjeni že decembra 2005. Z nepodelitvijo akreditacijske listine pa je tožeči stranki bila povzročena škoda, ki pa je sodišče sploh ni ugotavljalo. Tožeča stranka je podala trditveno podlago, za katera podjetja je v letu 2005 izvajala meritve emisije snovi v zraku, v skupnem znesku 81.003,01 EUR, in če bi tožeča stranka pridobila v januarju 2006 akreditacijo za dimne pline, organske spojine in H., bi za navedena podjetja izvajala tudi te projekte. Zaradi protipravnega ravnanja tožencev pa je bila tožeča stranka prikrajšana za ta dohodek. Tožeča stranka je natančno navedla za katera podjetja je izvajala študije v letu 2005 in v kakšni vrednosti ter je navedena podjetja tudi navedla v pritožbi. Sodišče pa je po mnenju pritožbe tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova povračila škode, ki je nastala zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja s strani prvo, drugo in tretje tožene stranke in sicer škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, s tem, ko je morala angažirati tretje osebe za izvedbo nedokončanih poslov in le-te plačati. Plačilo tretjim za izvršena dela je tožeča stranka uveljavljala kot premoženjsko škodo. Tožeča stranka je višino škode izkazala s predloženimi potrdili o plačilih za delo I.I., J.J. in podjetju K. d.o.o., sodišče pa je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da ni podana protipravnost, ki bi imela za posledico odgovornost tožencev za nastalo škodo. Pri tem pa sodišče v okviru ugotavljanja protipravnosti in vzročne zveze ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ocenilo dokaznih listin (sklenjene pogodbe za I.I., seznam njemu izvršenih plačil, račun K. d.o.o.), temveč je zavzelo stališče, da ker se računi datumsko navezujejo na čas po poteku odpovednega roka tožencev, takšni stroški niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. V okviru dokazne ocene in izvedenih dokazov pa sodišče ni ugotavljalo ali je bil tretji toženki suspenz izrečen izključno zaradi njenih kršitev pogodbenih obveznosti, zato tudi zaradi izreka suspenza ne more biti pretrgana vzročna zveza med protipravnostjo in zatrjevano škodo, kot to zmotno zaključuje sodišče. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil račun firme K. d.o.o. izstavljen šele avgusta 2006 in da to avtomatično pomeni, da tožeči stranki za ta znesek ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tretje toženka dolžna povrniti škodo v višini 12.518,00 EUR, z obrazložitvijo, da je tretje toženka zaključila vse začete projekte. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka v obdobju januar - marec 2006, pri J.J. naročila izdelavo študij požarne varnosti, ki so sodile v delokrog tretje toženke. V kolikor bi tretje toženka delala v odpovednem roku, bi dela, ki jih je končal J.J. uspešno zaključila, zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Sodišče je tudi napačno presojalo element protipravnosti in vzročne zveze do zatrjevane škode. Tožeča stranka je dokazala, da je študijo za projekt L. izdelal J.J. v marcu 2006, torej v času odpovednega roka tretje toženke, zato je tožeča stranka izkazala vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tretje toženke (neupoštevanje odpovednega roka) in nastalo škodo - plačilo stroška dela podjetju K. d.o.o., v znesku 1.787,00 EUR, ker naj bi bil račun podjetju izdan šele 2. 8. 2006. Dejstvo je, da so bili zunanjim izvajalcem oddani projekti, ki še dejansko niso bili začeti, vendar če bi bila tretje toženka zaupanja vredna delavka, tudi po podaji izredne odpovedi in bi spoštovala pogodbo o zaposlitvi in odpovedni rok, bi pričela delati in bi izdelala tudi projekte, ki so bili naročeni v času odpovednega roka tretje toženke. V tem primeru tožeči stranki ne bi nastala škoda v znesku 12.518,00 EUR in tudi ne v znesku 1.787,00 EUR. Projekt je bil že naročen v času do 6. 3. 2006 in tretje toženka bi bila dolžna projekte tudi zaključiti, pa jih po svoji krivdi ni. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni stroškovno opredelila izvedbe del po tretjem iz področja študija požarne varnosti. Tožeča stranka je namreč v spis predložila Študije požarne varnosti in izkaze požarne varnosti v letu 2006, ki jih je opravil J.J. in na sami listini tudi navedla znesek plačil J.J. v skupnem znesku 17.487.040,00 SIT. Sodišče prve stopnje je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo škode iz naslova priglašenih stroškov za dela I.I., čeprav je tožeča stranka podala trditveno podlago, da je I.I. nadaljeval z deli na projektih, ki sta jih začela in bila dolžna izvesti in zaključiti prvo in drugo toženec, pa tega nista storila. Izvedena plačila I.I. so v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem prvih dveh tožencev, vendar pa sodišče navedenega ni ugotavljalo, temveč je na hitro pregledalo datume izvedenih plačil s strani tožeče stranke in izključilo obstoj vzročne zveze. Iz navedenega razloga pa je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 8.926,00 EUR. Tožeča stranka je morala za izvedbo projektov, ki so bili naročeni v obdobju med 16. 1. in 27. 4. 2006 (torej v času teka odpovednega roka) angažirati zunanjega sodelavca I.I., ker dela nista opravila prvo in drugo toženca. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da so toženci na spletni strani družbe A. d.o.o.. objavili seznam referenc strokovnjakov družbe A. d.o.o. s področja vplivi na okolje, požarne varnosti in protieksplozijske varnosti ter so navedene objave referenc zajemale objavo študij, ki so jih za tožečo stranko izdelali predvsem prvi trije toženci v času, ko so bili zaposleni pri njej. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in sicer 101. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), pri presoji ali so toženci svoje znanje in izkušnje, pridobljene v delovnem razmerju pri tožeči stranki uporabili zakonito ali ne, ko so svoje izkušnje in pridobljeno znanje navzven prikazali kot svoje. Toženci s tem, ko so objavili podatke o študijah tožeče stranke niso objavili svojega znanja in izkušenj, temveč je šlo za komercialno in tržno oglaševanje z deli in produkti, nad katerimi je imela tožeča stranka materialno avtorsko upravičenje. Toženci so v konkretnem primeru na trgu uporabljali pridobljena znanja o tem, kako izdelati študijo iz področja npr. ekologije, požarne varnosti, kaj mora vse študija vsebovati itd.. Nedopustno pa je zavzeti tako široko razlago, kot jo je uporabilo sodišče, namreč da je dopustno, da delavec preko instituta pridobljenega znanja, na trgu konkurira predhodnemu delodajalcu, s konkretnimi produkti delodajalca. Celoten skupek avtorskih pravic na študijah, ki so jih izdelali toženci, upoštevaje da gre za izdelke avtorske narave, je prešel na tožečo stranko. Avtorska pravica je pravica na avtorskem delu, iz nje pa izvirajo izključna osebnostna upravičenja - 15. člen ZASP. V konkretnem primeru so bila avtorska dela, na katera so toženci opirali svoje reference, izdelani v času trajanja delovnega razmerja tožencev pri tožeči stranki. Zato bi bilo potrebno uporabiti specialni določbi 101. in 102. člena ZASP. Sodišče v sodbi razlaga, da so bili toženci upravičeni objaviti reference za produkte, ki so jih izdelali v delovnem razmerju pri tožeči stranki, s tem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (101. člen ZASP). ZASP tudi definira pojem materialne avtorske pravice kot pravice, ki varuje premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Moralno upravičenje do avtorske pravice bi za tožence pomenilo, da se jim njihova moralna avtorska pravica ne sme kršiti in zato mora biti, ob plasiranju njihovega izdelka v promet, vedno navedeno njihovo ime in da se delo vsebinsko brez soglasja avtorja ne sme spremeniti. Z objavo referenc na spletu, kjer so te objave dostopne zelo širokemu krogu oziroma najširšemu krogu pravnega prometa, so toženci posegli v materialno pravico, ki pripada tožeči stranki. Objava referenc omogoča tožencem pridobivanje materialne koristi s komercialnim učnikom in istočasno dopušča povzročitev škode tožeči stranki z odvzemom poslovnih partnerjev. Objava imen študij, ki so jih toženci izdelali v delovnem razmerju pri tožeči stranki, na spletni strani svojega novega delodajalca pomeni protipravno ravnanje tožencev. Hkrati pa so toženci s tem tožeči stranki povzročili materialno škodo. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroške postopka in meni, da jih je sodišče odmerilo previsoko.

3. Prvo toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožeče stranke v pritožbi in navajal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi s pretrganjem vzročne zveze ter pomanjkljivih in spreminjajočih se izjav zakonitega zastopnika tožeče stranke ter z njegove strani predlaganih prič. Prvo toženec še opozarja na kronološki potek dogodkov in sicer, da je družba A. d.o.o. vlogo na G. podala šele sredi leta 2006 in da je akreditacijsko listino prejela šele konec leta 2007 (12. 11. 2007), medtem ko je tožeča stranka prejela akreditacijsko listino, kot to sama zatrjuje v pritožbi, že decembra 2006, kar pomeni, da je imela tožeča stranka prva podeljeno akreditacijo in je lahko na akreditiranih področjih prej nastopala na trgu, torej skoraj leto dni prej tržila svoje storitve oziroma proizvode. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in v njih ni nasprotij, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Če se tožeča stranka ne strinja z materialnopravno presojo sodišča, to ni vprašanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v smislu določb drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že enkrat odločalo in s sodbo in sklepom Pdp 244/2012 z dne 29. 11. 2012 delno razveljavilo sklep o zavrženju tožbe v zvezi z litispendenco glede zneska 142.283,00 EUR s pp zoper prvo in drugo toženca, razveljavilo del sodbe, s katerim je bilo prvo tožencu naloženo plačilo 3.451,18 EUR s pp ter zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na prvo toženca glede vtoževane škode zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del v znesku 969,82 EUR s pp in 8.926,00 EUR s pp, ter zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na drugo toženca za vtoževano škodo, ki se je nanašala na škodo zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del v znesku 8.926,00 EUR s pp in 4.421,00 EUR s pp, ter razveljavilo je tudi zavrnilni del sodbe zoper tretje toženko glede vtoževane odškodnine zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del v znesku 12.518,00 EUR s pp in v znesku 1.787,00 EUR s pp ter vtoževano škodo zaradi nedokončanih projektov v višini 12.187,33 EUR s pp. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo VDSS opr. št. Pdp 244/2012 je tožeča stranka vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo in delno zavrglo (sodba in sklep VSRS VIII Ips 125/2013). V skladu z napotilom Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 374/2013 z dne 5. 9. 2013, je sodišče prve stopnje, zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka, na podlagi določbe 300. člena Zakona o pravdnem postopku, v skupno obravnavanje združilo tudi zadevo pod opr. št. Pd 291/2013, kjer ista tožeča stranka od svojih bivših delavcev (vseh treh tožencev in četrto toženca, peto toženca in šesto toženca) terja plačilo odškodnine. Tudi v zadevi Pd 291/2013 je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in s sodbo zavrnilo zahtevke za plačilo 5.500,00 EUR s pp zoper vseh šest tožencev in se hkrati izreklo za nepristojno za odločanje glede odškodnine v znesku 300.000,00 EUR s pp iz naslova protipravne objave referenc zoper vseh šest tožencev ter odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa ta del zahtevka odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. VDSS pa je s sodbo in sklepom Pdp 374/2013 v delu, ki se nanaša na plačilo 50.000,00 EUR odškodnine zoper prvega in drugega toženca iz naslova izgube akreditacije in sklep o nepristojnosti glede plačila odškodnine 300.000,00 EUR iz naslova protipravne objave referenc zoper vseh šest tožencev, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je v združeni zadevi Pd 21/2013 glede razveljavljenih delov zahtevka iz obeh združenih zadev odločalo o: - zahtevku za plačilo 142.283,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje zoper prvo in drugo toženca in o zahtevku za plačilo 50.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 zoper prvo in drugo toženca (skupaj 192.283,00 EUR) zaradi izgube akreditacije; - zahtevku za plačilo škode, dodatnih zunanjih stroškov zaradi direktne oddaje del konkurenčnim družbam v znesku 4.421,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 od prvo in drugo toženca za področje M.; - zahtevku zoper prvo in drugo toženca za plačilo škode zaradi dodatnih plačil zunanjim izvajalcem zaradi nespoštovanja odpovednega roka v znesku 8.926,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007; - zahtevkih zoper tretjo toženko za plačilo škode - dodatnih stroškov zunanjih izvajalcev zaradi nespoštovanja odpovednega roka v znesku 12.518,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje, za plačilo škode - dodatnih zunanjih stroškov zaradi direktne oddaje del konkurenčnim družbam z dovoljenjem v znesku 1.787,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje in za plačilo škode zaradi nedokončanih projektov (N., O., P. in L.) v znesku 12.187,33 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (20. 4. 2006) dalje; - zahtevku za plačilo 300.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje zaradi protipravne objave referenc zoper vseh šest tožencev.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so toženci decembra 2005 ustanovili družbo A. d.o.o., ki je bila vpisana v sodni register dne 5. 1. 2006, torej v času, ko so toženci imeli s tožečo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je direktor tožeče stranke dne 16. 1. 2006 prvo in drugo tožencu izdal suspenz in pričel s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, dne 17. 1. 2006 pa je suspenz izdal tretje tožencu, zoper katero je prav tako pričel postopek odpovedi. Prvo toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen kot „vodja oddelka M.“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 in kot „pomočnik direktorja“ na podlagi Aneksa k pogodbi z dne 1. 2. 2005. Drugo toženec pa je bil zaposlen pri tožeči stranki kot „vodja laboratorijev“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003, tretje toženka pa je bila zaposlena kot „vodja oddelka požarne varnosti“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003. Prav tako so pri tožeči stranki bili zaposleni še ostali trije toženci. Toženci so dne 20. 1. 2006 delodajalcu poslali pisni opomin za odpravo nepravilnosti oziroma kršitev pogodbe o zaposlitvi ter obvestili Inšpektorat RS za delo. Dne 27. 1. 2006 pa so podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je po prejemu izrednih odpovedi tožencev, zavrgla izredne odpovedi tožencev ter tožencem redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. S sodbama VDSS opr. št. Pdp 521/2008 in Pdp 239/2006 je bilo pravnomočno odločeno, da se sklepi tožeče stranke o redni odpovedi delovnega razmerja tožencem razveljavijo in da je tožencem prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi njihovih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2006. Tožeča stranka je vztrajala, da morajo toženci hoditi na delo tudi po 27. 1. 2006 in jim je nato dne 9. 2. 2006 izdala redne odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov, ki pa so bile kasneje pravnomočno razveljavljene. Pri družbi A. d.o.o. pa so se toženci zaposlili 10. 3. 2006, saj jih je šele takrat tožeča stranka odjavila iz delovnega razmerja.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 8. členom ZPP, ker je zavrnilo dokaz z vpogledom v fascikel (priloga A39) na podlagi 44. člena ZDR. Tožeča stranka napačno tolmači, da je 44. člen ZDR uporabljiv le v primeru, kadar med dvema udeležencema obstoji delovno razmerje in ker je tožencem že prenehalo delovno razmerje, delodajalec po določbi 44. člena ZDR ni dolžan varovati in spoštovati delavčeve osebnosti ter ščititi delavčevo zasebnost. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagani dokaz tožeče stranke in sicer vpogled v fascikel (A39), saj je iz listin pod C4 - C6 razvidno, da je bilo v kazenski zadevi K 388/2009 Okrajnega sodišča v Celju pravnomočno odločeno, da se listine, ki se nahajajo v fasciklu izločijo iz kazenskega spisa, ker so bile pridobljene s kršitvijo 37. člena Ustave RS in 44. člena ZDR, ki nalaga varovanje delavčeve zasebnosti, zato so bile pridobljene na nezakonit način. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da četudi v pravdnem postopku ne veljajo procesna pravila kazenskega prava, je vseeno potrebno upoštevati, da so listine bile pridobljene s posegom v ustavno zaščitene človekove pravice do zasebnosti, zato sodišče prve stopnje izvedbe dokaza pravilno ni dopustilo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, na podlagi zaslišanja priče I.I., da je le-ta s tožečo stranko pričel poslovno sodelovati že v decembru 2005, ko ga je angažirala E.E.. Torej s tožečo stranko je sodeloval prej, kot so toženci sploh podali izredne odpovedi, kar pomeni, da njegovo sodelovanje ni posledica odpovedi tožencev in njihovega odhoda. Priča I.I. in direktor R.R. ter E.E. so izpovedali, da I.I. ni opravljal del, za katere je bil zadolžen prvo toženec, ampak dela za katera je bil zadolžen drugo toženec, zato vzročna zveza med plačili za opravljeno delo I.I. in odpovedjo prvo toženca brez odpovednega roka ni podana. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da prvo toženec ni imel nedokončanih projektov dne 27. 1. 2006, kar izhaja iz njegovega poročila z dne 27. 1. 2006, ki ga je podpisal tudi direktor tožeče stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi drugo toženec ni imel nedokončanih projektov in da za vtoževane stroške za dela, ki jih je opravil I.I. ter so bila s strani tožene stranke naročena šele 9. 5. 2006, ne more odgovarjati, saj ni vzročne zveze med izvedenimi plačili in odhodom drugo toženca pred potekom odpovednega roka. Za tretje toženko pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila zadolžena za projekt L., saj tega projekta tudi ni bilo med nedokončanimi študijami, ki jih je tretje toženka morala zaključiti po preklicu suspenza. Zato tudi za škodo v zvezi s plačilom J.J. za navedeni projekt ne more odgovarjati. Da je tretje toženka dokončala vsa dela, za katera je bila zadolžena, je na zaslišanju potrdil tudi direktor tožeče stranke (list. št. 161). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vtoževan znesek tožeče stranke iz tega naslova, v višini 12.518,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz računa pod prilogo A40, ki bi ga naj izstavilo podjetje K. d.o.o. tožeči stranki dne 9. 8. 2006, za izdelavo elaboratov S. za več objektov izhaja, da so bile storitve naročene šele dne 2. 8. 2006, torej bistveno kasneje, ko tretje toženka več ni bila zaposlena pri tožeči stranki, zato ti stroški nikakor ne morejo predstavljati škode zaradi predčasnega odhoda tretje toženke.

11. Nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženci na spletni strani družbe A. d.o.o. dne 6. 7. 2006, 24. 10. 2006 in 2. 3. 2007 objavili seznam referenc strokovnjakov družbe A. d.o.o. s področja Poročil o vplivih na okolje, Požarne varnosti in protieksplozijske varnosti. Navedene reference so obsegale seznam študij o vplivih na okolje, požarne varnosti in protieksplozijske varnosti. Te študije so bile izdelane za tožečo stranko ter so jih izdelali predvsem prvi trije toženci v času, ko so bili zaposleni pri tožeči stranki za naročnike tožeče stranke, torej po navodilu, pod nadzorom, v delovnem času v delovnih prostorih tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali so toženci z objavo referenc na spletni strani družbe A. d.o.o. kršili avtorske pravice na študijah, ki so jih izdelali toženci v času zaposlitve pri tožeči stranki, uporabilo 101. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah iz leta 2007. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožeča stranka vtoževala odškodnino iz naslova protipravne objave referenc za obdobje pred 23. 2. 2007, ZASP še ni veljal. Zato tožeča stranka sicer v pritožbi pravilno navaja, da retroaktivna uporaba zakona na podlagi 155. člena Ustave RS, ni dovoljena. V spornem obdobju je dejansko veljal Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 z dne 14. 4. 1995 - ZASP), ki pa je v 101. členu določal enako kot ZASP iz leta 2007. V prvem odstavku 101. člena je določal, da kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja) se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorjev na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

12. Skladno z določbo 10. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah je avtor lahko samo fizična oseba. Reference kot takšne lahko pripadajo samo fizični osebi, ki je določeno delo opravila, delodajalcu pa le, če se je za kaj takšnega posebej dogovoril z vsakim zaposlenim. Skladno s 101. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah se že po samem zakonu šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, moralne avtorske pravice, pa glede na zakonska določila, sploh ne morejo biti predmet prenosa na delodajalca, ker gre za pravice, ki so vezane na osebo. Navedeno pomeni, da so lahko toženci v vsakem trenutku objavili, pod svojim imenom, vsa svoja avtorska dela, saj so imeli podlago v 17., 18. in 19. člen ZASP.

13. Kot je tožeča stranka že sama zapisala v pritožbi so materialne avtorske pravice pravice avtorja, da izkorišča delo. Avtorsko delo se izkorišča tako, da se objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja, in s tem, ko so toženci na spletni strani družbe objavili le seznam študij, ki so jih s področja vpliva na okolje, požarne varnosti in protieksplozijske varnosti, opravili v času delovnega razmerja pri toženi stranki pa ne pomeni, da so študije kot avtorsko delo tudi izkoriščali s tem, da bi jih objavili, predelali, reproducirali, razmnoževali in obdelovali, zato toženci s tem niso posegli v avtorske pravice tožeče stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da reference pomenijo pojmovanje preteklih izkušenj ponudnikov pri izvajanju podobnih poslov in da so predvsem dokazila o pridobljenem znanju in izkušnjah. Znanje in izkušnje, ki si jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu pa niso last delodajalca ampak delavca, zato uporaba teh znanj in izkušenj pri drugem delodajalcu tudi ni kršitev konkurenčne klavzule (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 319/2005 z dne 26. 9. 2006). Pravilno je tudi sodišče prve stopnje obrazložilo, da so toženci na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki) obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna in zato tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije dejansko res niso vezane izključno na delodajalca, ampak da so vezane na avtorje, jasno kažejo tudi zapisi na posameznih študijah (A406 - A426 iz pridruženega spisa Pd 291/2013), saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 300.000,00 EUR od vseh šest tožencev.

14. Pravilno pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje potrebne stroške postopka odmerilo previsoko in sicer: - za prvo pripravljalno vlogo pripada prvo tožencu nagrada v višini 1500 točk (tar. št. 15) in ne 2000 točk, kot je to priznalo sodišče prve stopnje. Za zastopanje na drugem in nadaljnjih narokih pripada prvo tožencu 1000 točk (namesto 1500 točk), za urnino na naroku dne 6. 9. 2012 je prvo toženec upravičen do nagrade 750 točk (namesto 800 točk). Iz postopka Pd 244/2006 (združenega spisa) za sestavo odgovora na tožbo pripada (tar. št. 15) prvo tožencu 1200 točk (namesto 1400 točk), za prvo pripravljalno vlogo pripada nagrada 900 točk (namesto 1400 točk), za zastopanje na prvem naroku pripada prvo tožencu nagrada v višini 1200 točk (namesto 1400 točk), za zastopanje na drugem in vsakem naslednjem naroku pa pripada prvo tožencu nagrada v višini 600 točk (namesto 1050 točk). Prvo tožencu pripada nagrada za odgovor na pritožbo 1500 točk (namesto 1750 točk). Neupravičeno je sodišče prvo tožencu priznalo tudi stroške za zastopanje na naroku dne 10. 3. 2014 v višini 2350 točk, saj bi glede na vrednost spora v ponovljenem postopku prvo tožencu pripadala nagrada za zastopanje v višini 1000 točk in prav tako za zastopanje na naroku 8. 5. 2014 pripada prvo tožencu 1000 točk (namesto 2350 točk). Skupaj je sodišče prvo tožencu priznalo stroške postopka v znesku 21.781,32 EUR, pritožbeno sodišče pa je glede na navedeno, stroške postopka znižalo na znesek 19.982,24 EUR.

15. Sodišče je previsoko odmerilo tudi stroške postopka drugo in tretje tožencu v višini 8.849,99 EUR. Pritožbeno sodišče je znižalo stroške postopka tako, da je za odgovor na pritožbo priznalo 1200 točk (namesto 1400 točk), za pripravljalno vlogo z dne 24. 6. 2011 priznalo 900 točk (namesto 1050 točk). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno pooblaščencu priznalo tudi 10 % zvišanje skupne nagrade (9. točka Odvetniške tarife), kar je predstavljalo 591,65 EUR, saj se stroški po Odvetniški tarifi in zvišana nagrada za zastopanje dodatne stranke, izključujejo. Glede na navedeno sta drugo in tretje toženec upravičena do povračila stroškov v znesku 7.936,94 EUR.

16. Pri odmeri stroškov postopka drugo do šesto tožencu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo 1500 točk za drugo pripravljalno vlogo, čeprav stranke v tej pripravljalni vlogi niso navajale ničesar novega in so le ponavljale že podane navedbe v prejšnjih predhodnih vlogah. Neupravičeno je sodišče prve stopnje priznalo tudi stroške zastopanja na naroku dne 10. 3. 2014 v višini 2350 točk, čeprav bi strankam pripadala nagrada 1000 točk, zvišana za 40 % za zastopanje več strank, prav tako pa tudi za narok dne 8. 5. 2014 strankam pripada 1000 točk (namesto 2350 točk) zvišano za 40 % za zastopanje več strank. Za prvo pripravljalno vlogo pripada tožencem nagrada v višini 1500 točk (namesto 2000 točk) ter urnina za drugi narok opravljen dne 6. 9. 2012 znaša 550 točk in ne 600 točk, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Za tretji narok pripada tožencem urnina v višini 750 točk (namesto 800 točk). Neutemeljeno je sodišče priznalo tudi 50 točk za končno poročilo stranki, saj je navedeno opravilo všteto v ceno opravljene storitve po Odvetniški tarifi. Glede na navedeno se dosojeni stroški postopka za drugo do šesto tožene stranke znižajo tako, da znašajo 20.392,54 EUR.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen odločitev o stroških postopka, ko je pritožbeno sodišče delno znižalo odmerjene pritožbene stroške ter v skladu s 5. točko 358. člena delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka.

18. V skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške, saj je tožeča stranka uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (v zvezi s stroški postopka), pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).