Jedro

Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.

Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da se: - v prvem odstavku izreka znesek 243,65 EUR nadomesti z zneskom 329,73 EUR in - črta drugi odstavek izreka, ki se glasi: ″V presežku se predlog za povrnitev stroškov zavrne.″

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 179,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom naložilo dolžniku, da mora v 8-ih dneh od vročitve sklepa povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške 243,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zavrnilo predlog za povrnitev stroškov. Ugotovilo je, da je upnik priglasil stroške, ki so nastali z delom izvršitelja. Stroške je presojalo po posameznih obračunih in sicer z dne 10. (11.) 7. 2023 v višini 243,65 EUR. Nadalje je upnik z vlogama z dne 7. 8. 2023 in 29. 8. 2023 zahteval povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov po obračunih izvršitelja z dne 11. 7. (30. 8.) 2023 in 6. 8. 2023 za prevzem gotovinskega plačila. Izvršitelj ni opravljal nobenih izvršilnih dejanj, temveč je zgolj prevzel gotovinsko plačilo dolžnika. Upnik ni upravičen do navedenih stroškov, zaradi česar v znesku dvakrat 43,04 EUR niso bili potrebni za postopek.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je dolžnik delno izpolnil s plačili izvršitelju, kar je direktna posledica vložene izvršbe in aktivnosti izvršitelja. Dolžnik bi lahko svoj dolg plačeval direktno upniku in ti stroški ne bi nastali pa tega ni storil niti enkrat, temveč je svoja, po oceni sodišča prostovoljna plačila, izvajal po tem, ko ga je na obveznosti vedno znova moral opozarjati izvršitelj. Glede na nekatere odločitve v sodni praksi, kjer so sodišča odločala o potrebnosti takšnih stroškov, je izpostaviti, da so stroški za sprejem gotovine v korelaciji z višino dolga relativno nizki in bistveno ne vplivajo na zmanjšanje obveznosti dolžnika medtem, ko je pri nekaterih odločitvah o nepotrebnosti stroškov vplivalo, da je bila višina stroška za sprejem gotovine v primerjavi z višino osnovnega dolga relativno visoka oziroma je dolg celo presegla (sklep VSL III Ip 79/2018). Ugotovitve sodišča, da naj bi izvršitelj zgolj sprejemal gotovino dolžnika in ni storil ničesar, so posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izvršitelj je vseskozi pozival dolžnika k plačilom, ki jih brez njegovega vztrajnega pozivanja k plačilu najverjetneje ne bi bilo. Izvršitelj ne sprejme zgolj gotovine, temveč jo najprej hrani, nato pa nakaže upniku. V zvezi s sprejemom gotovine mu Pravilnik nalaga, da mora dolžniku izdati pobotnico, o vsakokratnih plačilih pa pošlje tako upniku kot dolžniku poročilo.

3. Dolžnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne obrazloži zakaj stroški ne bi bili potrebni za izvršbo, da ni jasno kakšni so razlogi, da bi stroški bremenili upnika in ne dolžnika, da je storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni. Sklep je zadosti obrazložen, iz njega je mogoče ugotoviti zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek upnika.

6. Pritožbeno sporni so stroški izvršitelja, ki jih je ta zaračunal upniku za delno plačilo dolga dolžnika 17. 7. 2023 v znesku 450,00 EUR v gotovini in za delno plačilo dolga dolžnika 29. 8. 2023 v znesku 500,00 EUR v gotovini. Stroški so navedeni v obračunih izvršitelja z dne 6. 8. 2023 in 30. 8. 2023, v katerih je za vsak prevzem gotovine dolžnika zaračunal upniku 43,04 EUR (4. točka obrazložitve sklepa).

7. Nedokazane so sicer pritožbene navedbe, da je izvršitelj vedno znova opozarjal dolžnika na obveznosti, da ga je vseskozi pozival k plačilom, kajti zgolj iz prvega poročila izvršitelja z dne 11. 7. 2023 izhaja, da je po pridobljenem telefonskem kontaktu poklical direktorja dolžnika in ga pozval k plačilu dolga. Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine. Dolžnik je torej vedel za aktivnosti izvršitelja, vedel je tudi za njegove stroške prevzema gotovine.

8. Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR1. Predstavlja manj kot 10 % vsakokratnega plačanega zneska. Zato je izvršitelj upravičen do nagrade, ki jo predvideva 4. alineja tarifne št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

9. Stroški izvršitelja za dvakratni prevzem gotovine so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da mu je priznalo nadaljnjih dvakrat 43,04 EUR (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Upnik je uspel s pritožbo, njegova sestava je bila potrebna za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo pritožbe 200 točk po sedmi točki tarifne št. 31 Odvetniške tarife (ne v presežku do zahtevanih 600 točk glede na vrednost spornega predmeta), 22 % DDV in sodno takso za pritožbo 33,00 EUR. Skupaj znašajo 179,40 EUR.

1 Sklep VSL I Ip 898/2023.