Jedro

V zvezi s sklicevanjem tožnice na Direktivo 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je tožnici treba pojasniti, da se status državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, po direktivi ne pridobi ipso facto, pač pa se mora, da se na njegovi podlagi lahko uveljavlja pravice, pridobiti ustrezno upravno odločbo (7. člen določa, da je treba vložiti vlogo; 10. člen pa, da je treba zavrnitev ustrezno obrazložiti; 4. in 5. člen pa pogoje za pridobitev statusa). Da ima tožnica status rezidenta za daljši čas, ni izkazala, zato se na določila Direktive kot podlago, ki bi kazala na uspešnost v sporni stanovanjski zadevi, ne more sklicevati.

Sodišče se ne izreka o vprašanju pravilne razlage petega odstavka 87. člena SZ-1 in Pravilnika v zvezi z Direktivo, saj je ob obravnavani dejanski situaciji, ko tožnica ni izkazala statusa rezidenta za daljši čas, v tem upravnem sporu tako stališče nerelevantno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v sodnem postopku, v katerem bo odločeno o njeni pravici do bivanja v neprofitnem najemniškem stanovanju, ker ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Obrazlaga, da je na podlagi določbe petega odstavka 87. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik), bistvena okoliščina državljanstvo, tožnica pa ni državljanka Republike Slovenije ter zato nima verjetnih izgledov za uspeh, saj kot tuja državljanka ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 157/2019 z dne 3. 4. 2019 in sodbo in sklep Upravnega sodišča III U 272/2015 z dne 20. 4. 2017. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je za BPP zaprosila, ker namerava vložiti predlog za rešitev stanovanjskega problema. V najemu ima stanovanje Mestne občine Novo mesto od leta 2017. Pri dodelitvi so spregledali, da ni državljanka RS in so ji stanovanje dodelili, ko pa so ugotovili, da so naredili napako, so na njen predlog sklenili novo najemno pogodbo, kateri so dodali še moža, ki je državljan RS. Dne 10. 10. 2020 sta se z možem ločila in se ne moreta zmeniti, kdo bo v stanovanju ostal. Mož je od leta 2004 na prestajanju zaporne kazni, ki jo bo odslužil leta 2023. Sama živi v stanovanju z mld. otroci, plačuje stroške in stanovanje vzdržuje. V borbi za stanovanje se je obrnila na veliko institucij, med drugim na Center za socialno delo Novo mesto in Botrstvo Slovenija, kjer so ji pomagali tako, da je Center za socialno delo podal poročilo na Mestno občino Novo mesto. CSD je absolutno mnenja, da v njem ostane ona z otroci. Botrstvo ji je pomagalo ter jo seznanilo, da je kljub temu, da ni državljanka, upravičena do neprofitnega stanovanja na podlagi Direktive sveta 203/109/ES - 11. člen, 4. člen. Vse je poslala na občino in županu, ampak pri njih ne najde posluha. Naslavljajo jo na sodišče, zato je zaprosila za BPP, ampak tu so vlogo zavrnili, ker menijo, da ker ni državljanka RS, spor ne bi bil uspešen. Tožbo vlaga, ker meni, da ima pravno podlago za sklenitev najemne pogodbe z Mestno občino Novo mesto. Prilaga mnenje CSD ... in Direktivo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v tožbi sama priznava, da kot tuja državljanka ni upravičena do neprofitnega stanovanja. Glede na vsebino Direktive 203/109/ES izpostavlja, da je direktiva normativni akt, sprejet na ravni EU in ni neposredna uporabljiva v državah članicah, pač pa terja implementacijo in eventualno dodatno ureditev na ravni posamezne države članice. To izhaja iz njenega 11. člena. Omejitev je Republika Slovenija storila v SZ-1 in Pravilniku, kar pa ne vodi do nedopustnega razlikovanja med državljani RS in državljani tretjih držav.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora odločba toženke, ki je zavrnila tožničino prošnjo za BPP, za pravno svetovanje in zastopanje v nepravdnem postopku, v katerem bi se odločilo, kateri od zakoncev, tožnica ali njen bivši mož, bi ostal v stanovanju Mestne občine Novo mesto, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba za neprofitno najemnino.

6. Toženka je kot nosilni razlog za zavrnitev BPP izpostavila, da bi bilo v tem sporu bistveno vprašanje državljanstvo tožnice (je državljanka Republika Srbije) in kot taka, glede na peti odstavek 87. člena SZ-1, ker ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, posledično ne bi mogla biti tudi uspešna v nepravdnem postopku, v katerem bi se odločalo, kateri od zakoncev bi v tem stanovanju ostal. Toženka je zato, zaradi očitne nerazumnosti prošnje oziroma, ker tožnica nima izgleda za uspeh, prošnjo zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP.

7. Sodišče z razlogi organa, da bi bilo na podlagi dejstev, ki jih je predložila tožnica, in določb SZ-1 in Pravilnika nerazumno začeti postopek, v celoti soglaša in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s sklicevanjem tožnice na Direktivo 2003/109/ES, pa je tožnici treba pojasniti, da se status državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, po direktivi ne pridobi ipso facto, pač pa se mora, da se na njegovi podlagi lahko uveljavlja pravice, pridobiti ustrezno upravno odločbo (7. člen določa, da je treba vložiti vlogo; 10. člen pa, da je treba zavrnitev ustrezno obrazložiti; 4. in 5. člen pa pogoje za pridobitev statusa). Da ima tožnica status rezidenta za daljši čas, ni izkazala (na način, kot je sodišče navedlo zgoraj), zato se na določila Direktive kot podlago, ki bi kazala na uspešnost v sporni stanovanjski zadevi, ne more sklicevati. Poleg tega pa iz četrtega odstavka 11. člena Direktive izhaja, da države članice lahko omejijo enako obravnavo v zvezi s socialno pomočjo in socialnim varstvom na osnovne prejemke, torej da je na podlagi Direktive mogoče omejiti enako obravnavo oblik socialne pomoči oziroma socialnega varstva. Vendar pa se sodišče ne izreka o vprašanju pravilne razlage petega odstavka 87. člena SZ-1 in Pravilnika v zvezi z Direktivo, saj je ob obravnavani dejanski situaciji, ko tožnica ni izkazala statusa rezidenta za daljši čas, v tem upravnem sporu tako stališče nerelevantno.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.