Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan povzročitelj prometne nesreče, odgovorna za to, da je tožnikovo tovorno vozilo s prednjim delom obstalo zunaj vozišča in obviselo na poševni nabrežini, toda zaradi tega ni nastala škoda, ki jo uveljavlja tožnik. Vtoževana škoda je nastala zato, ker tožnik ni pravočasno poskrbel za odstranitev vozila z nevarnega mesta, torej zaradi tožnikove opustitve. Ob takem dejanskem stanju je pravilna ugotovitev, da je bila pretrgana vzročna zveza med nesrečo, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in med vtoževano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 30.000 nemških mark v tolarski protivrednosti in zamudnih obresti, ki so določene v zakonu in tečejo od 26.03.1996 dalje. Proti sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Poudarja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke povzročil prometno nesrečo in da je tožnikovo vozilo dobesedno obviselo na poševni nabrežini ob Šentiljski cesti, tako da je bilo s sprednjim delom na travišču zunaj vozišča, z zadnjimi kolesi pa je bilo na robu asfaltnega vozišča. Vozilo je bilo v poševni legi. Ker je temeljno načelo odškodninskega prava, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, tožnik opozarja na prvi odstavek 178. člena ZOR, po katerem mora krivi voznik povrniti škodo drugemu. Poudarja, da je bilo tožnikovo vozilo ob samem dogodku le delno poškodovano, toda zaradi nestabilnega položaja vozila, ki je v direktni vzročni zvezi s prometno nesrečo, se je čez čas prekucnilo in se dodatno poškodovalo. Tožnik napada izvedenčevo mnenje, ki mu je sodišče sledilo, po katerem bi moral tožnik ponoči ali naslednji dan odstraniti vozilo. Ugovarja, da bi bila dokazana njegova malomarnost, ker vozila ni odstranil, in opozarja na pisne dokaze o tem, da je skušal ukrepati, a v tako kratkem času ni bilo na razpolago odgovarjajočega dvigala. Dodaja, da je po 192. členu ZOR oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, vendarle upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine in ponovno navaja, da je predložil listinske dokaze, da je hotel z dvigalom odstraniti vozilo. Zato sodišču prve in druge stopnje očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZPP 1977) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99) po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili pravna pravila o odškodninskih obveznostih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki določajo, da odškodninska terjatev nastane le tedaj, ko so sočasno podani vsi štirje elementi za njen nastanek in ti so: protipravni škodni dogodek, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo, ter odgovornost tožene stranke. V konkretnem primeru sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je tožena stranka sicer odgovorna za to, da je tožnikovo tovorno vozilo s prednjim delom obstalo zunaj vozišča in obviselo na poševni nabrežini, kakor povzema tožnik v reviziji, toda zaradi tega ni nastala škoda, ki jo uveljavlja tožnik. Vtoževana škoda je nastala zato, ker tožnik ni pravočasno poskrbel za odstranitev vozila z nevarnega mesta, torej zaradi tožnikove opustitve. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči pravilno ugotovili, da je bila pretrgana vzročna zveza med nesrečo, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in med vtoževano škodo. Zato sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaradi tega, ker ni vzročne zveze ugotovili, da ni odškodninske obveznosti tožene stranke in sta zavrnili tožbeni zahtevek.

Kolikor pa tožnik v reviziji navaja, da je predložil pisne dokaze o tem, da v bližini ni mogel najeti prostega avtodvigala, in kolikor se ne strinja z izvedenčevim mnenjem, revizijsko sodišče opozarja na tretji odstavek 385. člena ZPP 1977, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo potrebne dokaze in sodišče druge stopnje se je strinjalo z oceno, da je imel tožnik dovolj časa, da bi lahko najel avtodvigalo v bolj oddaljenem kraju ali da bi vozilo zavaroval proti prevrnitvi na drug način. Revizijsko sodišče je na te dejanske ugotovitve vezano, zato ni upoštevalo tistih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Ker torej revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 166. člena).