Jedro

Pravni učinek pravnomočnosti je v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba - razen v primerih posebej določenih s procesnimi zakoni. Takšno lastnost, ki izključuje možnost odprave, razveljavitve ali spremembe, daje izdani odločbi ZPIZ inštitut pravnomočnosti, ki hkrati tudi določa njeno časovno veljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke, št. 219/1 z dne 11.9.1998 in št. 219/5 z dne 6.10.1998 spremenita tako, da tožniku preneha delovno razmerje kot invalidu I. kategorije invalidnosti z dnem 14.9.1998. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek na plačilo odpravnine ob invalidski upokojitvi v skupnem znesku 472.842,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1998 dalje do dneva plačila in povrnitev stroškov postopka. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 59.466,00 SIT. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitev, da je tožniku dne 15.9.1998 prenehalo delovno razmerje na podlagi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT), zato ni upravičen do izplačila odpravnine zaradi upokojitve. Ker tožnik v času, ko je postala odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 1.10.1998 o ugotovitvi njegove nezmožnosti za delo pravnomočna, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni bil izpolnjen zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi nižjih sodišč tako, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi revizije ponavlja svoje predhodne trditve, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da je njegova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe z vojnim materialom v Bosni in Hercegovini in da je do nastanka invalidnosti, to je do dne 14.9.1998, v Republiki Sloveniji dopolnil deset let, devet mesecev in trinajst dni zavarovalne dobe. Ker je bilo z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. 27-6-508.929 z dne 1.10.1998 ugotovljeno, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 14.9.1998 dalje, je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Tožnik je namreč pred iztekom veljavnosti delovnega dovoljenja (15.9.1998) postal nezmožen za delo, zato je bila podana dejanska in pravna situacija za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu iz 1. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR. Opozarja tudi na okoliščino, da je bilo v letu 1991 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zato bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje izključno iz razlogov po ZTPDR in ne po določbah Zakona o zaposlovanju tujcev. Drugačne odločitve delodajalca in obeh sodišč nasprotujejo določbi 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter določbam konvencije MOD, št. 158 in 159. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v tem postopku še uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določbo 386. člena ZPP-77. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Ugotovilo je, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot sta pravilno presodili obe sodišči, v 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev. Po tej določbi, ki je kogentne narave, tujcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, če preneha delovno dovoljenje po 1. alineji 13. člena ali z odvzemom po prvem odstavku 14. člena tega zakona, z dnem prenehanja delovnega dovoljenja oziroma z dnem dokončnosti odločbe o odvzemu delovnega dovoljenja. Ker je delovno dovoljenje tožniku prenehalo s pretekom časa, za katerega je bilo izdano (1. alineja 13. člena ZZT) to je z dnem 15.9.1998, je bila izpodbijana odločba tožene stranke izdana v skladu s 16. členom navedenega zakona. Ker je bil že z samim zakonom določen zakoniti razlog in datum prenehanja delovnega razmerja, je tožniku, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, s 15.9.1998 v skladu z Zakonom o zaposlovanju tujcev prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Takšna odločitev ne nasprotuje Konvenciji MOD, št. 158 (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - mednarodne pogodbe - akt o notifikaciji nasledstva Uradni list RS, št. 54/92 - mednarodne pogodbe), na katero se sklicuje revizija, saj pri tem prezre, da se njene določbe nanašajo na prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca in ne po volji zakonodajalca. Konvencija MOD, št. 159 (Uradni list SFRJ, št. 3/87 - MP - akt o notifikaciji nasledstva Uradni list RS, št. 54/92 - MP) pa zavezuje vsako članico, da v skladu z nacionalnimi razmerami, prakso in možnostmi oblikuje, realizira in periodično revidira v svoji državi politiko o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2. člen). Iz teh načel pa ne izhaja pravica stranke, da bi ji bilo zagotovljeno neposredno konvencijsko varstvo, za kar se v svoji reviziji zavzema tožeča stranka.

Sklicevanje revidenta na zmotno uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR ni utemeljeno. Po tej določbi preneha delavcu delovno razmerje po samem zakonu, če se na način, ki ga določa zakon, ugotovi, da ni več zmožen za delo - z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo. Z odločbo ZPIZ z dne 1.10.1998 je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku zaradi izgube delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem je bil pred nastankom teh sprememb trajno razporejen, nastopila invalidnost z dnem 14.9.1998. Za pravilno uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR je zato odločilnega pomena, kdaj je prvostopna odločba ZPIZ, vročena tožniku dne 7.10.1998, postala pravnomočna. Šele z njeno pravnomočnostjo so lahko nastopile pravne posledice kot jih predpisuje omenjena zakonska norma.

Pravni učinek pravnomočnosti je v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba - razen v primerih posebej določenih s procesnimi zakoni. Takšno lastnost, ki izključuje možnost odprave, razveljavitve ali spremembe, daje izdani odločbi inštitut pravnomočnosti, ki hkrati tudi določa njeno časovno veljavnost. Pravnomočnost je dvojna - formalna in materialna. Formalna pravnomočnost pomeni, da se v določeni stvari izdana odločba ne more izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (pritožbo). Materialna pravnomočnost pa pomeni dokončnost pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe. Materialna pravnomočnost nastopi sočasno s formalno pravnomočnostjo.

S katerim dnem postane odločba, izdana v upravnem postopku, dokončna oziroma formalno pravnomočna? Če pritožba ni dovoljena, postane odločba prve stopnje dokončna z dnem, ko se vroči stranki. Če je pritožba dovoljena, stranka pa pravnega sredstva ni uporabila ali ga je uporabila prepozno, postane odločba dokončna s potekom pritožbenega roka, ki začne teči od dneva vročitve odločbe stranki. Z dnem, ko je postala dokončna, postane odločba tudi formalno pravnomočna, če zoper njo ni dovoljeno sodno varstvo. Če je dopustno sodno varstvo, pa ni bilo uveljavljeno, ali je bila tožba vložena prepozno, postane dokončna odločba formalno pravnomočna s potekom roka za sprožitev sodnega varstva pravic, ki se računa od dneva vročitve (dokončne) odločbe. Če je sodno varstvo dopustno in je bila tožba vložena pravočasno, stranka pa v sporu ni uspela, postane dokončna odločba formalno pravnomočna z dnem, ko je sodišče sprejelo svojo odločitev, materialno pravnomočna pa z vročitvijo strankam.

Ker je imel tožnik zoper odločbo ZPIZ z dne 1.10.1998, ki mu je bila vročena dne 7.10.1998, pravico do pritožbe v petnajstih dneh po prejemu, je postala prva točka njenega izreka - zoper katero se ni pritožil - dokončna in pravnomočna s potekom pritožbenega roka to je 23.10.1998. Da bi postala formalno in materialno pravnomočna z dnem vročitve tožniku, na kar se sklicuje revizija, potem pritožba zoper njo ne bi smela biti dovoljena. To pa bi pomenilo ne samo kršitev določb iz prvega odstavka 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92-54/98 - ZPIZ) v zvezi s prvim odstavkom 223. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 47/86-55/92 - ZUP), temveč tudi kršitev ustavnega načela pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Dne 23.10.1998, ko je postala odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o ugotovljeni nezmožnosti tožnika za delo, pravnomočna, pa tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato ni izpolnjen pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 76. člena ZTPDR.

Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Določbe zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).