Jedro

Naročnik (potrošnik) lahko ob vsaki spremembi pogojev odstopi od pogodbe, če mu sprememba ne ustreza; pri nepošteni spremembi pa je glede na kogentnost določb o varovanju potrošnikov kot šibkejše stranke nujno, da je poleg individualnega varstva zagotovljeno še varstvo v javnem interesu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku z dne 14. 9. 2009 zaradi prekrška po 13. točki prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) pravni osebi A. d. d., izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe mag. S. F. pa globo v višini 1.200,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 7. 2010 zahtevo storilcev za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 85. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) in zaradi kršitve 13. točke prvega odstavka 77. člena ZVPot v zvezi s 24. členom ZVPot. Opozarja, da ravnanja A. glede na ugotovljene manjše spremembe v ceni in nespremenjeno ceno osnovnega paketa ni mogoče subsumirati pod pogoje, ki bi bili nepošteni do potrošnika. Ker je šlo za bistveno povečanje programov, hkrati pa za ohranitev pogodbene cene tudi pri osnovnem paketu, v škodo potrošnikov ni bil podan zakonski znak znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Opozarja tudi, da ravnanje pravne osebe in njene odgovorne osebe ni bilo protipravno. Določba 85. člena ZEKom namreč dopušča spremembo pogojev, določenih v naročniških pogodbah, o čemer morajo biti naročniki obveščeni najmanj 30 dni pred uveljavitvijo spremembe, od naročniške pogodbe pa lahko tudi odstopijo, če s predlagano spremembo ne soglašajo. Ravnanje pravne osebe in njene odgovorne osebe je bilo po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi skladno z Direktivo 2002/22 ES, ki v četrtem odstavku 20. člena dopušča možnost odstopa od naročniških pogodb zaradi spremenjenih pogojev brez pogodbenih kazni. Predlaga razveljavitev oziroma odpravo izpodbijane sodbe in odločbe prekrškovnega organa.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcema. Zagovorniki pravne osebe iz Odvetniške družbe Č. se v izjavi z dne 7. 1. 2011 pridružujejo navedbam v zahtevi in opozarjajo še na spornost zavzetih stališč z vidika Ustave RS in evropske zakonodaje.

B.

4. Iz odločbe prekrškovnega organa med drugim izhaja, da sta pravna oseba A. d. d. in zaradi opustitve dolžnega nadzorstva tudi njena odgovorna oseba, izvršili prekršek po

13. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot, ker sta pri sklepanju pogodb s potrošniki uporabljali nepoštene pogodbene pogoje (prvi odstavek 23. člena ZVPot). Pravna oseba je v naročniških razmerjih s potrošniki s celotnega območja Republike Slovenije od 1. 7. 2008 dalje uporabljala Posebne pogoje za širokopasovne storitve B. in za dostop do storitev (v nadaljevanju Pogoji), v skladu s katerimi se lahko posamezni model programske sheme v okviru storitve B. TV ter pripadajoče cene le-tega spremenijo skladno s ponudbo A. (četrti odstavek 20. člena Pogojev). Na podlagi te določbe je pravna oseba dne 1. 7. 2009 spremenila vsebino programske sheme in cene programskih paketov.

5. Merila za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev so določena v 24. členu ZVPot. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot: 1. če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; 2. če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; 3. če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; 4. če nasprotuje načelu poštenja in vestnosti.

6. Iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja, da je zgoraj citirana določba četrtega odstavka 20. člena Pogojev kršiteljici omogočala, da je enostransko spremenila pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje (šesta alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPot) oziroma, da je enostransko in brez navedbe razlogov spremenila lastnosti blaga ali storitev, ki so predmet pogodbe (štirinajsta alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPot). Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa, se je v okviru spremembe programske sheme število televizijskih programov v osnovnem paketu zmanjšalo za 15, pri polnem paketu pa je s spremembo odpadlo 22 televizijskih programov, dodanih pa je bilo 26 novih televizijskih programov. Cena osnovnega paketa se kljub zmanjšanju števila programov ni spremenila, cena polnega paketa pa je narasla z 39 EUR na 50 EUR. Ob takšnih dejanskih izhodiščih je prekrškovni organ zaključil, njegovo presojo pa je ob zavrnitvi zahteve za sodno varstvo potrdilo tudi sodišče, da je bila zaradi navedenih sprememb programske sheme in cene posameznih paketov izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar so potrošniki utemeljeno pričakovali (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) oziroma je bilo v škodo potrošnikov povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

7. Vrhovni državni tožilec takšni presoji nasprotuje. Opozarja, da glede na manjše spremembe v ceni, nespremenjeno ceno osnovnega paketa in bistveno povečanje programov ni izpolnjen zakonski znak znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Državni tožilec se sicer sklicuje na zmotno materialnopravno presojo, vendar pa svoj očitek utemeljuje z navedbami, ki nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. V postopku namreč niso bile ugotovljene manjše spremembe cen, niti bistveno povečanje števila programov. Cena osnovnega paketa je sicer res ostala enaka, vendar je prekrškovni organ izrecno poudaril, da je ta paket ostal po spremembi precej osiromašen (število televizijskih programov se je zmanjšalo za 15). Ker vlagatelj zahteve pri utemeljevanju drugačne pravne presoje posega v dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča, se Vrhovno sodišče s tem očitkom ni ukvarjalo. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahteve namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Vrhovni državni tožilec v nadaljevanju zahteve navaja, da ravnanje pravne osebe in njene odgovorne osebe ni bilo protipravno, saj je skladno z ZEKom in Direktivo 2002/22 ES dopustno spreminjanje pogojev. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vlagatelja, da določbe ZEKom, enako kot omenjena Direktiva, dopuščajo spremembo pogojev, določenih v naročniških pogodbah (85. člen ZEKom) in da je z zakonom določeno tudi varstvo naročnikov ob spremembi pogojev. Skladno s tretjim odstavkom 85. člena ZEKom morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti obveščeni, da imajo v istem roku pravico brez odpovednega roka in brez sankcije odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Kljub možnosti odstopa, ki je z ZEKom zagotovljena naročniku (potrošniku) ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, pa tovrstno individualno varstvo ne omogoča sklepanja, da lahko operater neomejeno spreminja pogodbene pogoje. Z nasprotno razlago bi namreč v celoti izključili javnopravno varstvo po ZVPot, katerega temeljni cilj je zagotavljati enakopraven položaj potrošnikov na trgu v razmerju do ponudnikov blaga in storitev. Naročnik (potrošnik) lahko ob vsaki spremembi pogojev, tudi takšni, ki ne vodi do posledic, opredeljenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot, odstopi od pogodbe, če sprememba ne ustreza njegovemu zasebnemu interesu ali pričakovanjem, s čimer je naknadno izpeljano načelo o soglasnem spreminjanju pogodbe. Pri nepošteni spremembi pa je glede na kogentnost določb o varovanju potrošnikov kot šibkejše stranke nujno, da je poleg individualnega varstva zagotovljeno še varstvo v javnem interesu (ničnostna sankcija (23. člen ZVPot) in opredelitev ravnanja kot prekršek). Drugačna interpretacija, ki bi presojo o poštenosti sprememb prepuščala le posameznikom, bi izničila smisel potrošniške zakonodaje. Zakonodaja torej dopušča enostransko spremembo pogojev z omejitvijo, da ne povzroči ene od posledic, določenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot. Tako je neutemeljen očitek vlagatelja, da ravnanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, ki je vodilo do posledic iz prve in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne more biti protipravno.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).