Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 28.7.1992 kot delavec zavarovanca tožene stranke poškodoval na delu, ko se je vozil na kupu trave na kesonu tovornjaka. Sedel je obrnjen nazaj in med vožnjo z glavo udaril v cevni nosilec za plinovod. Pri tem je utrpel kraniocerebralno poškodbo v smislu možganskega pretresa srednje stopnje in zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, vendar je tudi tožnik soprispeval k njenemu nastanku do višine 20%. Za telesne bolečine in nevšečnosti mu je od zahtevanih 1,500.000,00 SIT odmerilo 1,200.000,00 SIT odškodnine, za strah od zahtevanih 400.000,00 SIT 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 3,000.000,00 SIT 1,400.000,00 SIT. Skupno na 2,850.000,00 SIT odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je zaradi tožnikovega soprispevka znižalo za 20% in toženi stranki naložilo plačilo 2,280.000,00 SIT odškodnine, za enak soprispevek pa je znižalo tudi zahtevano odškodnino zaradi izgube na osebnem dohodku in toženi stranki naložilo še plačilo zneska 21.301,60 SIT. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar v pritožbenem postopku nista uspeli.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil le tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi še za znesek 1,640.000,00 SIT. Odločitve o tožnikovem soprispevku v višini 20% ne izpodbija, meni pa, da so bili njegovi odškodninski zahtevki za posamezne oblike nepremoženjske škode povsem primerni. Zato mu gre ob upoštevanju njegovega soprispevka za telesne bolečine in nevšečnosti še 240.000,00 SIT, za strah še 120.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti še 1,280.000,00 SIT odškodnine. Pri utemeljevanju svojega stališča tožnik povzema izvedenske ugotovitve, pri zadnji obliki nepremoženjske škode pa še poudarja, da v izvedenskem mnenju opisane težave pomenijo za tožnika življenjski hendikep, ker se ne more nikjer zaposliti, saj je njegova možnost opravljanja del časovno omejena, kot ugotavlja izvedenec, tožnik pa je bil tudi v svoji delovni organizaciji opredeljen kot delovni višek. Na več mestih je iskal zaposlitev, vendar ga zaradi njegovega zdravstvenega stanja odklanjajo. Zaradi ugotovljenih posledic je tožnikova življenjska doba zanesljivo skrajšana.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Uvodoma revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti odločbi sodišča druge stopnje z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja. Tako po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tistih tožnikovih revizijskih trditev, ki nimajo podlage v odločilnih dejanskih ugotovitvah sodb sodišč druge in prve stopnje. Gre za trditve, da je tožnik življenjsko hendikepiran, da se zaradi posledic obravnavane delovne nesreče ne more več zaposliti, da je bil iz istega razloga pri zavarovancu tožene stranke opredeljen kot delovni višek in da je zaradi posledic nesreče njegova življenjska doba skrajšana.

V razlogih obeh sodišč navedeno dejansko podlago predstavljajo naslednje odločilne ugotovitve. Tožnik je bil v času delovne nesreče 31 let star delavec. Pretres možganov srednje stopnje je imel za posledico postkomocionalni sindrom, zvin vratne hrbtenice pa zmerno omejeno gibljivost vratne hrbtenice. Tožnik je prestajal telesne bolečine različne stopnje intenzivnosti v strnjenem bolečinskem obdobju treh mesecev in deset dni, pet dni je bil v bolnici, trikrat so ga rentgensko slikali, prestajal je številne preiskave, preglede pri splošnem zdravniku in pri specialistih, nosil je Schantzovo ovratnico, dva meseca je moral stalno jemati analgetike, šest mesecev pa občasno, v bolniškem staležu je bil dobrih pet mesecev in pol, ostali so mu popoškodbeni glavoboli. Zaradi kratkotrajne nezavesti primarnega strahu ni utrpel, za izid zdravljenja je bil zaskrbljen v obdobju enega meseca, ko je prestajal hujše glavobole. Zaradi zmerno omejene gibljivosti vratne hrbtenice je manj zmožen za dolgotrajneša opravila s prisilno držo vratu in opravljanje takih del, kjer je potrebna popolna in hitra gibljivost vratne hrbtenice. Motnje psihizma kot posledice pretresa možganov bodo ostale (omotičnost, vrtoglavica, napetost, slabša koncentracija, pozabljivost, težave s spanjem), posttravmatski glavoboli in občasna senzorna hipersenzibiliranost (mravljinčenje prstov na rokah) pa bodo sčasoma izzveneli. Tožnik sedaj živi doma pri očetu in mu pomaga pri nekaterih delih na zemlji, vendar zaradi vrtoglavice ne pri vseh, vožnje z avtom je praktično opustil. Izvedenec je zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil z 10%.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo pri tako ugotovljenemu obsegu tožnikove nepremoženjske škode za odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1,200.000,00 SIT, za strah v znesku 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 1,400.000,00 SIT pravilno uporabljeno materialno pravo iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/95, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Obe sodišči sta pri taki odmeri pravilno upoštevali vsa merila iz navedenih zakonskih določb, med njimi tudi tožnikovo starost, spol, delo doma ter njegove objektivno in subjektivno prizadetost. Taka odmera sodi v okvir prisojenih odškodnin v primerih, ki so primerljivi s tožnikovim obsegom škode. Znižanje odmere za 20% (od skupno 2,850.000,00 SIT na 2,280.000,00 SIT) zaradi tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku ima pravno podlago v 205. členu v zvezi s prvim odstavkom 192. člena ZOR.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov. O tožnikovem v reviziji uveljavljanem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo je glede na prvi odstavek 173. člena ZPP/77 pristojno odločiti sodišče prve stopnje.