Jedro

Davčni organ lahko zavezancu odpiše davčni dolg, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Če navedeni zakonski pogoj ni obrazložen v odločbi, je odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 27.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo prošnjo za odpis davčnega dolga - zamudnih obresti. Tožena stranka navaja, da tožnikovo preživljanje z izterjavo dolga ne bi bilo ogroženo.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da mora preživljati ženo in 18-mesečno hčerko. Z zneskom 6.294,00 SIT, kolikor odpade od čistega dohodka denarja na družinskega člana, tega preživljanja gotovo ne zmore.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik plačal dolg še pred odločitvijo izvršnega sveta in s tem dokazal, da dolg zmore plačati. Tudi iz zapisnika izterjevalca izhaja, da njegove gmotne razmere niso slabe.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 114. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - p.b.) izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila odpis davčnega dolga omenja, da z izterjavo tožnikovo preživljanje ne bi bilo ogroženo. Vendar ne pove, iz katerih ugotovljenih dejstev in okoliščin je prišla do takega zaključka. V odgovoru na tožbo sicer tožena stranka dopolnjuje razloge izpodbijane odločbe in navaja, da je tožnik plačal dolg pred odločanjem izvršnega sveta in da tudi sicer ne izpolnjuje pogojev po 114. členu zakona. Toda z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi. Le v tem primeru je pristojnemu organu omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in če je bil pravilno uporabljen materialni predpis, stranki pa dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 114. člena zakona o dohodnini, sodišče odločbe ne more preizkusiti in je iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

V dopolnjenem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti in v odločbi konkretno navesti zakaj šteje, da tožnik zakonskega pogoja za odpis dolga ne izpolnjuje. Tožniku bo morala dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (143. člen v zvezi z 8. členom ZUP). Tožena stranka bo morala ugotoviti razloge, ki (ne)opravičujejo odpis dolga na podlagi premoženjskih in socialnih razmer tožnika in tudi razmer njegovih družinskih članov. Samo dejstvo, da je tožnik plačal dolg, ne zadošča. Gotovo je bilo v tožnikovem interesu čimprejšnje plačilo, saj je s tem preprečil, da bi se dolg povečeval. Sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje o bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in tudi izpodbijana odločba v odločilnih dejstvih nima razlogov, zaradi česar je nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS odpravilo. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis.