Jedro

Izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom socialne države in v pravico tožnice do socialne varnosti ne posega, ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica s svojimi prejemki presega v zakonu določeno odmerno osnovo za veteranski dodatek, saj njena pokojnina znaša 761,21 EUR.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-13/13-4 z dne 14. 11. 2013 med drugim navedlo, da ker izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013, to pomeni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da vojni veteranki – tožnici od 1. 1. 2013 pravica do zdravstvenega varstva ne pripada. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je bila tožnici z uradnim zaznamkom z dne 1. 10. 1997 priznana pravica do zdravstvenega varstva. V nadaljevanju se je skliceval na prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF in je v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ugotavljal, ali tožnica glede na 100. člen ZUJF v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) in glede na 101. člen ZUJF v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZVV še izpolnjuje tam navedene pogoje. Ugotovil je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka (prvi odstavek 15. člena ZVV), kar pomeni, da ji pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 po 231. členu ZUJF ne pripada več.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice z odločbo, št. 13001-889/2012 z dne 25. 10. 2012, zavrnil. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da je izrek odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj je v izreku določeno, da ji ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva, v obrazložitvi pa, da ji ne pripada pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljeni v okviru obveznega zavarovanja. Odločba je tudi v nasprotju z Ustavo RS, saj posega v pridobljene pravice (kršitev 155. člena Ustave RS), je pa tudi v nasprotju z načelom socialne države in posega v pravico do socialne varnosti (50. in 51. člen Ustave RS) ter načelom prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave RS). Tožnica večkrat potrebuje storitve, zagotovljene v okviru obveznega zavarovanja, sprememba 15. člena ZVV pa ji to pravico omejuje, pri čemer višina pokojnine 761,21 EUR ni tako visoka, da bi lahko brez škode za svoj socialni položaj doplačevala cene zdravstvenih storitev. Ker ta znižanja ne veljajo za vse vojne veterane (npr.: veterani vojne za Slovenijo), je določba tudi diskriminatorna. Iz zakona tudi ni jasno, da naj bi ta razlika in z njo povezana diskriminacija veljala tudi za zdravstveno zavarovanje. Predlagala je, da sodišče zaradi protiustavnosti navedenih določb ZUJF vloži zahtevo pred Ustavnim sodiščem RS in posledično nato odpravi odločbo.

Sodišče je ob preučitvi prvega in drugega odstavka 213. člena ZUJF ocenilo, da obstajajo razlogi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti teh določb, ki določata, da se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ta pravica zagotavlja le še do 1. 1. 2013 in da se doslej izdane odločbe razveljavijo tistim, ki po ZUJF ne izpolnjujejo pogojev za priznanje te pravice. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 156. člena Ustave RS postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti določb prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF.

Dne 26. 11. 2013 je naslovno sodišče prejelo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013, s katero je to odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Sodišče zato v nadaljevanju presoja utemeljenost tožbe glede na sprejeto odločitev Ustavnega sodišča in v okviru tožbenih navedb.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba prvostopnega organa, s katero je ta odločil, da tožnici – vojni veteranki od 1. 1. 2013 pravica do zdravstvenega varstva ne pripada, ker njeni prejemki presegajo odmerno osnovo za veteranski dodatek, ki je od 1. 1. 2012 določena v višini 497,15 EUR mesečno.

Po prvem odstavku 15. člena ZVV (spremenjenem z uveljavitvijo ZUJF) se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. S prehodno določbo 231. člena ZUJP pa je urejen položaj vojnih veteranov, ki so to pravico po 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Tako prvi odstavek 231. člena ZUJF določa, da se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravic do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Drugi odstavek istega člena pa, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada.

Tožnica ugovarja, da je odločba, sprejeta na zgoraj povzeti zakonski ureditvi, protiustavna, ker posega v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS), je v nasprotju z načelom socialne države (50. člen Ustave RS) in posega v pravico do socialne varnosti (51. člen Ustave RS). Sodišče se s temi ugovori tožnice ne more strinjati. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013, med drugim navedlo, da ker izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013, to pomeni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je v odločbi še navedlo, da (kot izhaja iz odgovora Državnega zbora (in tudi mnenja Vlade)) je temeljni namen ZUJF zagotoviti vzdržne javne finance in zmanjšati izdatke proračuna, zaradi česar je bilo treba med drugim zmanjšati obseg sredstev, namenjenih zagotavljanju obravnavane pravice vojnih veteranov, ker bi bilo sicer ogroženo izvajanje nalog države, med drugim tudi obveznosti, ki spadajo v okvir socialne države (2. člen Ustave). To pa je po presoji Ustavnega sodišča RS stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev iz 15. člena ZVV, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev pa upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev, saj je zakonodajalec pogoje spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice (10. točka obrazložitve odločbe, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013). Glede na povedano po presoji sodišča zato tudi izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom socialne države in v pravico tožnice do socialne varnosti ne posega, ker je organ pravilno ugotovil (in tega tožnica ne prereka), da tožnica s svojimi prejemki presega v zakonu določeno odmerno osnovo za veteranski dodatek, saj njena pokojnina znaša 761,21 EUR. Sodišče sicer tožnici verjame, da navedena višina prejemka tožnice glede na njeno starost in posledično večjo potrebo po storitvah, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ni tako visoka, da bi lahko brez škode za svoj socialni položaj doplačevala cene zdravstvenih storitev, vendar pa to ne spremeni dejstva, da tožnica odmerno osnovo za veteranski dodatek presega, kar pomeni, da si po mnenju zakonodajalca lahko zagotovi sredstva za plačilo teh storitev. Po 1. in 2. členu ZVV pa med vojne veterane, za katere velja ta zakon (in posledično tudi ureditev po ZUJF), sodijo tudi vojni veterani oziroma vojne veteranke, ki so v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljali dolžnost pri obrambi Republike Slovenije, zaradi česar odločitev organa tudi ni diskriminatorna in v nasprotju s 14. členom Ustave RS.

Tožnica tudi ugovarja, da je organ kršil pravil postopka. Iz izreka odločbe izhaja, da tožnici od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, v obrazložitvi odločbe pa (med drugim), da je organ ugotavljal, ali tožnica od 1. 1. 2013 dalje izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, po ZUJF. Sodišče ugotavlja, da je organ v izreku odločbe opredelil predmet odločitve na način, kot obravnavano pravico ZVV najprej opredeljuje v 4. točki 5. člena, ko našteva pravice, ki po tem zakonu gredo vojnim veteranom (tj. 4. zdravstveno varstvo), pri čemer pa jo nato šele v 15. členu podrobneje opredeli na način, kot pa to izhaja iz obrazložitve odločbe. Glede na povedano zatrjevana kršitev nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe po presoji sodišča ni podana.

Sodišče je zato tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).