Jedro

Ker sta podlagi, na katerih je tožnik temeljil zahtevek za plačilo denarnega zneska, različni, z vložitvijo prvega (odškodninskega) zahtevka ni bilo pretrgano zastaranje za uveljavitev drugega (na pogodbi temelječega) zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 249,12 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupnem znesku 11.500.000 SIT in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem izpodbijane sodbe, da je zahtevek tako na podlagi odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca kot na podlagi pogodbe iz naslova AO plus zavarovanja zastaral. Ob upoštevanju običajne skrbnosti je bil tožniku obseg škode znan najkasneje 19. 11. 1998. Tako zahtevek, ki je bil na podlagi odškodninske odgovornosti vložen 7. 12. 2001, kot zahtevek, ki je bil na podlagi pogodbe vložen 8. 12. 2006, sta bila zato postavljena po izteku zastaralnega roka.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je v tožbi navedel, da se je poškodoval v prometni nesreči, katera vozila so bila udeležena v njej in številko zavarovalne police zatrjevanega povzročitelja nesreče, tako da je na naroku 8. 12. 2006 navedel le še številko svoje zavarovalne police, tožbeni zahtevek pa je ostal enak. Ves čas je torej zahteval odškodnino od iste osebe zaradi istega škodnega dogodka. Ker pravna kvalifikacija ni del tožbe, je stališče o zastaranju zahtevka iz AO plus zavarovanja, ki izhaja iz ugotovitve, da je bil zahtevek postavljen 8. 12. 2006, napačno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema. Prvotoženec je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizijsko sodišče izpodbijane sodbe – z izjemo pravilne uporabe materialnega prava – ne preizkuša po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), se ni spustilo v presojo o obstoju bistvenih kršitev določb postopka. Ta razlog je namreč tožnik le zatrjeval, ne pa tudi obrazložil. 7. Tožnik kot sporno postavlja vprašanje, ali je z vložitvijo tožbe 7. 12. 2001, ki jo je zoper toženko vložil na podlagi odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, uveljavljal tudi toženkino obveznost plačila zahtevanega denarnega zneska na podlagi pogodbe o AO plus zavarovanju, oziroma z drugimi besedami: ali je z uveljavljanjem prvega zahtevka pretrgal tek zastaranja za uveljavljanje zahtevka na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med njim in toženko.

8. V skladu s 388. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

9. Tožnik je sprva zahtevek za plačilo odškodnine temeljil le na trditvah, da je škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, povzročil toženkin zavarovanec.(1) V letu 2006 je trditve dopolnil in zatrjeval, da je za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, odgovoren sam. Prvi zahtevek temelji na odškodninski podlagi, drugi na pogodbeni. Iz navedenega izhaja, da so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji vsak od zahtevkov, le deloma enaka. Na podlagi tožbenih navedb sodišče ne bi moglo ugoditi zahtevku na podlagi pogodbe o AO plus zavarovanju. Tožnikovo revizijsko stališče, da je ves čas zahteval odškodnino od iste osebe zaradi istega škodnega dogodka, in da zato z navedbami, podanimi 8. 12. 2006, ni spremenil tožbe, ampak je le navedel pravno kvalifikacijo zahtevka, je zgrešeno.(2)

10. Upoštevaje ugotovitvi, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo v letu 1998 in da je bil zahtevek iz naslova AO plus zavarovanja postavljen 8. 12. 2006, je stališče izpodbijane sodbe, da je bil vložen po izteku zastaralnega roka, določenega v prvem in drugem odstavku 380. člena ZOR, pravilno.

11. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sodno takso za odgovor na revizijo in materialne stroške za sestavo odgovora na revizijo. Ker jih toženka ni konkretno izkazala, so priznani v višini, ki ji gre na podlagi tretjega odstavka 13. člena Odvetniške tarife. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): V zapisniku naroka za glavno obravnavo, izvedenega 9. 4. 2004, je na podlagi tožnikovih navedb izrecno ugotovljeno, da uveljavlja odškodnino iz obveznega zavarovanja Edvarda Padovca, tj. voznika drugega vozila, udeleženega v prometni nesreči. Op. št. (2): Enako Wedam Lukić v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 199.