Jedro

Če upravičencu vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč ni možna, ker so v lasti drugih fizičnih ali civilnih pravnih oseb, gre upravičencu pravica do odškodnine v vrednostnih papirjih (delnice, obveznice). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora upravičenca izrecno opozoriti na pravico zahtevati vrnitev premoženja v obliki odškodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 16.2.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Odseka za gozdarstvo Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 18.5.1993, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vrnitev kmetijskega zemljišča v njegovo last in posest, in sicer parc. št. 306 - njiva, št. 307/1 - travnik, št. 307/2 - pašnik, št. 492/3, njiva, ker so v zasebni lasti drugih fizičnih oseb ter parc. št. 492/7 in št. 492/14, ki sta javno dobro. Navedene nepremičnine so bile odvzete tožnikoma po zakonu o kmetijskem zemljiškem skladu in dodeljene drugim fizičnim osebam. V pritožbi je tožnik zahteval, da se mu vrne enaka površina zemlje, kjer koli v isti katastrski občini kot nadomestno premoženje. Tožena stranka pa je zavrnila tožnikovo pritožbo iz razloga po 3. odstavku 16. člena zakona o denacionalizaciji, po katerem premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

Tožnik v tožbi ugovarja odločitvi tožene stranke, saj mu je bila z izpodbijano odločbo odvzeta pravica do vrnitve nacionaliziranega premoženja. Tožena stranka bi po tožbenih navedbah morala odločiti (da če ni možna vrnitev odvzetega premoženja v naravi), da se vrne odvzeto premoženje kot odškodnina v obliki nadomestnih nepremičnin ali obveznic oziroma delnic ali v denarju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V 2. odstavku 2. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/91 (ZDen) v primeru, če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. V 3. odstavku 16. člena ZDen pa je določeno, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Ni sporno, da so tožniku odvzeta kmetijska zemljišča v lasti drugih fizičnih oseb, zaradi česar jih ni mogoče vrniti, kakor tudi ne nadomestnih zemljišč. Zato gre tožniku pravica do odškodnine v vrednostnih papirjih (delnice, obveznice) po 42. členu ZDen. Ali je bil tožnik v upravnem postopku opozorjen na pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, v upravnih spisih ni podatkov, čeprav je dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek, da po potrebi opozori stranko na njene pravice v postopku in na pravne posledice njenih dejanj ali opustitev v postopku (140. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). V tej stvari bi upravni organ moral tožnika opozoriti na pravico zahtevati vrnitev premoženja v obliki odškodnine, saj opustitev takega zahtevka pomeni izgubo pravice do vrnitve premoženja. Po navedenem v upravnem postopku torej niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi moglo vplivati na rešitev zadeve, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in po 2. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94.