Jedro

Zahtevek zavarovalnice zoper zavarovanca v primeru, ko izplača odškodovancem odškodnino, škoda pa je nastala zaradi zavarovančevega ravnanja, ki pomeni kršitev zavarovalne pogodbe (vinjenost), ni zahtevek na podlagi 939. čl. ZOR, ampak odškodnina na podlagi drugega odst. 7. čl. ZOZP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 377.955,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 298.798,00 SIT od 18.2.1995 do plačila in od 79.157,00 SIT od 14.2.1995 do plačila, in ji povrniti 72.188,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1999 do plačila.

Proti navedeni sodbi se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - Ur.l. RS, št. 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oz.

podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da povračilni zahtevek, kakršen je zahtevek tožeče stranke, ni klasični regresni zahtevek. Regresiranje vsekakor ne pomeni plačila celotnega s strani tožeče stranke izplačanega zneska, ampak zgolj pokrivanje dela tega zneska v pavšalno določeni višini od 15 do 20 % izplačanega. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno toženi stranki naložilo v plačilo vse stroške postopka, saj je le-ta že takoj v začetku priznavala tožnici pravico do določenega regresiranja. Iz tega razloga tožeči stranki tudi ne pripadajo obresti od oškodovancem plačanih zneskov.

Pritožba ni utemeljena.

V primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe (drugi odst. 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur.l. RS, št. 70/94 - ZOZP). Zahtevki zavarovalnice zoper zavarovanca v primerih, ko izplača oškodovancu odškodnino, škoda pa je nastala zaradi zavarovančevega ravnanja, ki pomeni kršitev pogodbe (vinjenost), niso zahtevki na podlagi zakonite cesije (939. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ampak odškodnina na podlagi drugega odst. 7. čl. ZOZP. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da predstavlja povračilni zahtevek odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti, za katerega se v praksi sicer res ustaljeno uporablja izraz regres, je torej pravilno.

Stališče tožene stranke, da tožeči stranki pripada le pavšalna odškodnina v višini 15 - 20 % izplačanih zneskov, nima opore v Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 tožeče stranke.

Tožena stranka ima od tožeče stranke pravico uveljavljati tudi obresti od izplačanih zneskov, ki tečejo od dneva posameznega izplačila dalje. Pritožbenim navedbam, ki zamudo tožene stranke povezujejo z dnem, ko je prejela priloge k tožbi, zato ni mogoče pritrditi.

Uporabo druge materialnopravne podlage za odločitev o povračilu pravdnih stroškov (157. čl. ZPP/77) bi narekovala le situacija, v kateri bi tožena stranka delno ali v celoti pripoznala tožbeni zahtevek. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je o stroških odločalo po kriteriju uspeha (154. čl. ZPP/77).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, podana pa tudi ni nobena kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odst. 166. čl. ZPP/77.