Jedro

Omejitev gibanja je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.

Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Tožnik ni izkazal svojih tožbenih trditev, da ni begosumen in bo v RS počakal na zaključek postopka v zvezi s svojo prošnjo. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi ocena tožene stranke v zvezi z obstojem utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. V zadostni meri je utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna od 20. 10. 2021 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 20. 1. 2022 do 13.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer najprej 22. 1. 2019, nato pa še 27. 1. 2020, ko je bil v RS vrnjen s strani nizozemskih varnostnih organov na podlagi Uredbe EU št. 604/2013.1 Tako ob vložitvi prve kot druge prošnje za mednarodno zaščito je izjavil, da bo počakal do zaključka postopka v zvezi z njegovo prošnjo, a je Azilni dom kljub temu v obeh primerih predčasno samovoljno zapustil. Tožena stranka je glede na navedeno oba postopka ustavila, prvega s sklepom 15. 2. 2019, drugega pa 21. 2. 2020. 3. Na podlagi Dublinske uredbe III je bil tožnik 5. 10. 2021 v RS ponovno vrnjen, tokrat s strani švicarskih varnostnih organov. Po podaji namere za vložitev tretje prošnje za mednarodno zaščito, je 15. 10. 2021 od te odstopil. Zato mu je bila še istega dne izdana Odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa v RS za dobo treh let ter Odločba o nastanitvi v Centru za tujce št. 2255-12/2019/24 (3E651-029). Dne 18. 10. 2021 je tožnik v Centru za tujce ponovno izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

4. Ob vložitvi prošnje (20. 10. 2021) je povedal, da je iz izvorne države odšel 22. 1. 2018 najprej z letalom do Turčije, nato pa po balkanski poti do RS, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil prvič. Po treh dneh je RS zapustil in preko Italije ter Francije prišel do Nizozemske. Ko je na Nizozemskem zaprosil za mednarodno zaščito, so ga v RS vrnili. Po vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito, je RS po osmih dneh ponovno zapustil. Odšel je v Italijo, Francijo, Nemčijo, Španijo, nato ponovno v Francijo in nazadnje v Švico, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Iz Švice je bil ponovno vrnjen v RS in takoj podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da je njegova ciljna država Velika Britanija, a bo v RS počakal na zaključek postopka. Pojasnil je, da je v prvih dveh primerih RS zapustil, ker o njej ni imel dovolj informacij, saj je prišel iz BiH. Kot je povedal, bo tokrat ostal. Med razlogi za mednarodno zaščito je navedel spor v letu 2017 med arabsko in njegovo družino. Z njimi se ne razume, ker so rasisti, Francija pa je tista, ki je vsadila sovraštvo do njih. Arabska družina je napadla njegovega bratranca in ko so se želeli z njimi pogovoriti, so ti napadli tožnika z nožem. Petnajst dni je bil v komi, takoj zatem pa je izvorno državo zapustil. 5. Tožena stranka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Pri tem pojasnjuje, da je bil tožnik že ob vložitvi prve in druge prošnje opozorjen, da mu bo gibanje omejeno, če bo ugotovljeno, da je izrazito begosumen. Izpostavlja, da je tožnik kot ciljno državo navedel Veliko Britanijo, na vprašanje, kam je namenjen, pa povedal, da bi šel v Nemčijo, ker ima tam zaročenko, ki bo kmalu rodila. Povedal je, da je po prvi prošnji RS zapustil, ker o njej ni vedel nič, Azilni dom pa je bil prazen. Drugič je iz RS odšel, ker je vajen reda, čistoče in miru, ki ga v Azilnem domu ni imel. Pojasnil je še, da je tretjo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito 15. 10. 2021 umaknil zaradi spora z varnostniki v Azilnem domu. Ti naj bi ga napadli in pretepli, pretepla naj bi ga tudi policija. Zato je dejal, da od namere odstopa in naj ga spustijo v Italijo. Sedaj bo v RS počakal do zaključka postopka.

6. Tožena stranka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se je tožnik s svojimi izjavami in ravnanji izkazal za očitno begosumnega. Izpostavlja, da je v dosedanjih postopkih Azilni dom že dvakrat samovoljno zapustil, čeprav je bil seznanjen, da mu bo v primeru izkazane begosumnosti gibanje lahko omejeno. Ob primerjavi razlogov za mednarodno zaščito, ki jih je tožnik navajal v vseh treh prošnjah, ugotavlja, da so si ti v medsebojnem nasprotju (v prvi prošnji je namreč navedel, da je imel spor s sosedi, ki so Arabci, sam pa je Berber; v drugi prošnji je kot razlog navedel težave z družino njegovega dekleta, ki je arabske narodnosti; v zadnji, tretji prošnji, pa spor, iz leta 2017 med njegovo in sosednjo arabsko družino). Glede na to bo morala s tožnikom na osebnem razgovoru, ki je razpisan za 26. 10. 2021, razjasniti, kateri so njegovi pravi razlogi. Če mu gibanja ne bi omejila, bi RS zapustil, s tem pa onemogočil nadaljnjo vsebinsko presojo svoje prošnje.

7. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da mora pristojni organ imeti možnost, da dejstva, ki jih prosilec navaja, preveri in ugotovi pravo in resnično dejansko stanje. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ne more sprejeti, razen v izjemnih primerih, te okoliščine pa v tej zadevi niso podane. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU v zadevi C-18/16, iz katere izhaja, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

8. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

9. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bilo razvidno, katero je tisto dejstvo, ki naj bi ga tožena stranka želela ugotoviti in v kakšni vzročno-posledični zvezi je ugotavljanje takšnega dejstva z omejitvijo gibanja. Izpostavlja, da je osebni razgovor procesno dejanje in ne eden izmed zakonsko navedenih razlogov za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Meni, da bi morala tožena stranka ob upoštevanju 31. točke 2. člena ZMZ-1 ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba pobegnila v sedanjem času in okoliščinah, če ji gibanje ne bo omejeno, kar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

12. Pojasnjuje, da je bil med 5. 10. in 15. 10. 2021 nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani, 15. 10. 2021 pa je po sporu z varnostniki, ki naj bi ga tudi udarili, v afektu dejal, da azila v RS noče več. Izjavo naj bi podal brez prevajalca pred socialno delavko in tremi uslužbenci varnostne službe. Poudarja, da ni pismen, izjava pa ni podpisana, zato ji odreka verodostojnost. Sodišču predlaga, da pribavi poročilo varnostne službe Azilnega doma na dan 15. 10. 2021. Tožnik naj bi bil zaradi incidenta obravnavan s strani policije, vklenjen, pregledan in odpeljan v Center za tujce kot tujec. Zato meni, da je bil institut omejitve gibanja v njegovem primeru zlorabljen z namenom kaznovanja. Prav tako naj tožena stranka ne bi pojasnila, zakaj se ji tožnik ni zdel begosumen že ob nastanitvi v azilnem domu 5. 10. 2021. 13. Tožena stranka naj bi presojala sorazmernost izrečenega strožjega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce le ob sklicevanju na splošne okoliščine, medtem ko subjektivnih okoliščin na strani tožnika ni presojala, kar je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

14. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS- 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Začasno odredbo naj bi bilo treba izdati, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

15. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zavrača tožnikove navedbe, da naj bi ga pretepla varnostna služba Azilnega doma, kar naj bi bil razlog, da je kasneje v afektu dejal, naj ga spustijo. Ob sklicevanju na sodbe Upravnega sodišča I U 1040/2020 z dne 28. 7. 2020, I U 1042/2020 z dne 27. 7. 2020, I U 1046/2020 z dne 27. 7. 2020, I U 1001/2020 z dne 22. 7. 2020 in I U 950/2020 z dne 15. 7. 2020 meni, da ni potrebno, da bi ZMZ-1 posebej določil objektivna merila za begosumnost v zvezi z omejitvijo gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Dne 4. 11. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa na A2 do A4, poročilo varnostne službe Azilnega doma z dne 15. 10. 2021 in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja tožene stranke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 19. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU,2 ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.3 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije4, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.5

20. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 21. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep po presoji sodišča mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.6

22. Glede na navedeno je sodišče presojalo, ali so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ali je podana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 23. Po presoji sodišča je tožena stranka skopo, vendar še v zadostni meri pojasnila, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o prošnji še treba ugotavljati in je informacije v zvezi z njimi mogoče pridobiti le od tožnika. Tožnik je namreč v prvi prošnji za mednarodno zaščito navajal spor s sosedi, ki so arabske narodnosti, sam pa je berberske, v drugi težave težave z družino njegovega dekleta, ki je arabske narodnosti, medtem ko je v tretji prošnji za mednarodno zaščito navajal spor iz leta 2017 med njegovo in sosednjo arabsko družino, zaradi katerega naj bi nazadnje Maroko zapustil. Ker je v njegovih izjavah zaznala večje število neskladnosti, je ocenila, da jih mora v nadaljnjem postopku s tožnikom razjasniti, kar brez njegove navzočnosti ni mogoče. 24. Kot je bilo ugotovljeno na naroku za glavno obravnavo, je bil osebni razgovor s tožnikom opravljen 3. 11. 2021. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ob takem stanju stvari, ko postopek odločanja o tožnikovi prošnji še ni zaključen, pa je po presoji sodišča ta razlog še vedno podan. Res je, kot trdi tožnik, da oprava osebnega razgovora ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar pa se tožena stranka na tak razlog tudi ni sklicevala. Navedla je, s tem pa se strinja tudi sodišče, da je ukrep omejitve gibanja potreben, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja. Ta pa se v skladu z določili ZMZ-1 pridobijo tudi (in predvsem) z osebnim razgovorom s tožnikom.

25. Glede na izhodišča iz 22. točke te obrazložitve je sodišče v nadaljevanju presojalo še, ali je tožnik jasno izrazil namen, da bo zapustil RS. Pri tem je izhajalo iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, kjer je na izrecno postavljeno vprašanje, ali bo v RS počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo, povedal, da bo počakal, če bo odločitev hitra, sicer pa ne. Sodišče ob tem še izpostavlja, da mu je navedeno vprašanje ob dodatnem pojasnilu postavilo dvakrat, saj sprva nanj ni podal konkretnega odgovora. S takšno izpovedbo tožnik ni izkazal svojih tožbenih trditev, da ni begosumen in bo v RS počakal na zaključek postopka v zvezi s svojo prošnjo. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi ocena tožene stranke v zvezi z obstojem utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

26. Sodišče v nadaljevanju še pojasnjuje, da je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval, da je bil v njegovem primeru izrečeni ukrep zlorabljen za to, da se ga kaznuje, da so ga v Azilnem domu pretepli varnostniki in policisti, kar naj bi se dogajalo tudi v Centru za tujce. Ker gre za nekonkretizirane in neizkazane tožbene navedbe, se sodišče do njih ne more konkretneje opredeliti. Pojasnjuje pa, da je tožena stranka izpodbijani ukrep izrekla na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pravilnost te odločitve pa je sodišče v postopku tudi presojalo. Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da izjava tožnika, s katero je dne 15. 10. 2021 umaknil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (A2), ni verodostojna listina, ker je tožnik ni podpisal. Po presoji sodišča zadevna listina za odločitev v predmetnem sporu ni bistvena, saj je bilo tožniku gibanje omejeno na drugi pravni podlagi.

27. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. To pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega, ki izhaja iz njegove na to nanašajoče se izrecne izjave, da v primeru dalj časa trajajočega odločanja ne bo čakal na zaključek postopka. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

28. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb ne izhaja.

29. V zvezi s pavšalno navedenimi zdravstvenimi težavami tožnika pa sodišče še pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, ki med drugim obsega pravico do nujne medicinske pomoči, nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika, nujne zobozdravstvene pomoči, nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika ter zdravstveno varstvo žensk. Poleg tega je mladoletnim prosilcem in ranljivim osebam s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drugim prosilcem, pod določenimi pogoji omogočen še dodatni obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. S tem je po presoji sodišča, če bi se izkazalo, da tožnik pomoč potrebuje, v celoti poskrbljeno tudi za njegovo zdravstveno stanje.

30. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

32. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 3 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 4 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 5 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 6 Vrhovno sodišče je v zadevi X DoR 256/2020 z dne 24. 7. 2020 po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, sprejelo stališče, da zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev, kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna (2. točka obrazložitve).