Jedro

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.

Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več "šteti" za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se V. in VI. točka izpodbijanega sklepa sklepa spremenita tako, da se V. točka glasi: „V. Upnik A. d.o.o., mora v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa plačati upravitelju razliko do celotnega zneska nagrade in stroškov z vključenim DDV v višini 72.216,99 EUR.„

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje sklenilo: V. Predlagatelj B., a.s., matična številka: ..., Češka, mora v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa plačati upravitelju razliko do celotnega zneska nagrade in stroškov z vključenim DDV v višini 72.216,99 EUR.

VI. Kar upravitelj predlaga drugače, se zavrne.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil (pretekli) upnik B., a.s., Češka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, da sodišče prve stopnje izda popravni sklep, če pa temu predlogu ne bo ugodilo, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da plačilo nagrade upravitelja naloži dolžniku, podrejeno pa naj naloži plačilo manjkajočega predujma družbi A. d.o.o., ki je pritožnikov singularni pravni naslednik.

3. Na pritožbo je odgovoril upravitelj in navedel, da se strinja z izdajo predlaganega popravnega sklepa in da soglaša s pritožbenimi navedbami.

4. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev oz. zavrženje predloga za izdajo popravnega sklepa ter zavrnitev oz. zavrženje pritožbe.

5. Upnika C. d.d. in A. d.o.o. sta v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev oz. zavrženje pritožbe.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo nagrada in stroški upravitelja 106.797,89 EUR. Odmerjeni stroški se plačajo v breme predujma za stroške postopka prisilne poravnave, ki ga je založil predlagatelj B., a.s. Predlagatelj je plačal predujem v znesku 34.660,20 EUR (od tega 1.292,1 EUR kot predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, če bi bil postopek prisilne poravnave ustavljen iz začet stečajni postopek (peti odstavek 141. člena ZFPPIPP), po plačilu 79,30 EUR je ostal še predujem v znesku 34.580,90 EUR. Del nagrade in stroški v višini 34.580,90 EUR se tako plačajo v breme predujma za stroške prisilne poravnave, ki ga je založil predlagatelj. Ker založeni predujem ne zadošča za plačilo celotnega zneska nagrade in stroškov upravitelja, je predlagatelju postopka B., a.s., naložilo plačilo še tistega dela zneska nagrade in stroškov, ki jih ni mogoče pokriti v breme predujma (72.216,99 EUR).

8. Ne glede na to, da zato, ker ni (več) upnik in s tem ni (več) stranka postopka prisilne poravnave, saj je prenesel svojo terjatev na novega upnika A. d.o.o., ima pritožnik legitimacijo za pritožbo. Sodišče prve stopnje ga je namreč obravnavalo kot (bivšega) predlagatelja in upnika in mu naložilo plačilo v izreku navedenega zneska. V nasprotnem primeru bi bila kršena njegova pravica do izjave in do pravnega sredstva.

9. Pritožnik (primarno) predlaga, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo manjkajočega predujma naloži dolžniku.

10. ZFPPIPP v petem odstavku 141. člena določa, da mora predlagatelj ob vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave založiti **začetni predujem**, ki je enak vsoti zneskov pavšalnega nadomestila za objave in najnižjega zneska nadomestila upravitelja. Navedeni predujem je namenjen kritju začetnih stroškov stečajnega postopka, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (primerjaj 233. člen ZFPPIPP).

11. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZFPPIPP mora sodišče s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave naložiti predlagatelju, da založi predujem za kritje stroškov (glavnega) postopka prisilne poravnave. Pri določitvi navedenega predujma je treba upoštevati, da je predlagatelj ob vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave že založil začetni predujem, zato je dodatni predujem namenjen kritju stroškov glavnega postopka prisilne poravnave, torej nagrade upravitelju za dejanja v glavnem postopku prisilne poravnave.

12. Materialnopravno zmotno je zatrjevanje pritožnika, da po začetku postopka prisilne poravnave upnik, ki nastopa kot predlagatelj postopka, ni dolžan založiti nobenega predujma več. Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določilo 221.l člena ZFPPIPP, ki določno opredeljuje stroške, ki jih mora prevzeti dolžnik na podlagi začetega postopka prisilne poravnave na predlog upnikov. V tem smislu dolžnika bremenijo stroški priprave osnutka poročila o finančnem položaju in stroški storitev, ki so povezane s pripravo načrta finančnega prestrukturiranja. Stroški teh storitev bremenijo dolžnika, četudi so pogodbe v imenu dolžnika sklenili predlagatelji (četrti odstavek 221.l člena ZFPPIPP). Iz tega določila pa ni mogoče sklepati, da je zakon s tem na dolžnika prevalil celotno breme kritja stroškov postopka prisilne poravnave, torej tudi tistih, za katere morajo predlagatelji zagotoviti predujem ob začetku postopka prisilne poravnave. Ker stroški nagrade upravitelja ne spadajo med stroške, ki bremenijo dolžnika na podlagi 221.l člena ZFPPIPP, gre torej še vedno za stroške, ki se morajo v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZFPPIPP pokriti iz založenega predujma s strani predlagatelja postopka (primerjaj: VSL Cst 118/2016).

13. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki se je pri odločitvi oprlo na prej citirano odločbo in je pojasnilo, da: „Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, je manjkajoča nujno potrebna sredstva za kritje stroškov postopka treba doplačati.“

14. Zatrjevanje pritožnika, da so mu bili stroški s strani dolžnika povzročeni protipravno, je brez temelja v določbah ZFPPIPP, saj v postopkih zaradi insolventnosti to ni pravno relevantno in ne more predstavljati okoliščine za presojo o tem, kdo bi moral nositi stroške postopka. ZFPPIPP v insolventnih postopkih upnikom nalaga breme kritja svojih stroškov udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP). Tega bremena se lahko razbremenijo le, če tako določa zakon. V postopku upniške prisilne poravnave je takšna izjema opredeljena v 221.l členu ZFPPIPP, ki pa ne obsega stroškov za plačilo nagrade upravitelju. Ti tako v celoti bremenijo predlagatelja postopka, v nobenem primeru pa ne dolžnika.

15. Neutemeljeno se pritožnik sklicuje tudi na pravila stečajnega postopka glede plačila in vračila stroškov postopka prisilne poravnave. Stroški stečajnega postopka so obveznost stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP) in nastajajo kot posledica vnovčevanja dolžnikovega premoženja. Zato niso primerljivi s stroški v postopku prisilne poravnave. Tu upnikom oziroma dolžniku ne nastajajo stroški z namenom unovčevanja dolžnikovega premoženja, temveč dolžnika kot delujoče podjetje bremenijo vsi stroški njegovega poslovanja. Zakonodajalec je v 221.l členu ZFPPIPP s tem namenom točno specificiral stroške v okviru postopka vodenja prisilne poravnave, ki bremenijo dolžnika, vsi ostali stroški pa so izključno breme predlagatelja postopka.

16. Postopek upniške prisilne poravnave se vedno začne zaradi pravnega in ekonomskega interesa, ki ga zasledujejo upniki, ki vložijo predlog za začetek prisilne poravnave, ker želijo (vsak iz njim dobro znanih razlogov) ohraniti podjem svojega dolžnika in preprečiti začetek stečajnega postopka nad njim. Zaradi tega morajo prevzeti določeno finančno breme za doseganje lastnih ekonomskih koristi. V primeru, ko je vložen predlog upnikov za začetek postopka prisilne poravnave, upniki poskušajo zavarovati svoj lastni interes, ki naj bi se kazal v boljšem položaju po potrditvi prisilne poravnave, kot bi ga imeli v primeru stečajnega postopka nad insolventnim dolžnikom. Vendar v primeru uspeha v tem postopku in s potrditvijo prisilne poravnave, ki omogoča poslovno preživetje dolžnika, tega položaja ni mogoče razlagati kot neuspeh dolžnika v takšnem postopku, ki bi narekoval smiselno uporabo 154. člena ZPP (primerjaj: VSL sklep Cst 118/2016).

17. Pritožnik bi moral (če bi bila znana njegova višina) že ob začetku postopka prisilne poravnave zagotoviti predujem, ki bi zagotavljal pokritje tako odmerjene nagrade. Ker je bilo neskladje med zagotovljenim predujmom in višino odmerjene nagrade ugotovljeno šele ob odmeri nagrade, je sodišče prve stopnje glede na tretji odstavek 153. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je za presežek nad razpoložljivim predujmom potrebno doplačilo, ki ga mora zavezanec (zdaj novi upnik A. d.o.o.) nakazati neposredno na račun upravitelja. Iz pritožbe ne izhaja specificiran ugovor glede višine preostalega še neplačanega predujma, višje sodišče pa ugotavlja, da je izračun sodišča (glede na listinsko dokumentacijo v spisu) pravilen.

18. Pritožnik (podrejeno) predlaga, da višje sodišče spremeni V. in VI. točko izreka tako, da se „glasita na prevzemnika terjatve (družbo A. d.o.o.)“.

19. Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.

20. Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več „šteti“ za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.

21. Pritožnik utemeljeno opozarja na ureditev v izvršilnem postopku: tudi tam je predlagatelj izvršilnega postopka lahko le dolžnikov upnik. S prevzemom terjatve in vstopom v postopek prisilne poravnave pa podobno kot v izvršilnem (in tudi v pravdnem postopku) nov upnik prevzame postopek v stanju, v katerem je, vključno s stroškovno posledico. V takšnem primeru gre za singularno pravno nasledstvo (terjatve) in novi upnik vstopi v položaj prejšnjega tako, da se mu priznajo vsi učinki procesnih dejanj, ki jih je v postopku pravočasno opravil prejšnji upnik, vključno z vložitvijo predloga za začetek postopka (primerjaj: 24. člen ZIZ). S tem, da bo moral prevzeti obveznosti, ki bodo nastale z imetništvom prevzete terjatve (nakup terjatve od predlagatelja postopka prisilne poravnave) bi moral prevzemnik vsekakor računati. Kako bo v zvezi s tem uredil razmerje s prevzemnikom, je stvar njunega notranjega razmerja, nikakor pa ne odločitve sodišča. 22. Glede na navedeno je višje sodišče je pritožbi (delno) ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

23. Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.