Jedro

Delavke tožene stranke so nedopustno ravnale, ko so podatke tožnice o njeni bolezni nezakonito in nepooblaščeno vpogledovale in so tako te podatke obdelovale v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani. Zaradi tega nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma zaradi doživljanja kršenja svojih pravic (pravice do zasebnosti) je tožnica utrpela hude duševne bolečine, tako da je upravičena do denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odst. 1. tč. izreka in 2. tč. izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 537,88 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo. “

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 159,99 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2008 dalje do plačila, v 8 dneh (1. odst. 1. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek (6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2007 dalje) pa je zavrnilo (2. odst. 1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.255,05 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in sicer iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi generalno ne oporeka, da z njene strani ni bilo nepravilnosti, navsezadnje je zaradi preprečitve ponovitve takšnega dogodka z ustreznimi ukrepi glede vpogleda v evidence za vnaprej to omejila in tudi opozorila zaposlene na možne konsekvence nepooblaščenega vpogleda, vendar je mnenja, da pri tožnici le ni prišlo do takšne intenzitete duševnih bolečin, ki bi opravičevale tako visoko satisfakcijo. Tožena stranka je zagotovila sledljivost vpogledov v aplikacijo, tako za OZZ kot tudi za ZK. Navsezadnje ne gre prezreti dejstva, da je informacijski pooblaščenec s sklepom z dne 20. 11. 2007 v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ugotovil, da tožena stranka v postopku ni kršila določb ZVOP-1, zaradi česar je bil postopek izvajanja nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ustavljen. Prav tako iz odločb o prekršku z dne 13. 11. 2007 in 4. 10. 2007 izhaja, da „kršiteljic“ D.P. in I.Š. ni zanimala diagnoza tožnice in sta pridobljene podatke, do katerih sta prišli, zadržali zase in jih nista posredovali naprej, kar jasno izhaja iz obrazložitev, kršitev pa je bila sankcionirana zgolj z opominom, kar kaže na minimalno težo prekrška. Tudi, če se je tekom postopka dokazalo, da je s strani posameznih zaposlenih oseb prišlo do nezakonitih vpogledov, to po mnenju tožene stranke še ne zadostuje za odškodninsko odgovornost (ali pa vsaj ne takšne, ki bi opravičevala tako visoko odškodnino), saj tekom postopka ni bilo dokazano, da je do vpogledov prišlo po krivdi tožene stranke, ker naj bi opustila dolžno ravnanje. Samo razkritje bolezni nima za posledico drastičnega poslabšanja ali napredovanja bolezni, ampak je to odvisno od narave bolezni. Sodišče v sodbi zgolj pavšalno navaja, da je tožena stranka povzročila tožnici škodo s svojim ravnanjem in sicer z nedopustnim vpogledom v njene osebne podatke. Izvedensko mnenje prim. M.K., dr. med., je po mnenju tožene stranke korektno in ni v nasprotju s pravili stroke, ko izvedenec ugotavlja, da so indikacije tožničine bolezni občasno doživljanje čutnih prevar (halucinacij), občutek ogroženosti in povezovanje nerelevantnih situacij s svojim statusom, da je pri tožnici prihajalo do poslabšanja bolezni, ki tudi lahko privedejo do poslabšanj pri ugotovljeni bolezni in posledično povzročajo zanjo duševne bolečine, ter da zlasti tožničina preobčutljivost v odnosu do sodelavcev sodi v osnovno simptomatiko njene bolezni. Tudi izvedenec prim. G.V.M., dr. med. v izvedenskem mnenju ugotavlja, da gre nekatere razlage pripisati tožničini preobčutljivosti. Sicer pa bi po mnenju tožene stranke moralo sodišče soočiti oba izvedenca ali pa vsaj imenovati tretjega, glede na določene diametralno različne ugotovitve, saj je zadnje izvedensko mnenje pretežno napisano tožnici v korist. Iz korespondence tožnice s svojim sodelavcem izhaja, da je bil pri tožnici podan nizek prag tolerance, potrebno je upoštevati, da so zaposleni pri toženi stranki tudi samo ljudje in da jim kdaj pa kdaj popustijo živci. Samo dejstvo razžalitve, kakršnega neko družbeno okolje sprejema kot razžalitev, oškodovanca pa to ne moti tako močno, da bi duševno trpel, ne more utemeljevati denarne odškodnine. Potrebno je upoštevati tudi, da je bila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke prizadeta le tožničina veljava v očeh določene družbene skupine (sodelavci), kar pa ni moglo kakorkoli okrniti njenega ugleda oz. osebnostnega položaja v drugih razmerjih in zato tožnica tudi ni upravičena do tako visoke odškodnine. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke in vztraja, da je odločitev sodišča v ugodilnem delu pravilna in zakonita. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, ko je odločalo o višini odškodnine.

Tožnica v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve ostalih osebnostnih pravic, pri čemer gre za škodo, ki naj bi ji jo kot delavki pri delu oz. v zvezi z delom povzročil delodajalec - tožena stranka. Glede na takšno trditveno podlago je potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Navedena določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja. Odgovornost delodajalcev opredeljuje tudi OZ, ki v 147. čl. določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odst. 147. čl. OZ).

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ, in ki glede na zgoraj navedeno določbo ZDR velja tudi za delodajalca, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje povzročitelja škode mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost oškodovalca za škodo.

Tožnica zatrjuje, da je utrpela nematerialno škodo v posledici kršitve njenih pravic (pravice do zasebnosti) s strani tožene stranke in njenih delavcev. Tožnica toženi strani in zaposlenim pri toženi stranki nikoli ni razkrila diagnoze svoje bolezni, do razkritja diagnoze pa je prišlo zaradi nezakonitih vpogledov v aplikacije tožene stranke, ki so vsebovale podatke o njenem zdravljenju in diagnozo bolezni, kar so po svoji naravi zaupni podatki. Tožena stranka namreč vodi evidence s področja zdravstvenega zavarovanja in jih obdeluje v aplikacijah nadzorna zdravniška komisija (ZK) in obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ).

Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije, v katerem je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/94), po katerem ima vsak pravico do spoštovanja svojega osebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Tako Finžgar (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 121) navaja, naj bo skrito vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in za kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so delavke tožene stranke nedopustno ravnale, ko so podatke tožnice, zbrane v aplikacijah ZK in OZZ (podatke o njeni bolezni), nezakonito in nepooblaščeno vpogledovale in so tako te podatke obdelovale v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani. S tem so kršile določbo 16. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami). Do občutljivih osebnih podatkov tožnice so dostopale nepooblaščeno in ne da bi to morale početi zaradi opravljanja kakšne delovne naloge, temveč zgolj iz radovednosti. Teh dejanskih ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Nadalje tožena stranka tudi ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, kot upravljavec podatkov, sledljivost vpogledov v aplikacijo OZZ zagotovila šele od 17. 5. 2006, sledljivost vpogledov v aplikacijo ZK, preko katere je mogoče slediti vpogledom v širšo obrazložitev odločb, ki vsebujejo tudi diagnozo zavarovanca, pa je tožena stranka zagotovila šele od 1. 6. 2007 dalje. Informacijski sistem pri toženi stranki je tako brez kakršnihkoli omejitev omogočal vpogled v posamezno aplikacijo osebam brez pooblastila, ni omogočal vpogledov v aplikacijo z vsakokratno navedbo namena vpogleda v aplikacijo za posamezno osebo, niti ni omogočal sledljivosti za celotno obdobje, ko je mogoče zakonsko varstvo pravice tožnice zaradi nedopustne obdelave osebnih podatkov.

Ugotovitev, da je bilo v tem obsegu ravnanje tako tožene stranke kot njenih delavcev nezakonito, s tem pa tudi protipravno (nedopustno) v smislu določbe 131. člena OZ, se tako izkaže za logično in pravilno. Tožena stranka v pritožbi generalno niti ne oporeka, da z njene strani ni bilo nepravilnosti, trdi le, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je informacijski pooblaščenec s sklepom z dne 20. 11. 2007 (priloga C3) v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ugotovil, da tožena stranka v postopku ni kršila določb ZVOP-1, zaradi česar je bil postopek izvajanja nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ustavljen. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke presojalo celovito in sicer tako v smislu nezadostnih dolžnih ravnanj glede na ZVOP-1, ki jih je povzela za zavarovanje občutljivih osebnih podatkov zaposlenih, kot tudi v smislu odgovornosti za ravnanje njenih zaposlenih glede na določbo 147. čl. OZ. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo v nasprotju s 13. čl. ZPP, saj se navedena odločba upravnega organa ne ukvarja z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi.

Za nedopustno oziroma protipravno dejanje gre, če oškodovalec (delodajalec) prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca (delavca) in po presoji pritožbenega sodišča ni ovire, da delodajalec (oz. njegovi delavci), ki nezakonito poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja (kamor spada tudi pravica do zasebnosti), ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o nedopustnem posegu v tožničino pravico do zasebnosti.

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Glede ugotavljanja obsega škode in posledic, ki so se zaradi kršitev tožene stranke izrazile v tožničini duševni sferi, je sodišče prve stopnje angažiralo dva izvedenca medicinske stroke in sicer prim. M.K. dr. med. in prim. G.V.M., dr. med. Slednjega je angažiralo predvsem iz razloga, ker je bilo prvo izvedeniško mnenje preskopo. Sodišče prve stopnje je tudi drugo izvedensko mnenje poslalo obema strankama, ki pa na mnenje nista imeli pripomb. Tožena stranka tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da iz izvedeniških mnenj izhajajo diametralno različne ugotovitve, ni predlagala, da sodišče sooči oba izvedenca ali imenuje tretjega. S takšnimi navedbami je zato v pritožbenem postopku prekludirana (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP), in ker takšnih dokaznih predlogov niti ni podala, so njeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokazov (ki niti niso bili predlagani), neutemeljeni. Med obema izvedeniškima mnenjema ni zaznati nasprotij, je pa mnenje izvedenca prim. G.V.M., dr. med. obsežnejše in podrobnejše ter konkretnejše v razmerju do postavljenih vprašanj sodišča, zato je tudi sodišče prve stopnje na to mnenje utemeljeno oprlo svojo dokazno oceno.

Ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje, temelječe predvsem na mnenju sodnega izvedenca prim. G.V.M., dr. med. in tožničinega lečečega zdravnika dr. M.L., daje podlago za zaključek, da je posledice v zdravstvenem stanju tožnice mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju tožene stranke.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je nedopustno ravnanje tožene stranke pri tožnici zaradi doživljanja kršenja svojih pravic povzročilo hude duševne bolečine, ki so se kazale v poudarjeni psihični odzivnosti, tesnobnosti, napetosti, vznemirjenju. Izvedenec je poudaril, da je kronologija poteka duševne motnje pri tožnici pokazala, da so v času od pozne jeseni 2005 do junija 2009 dogodki v delovnem okolju, ki so predmet sodnega postopka, imeli pomembno vlogo pri poslabšanju poteka njene bolezni, pri čemer tožničini opisi in doživljanja dogodkov v delovnem okolju niso bili plod tožničinega bolezenskega doživljanja ali domišljije. V tem kontekstu je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da gre nekatera pretiravanja tožnice pripisati že njeni sumničavosti in preobčutljivosti. Tudi sklicevanje tožene stranka na tožničin nizek prag tolerance, ter na to, da zaposlenim kdaj popustijo živci, je v konkretnem primeru, glede na ugotovitve izvedenca, povsem nerelevantno.

Glede na predstavljene dejanske zaključke sodišča prve stopnje je pravilna njegova pravna presoja, da sta izpolnjeni tudi nadaljnji temeljni predpostavki odškodninske odgovornosti - obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi kršenja pravice do zasebnosti ter vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila) in dodatna merila iz 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pritožbeno sodišče sodi, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper višino dosojene odškodnine. Kot izhodišče za odmero odškodnine so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so sporni dogodki neugodno vplivali na tožničin potek bolezni, ki je bila vse do leta 2005 v remisiji, kasneje pa se je občutno poslabšala. Zaradi nezakonitih vpogledov v aplikacije tožene stranke, v katerih so bili podatki o tožničini diagnozi (paranoidna shizofrenija), se je odnos zaposlenih do tožnice spremenil, nekateri so se odmikali, odvračali pogled, kar je tožnica občutila in opazila. Zaradi govoric in obnašanja zaposlenih, ki so sledili razkritju njenega bolezenskega stanja, je tožnica močno psihično trpela, bolezen se je občutno poslabšala. Vendar pa ob dejanskih ugotovitvah glede obsega škode, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da je odškodnina v znesku 14.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožničina pravica do zasebnosti je bila res kršena. Posledice so se kazale predvsem v obnašanju sodelavcev tožnice, zaradi česar je trpela duševne bolečine.

Odškodnina mora odražati stvaren pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva oziroma njegove moralne podobe, česar pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Višina odškodnine mora biti določena tudi objektivno in sicer glede na razmerja med raznimi škodami in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse in sicer zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Zato ima prav pritožba tožene stranke, da v obravnavanem primeru odškodnina bistveno odstopa od primerljivih odškodnin oziroma že ustaljene sodne prakse. Dosojeno odškodnino je potrebno primerjati z dosojenimi odškodninami za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ali osebnostne pravice. Večina teh odškodnin se sicer nanaša na primere odškodnin zaradi odvzema prostosti ali spolne zlorabe. Res je sicer, da ne gre za povsem primerljive zadeve, vendar pa je potrebno ugotoviti, da je dosojena odškodnina močno pretirana. Tako je z odločbo II DoR 118/2009 z dne 16. 12. 2009 bila dosojena odškodnina v višini 17.000,00 EUR za večkratno spolno zlorabo 13 let starega tožnika. S sodbo, opr. št. II Ips 157/2008 z dne 10. 12. 2009, pa je bila dosojena odškodnina v višini desetih povprečnih neto plač za odvzem prostosti, pri čemer je bilo posebej navedeno, da je ta odškodnina med najvišjimi dosojenimi. Že primerjava s temi zadevami pokaže, da je dosojena odškodnina močno pretirana. Upoštevaje nujnost objektivizacije na eni strani ter na drugi strani konkretne okoliščine primera, ki se kažejo skozi ugotovljen obseg, trajanje in intenzivnost tožničinih duševnih bolečin ter pomen prizadete dobrine, pritožbeno sodišče sodi, da je utemeljena odškodnina v znesku 6.000,00 EUR. Upoštevaje merila iz 179. člena OZ, bi drugačna odškodnina šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je opredeljena kot satisfakcija. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z obrazloženim delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej na prvi kot tudi na drugi stopnji.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v višini 30 %, tožena stranka pa v višini 70%. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti po sodišču prve stopnje priznane in odmerjene stroške postopka. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožnice po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 1.792,93 EUR, 30 % teh stroškov znaša 537,88 EUR. Tožena stranka stroškov postopa pred sodiščem prve stopnje ni priglasila. Glede na uspeh v sporu je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti del njenih stroškov sodnega postopka v višini 537,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Tožena stranka je priglasila 280,00 EUR sodne takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka glede na celokupni znesek prisojene odškodnine po pritožbenem sodišču, s pritožbo uspela v višini 57,14 %, zato ji mora tožnica v takšnem obsegu povrniti tudi njene utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 159,99 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 159,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato nagrade pooblaščenki tožnice za to opravilo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).