Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „1. Ugodi se zahtevi za znižanje starostne meje zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti in se prizna pravica do pokojnine z 31. 12. 2012 po ZPIZ-1. 2. Z možnostjo upokojitve z 31. 12. 2012 se odmerni odstotek poveča za bonus za daljšo delovno dobo od zahtevane in se pokojnina odmeri v višini 93,45 % od pokojninske osnove po ZPIZ-1. 3. Varianta: pokojnina se odmeri po ZPIZ-2 s tem, da se prizna bonus za tri leta daljšo delovno dobo od zahtevane, ker se tožnica ni mogla prej odjaviti iz sistema zavarovanja in je toliko dlje plačevala prispevke,“ Z II. točko izreka pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „1. Toženec je dolžan tožnici izplačati pokojnino za čas od 1. 1. 2013 do 28. 9. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega izplačila pokojnine v času od 1. 1. 2013 do 28. 9. 2013. 2. Toženec je dolžan tožnici izplačati razliko pokojnine med ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v času od 28. 9. 2013 do razsodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za navedeni čas.“

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Vztraja pri znižanju starostne meje zaradi zavarovanja pred 18. letom starosti. Od 16. leta dalje je delala na kmetiji in bila vključena v zavarovanje kot član kmečkega gospodarstva po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Za to obdobje so bili tudi plačani prispevki za pokojninsko zavarovanje. Nasprotuje stališču toženca in sodišča prve stopnje, da starostno zavarovanje kmetov ni bilo izenačeno z obveznim zavarovanjem. Zakonska ureditev, ki znižanje starostne meje omogoča le zaposlenim, je krivična in zapostavlja kmečke zavarovance, ki so z vidika enakosti pred zakonom obravnavani slabše. Razlike med zavarovanci niso utemeljene. Pojasnjuje, da se ni želela upokojiti po ZPIZ-2, temveč po ZPIZ-1. Prav zato je uveljavljala znižanje starostne meje. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dodatnih dejstev in navedb glede neenakosti in je v celoti pritrdilo tožencu. Pooblaščenec toženca jo je na naroku za glavno obravnavo prekinjal, ko je pojasnjevala tožbo. Prikrajšana je bila tudi za bonuse in višjo pokojnino. Prispevke je plačevala dlje, kot bi bilo to potrebno, saj je dopolnila 41 let pokojninske dobe. Kljub temu ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, temveč se je morala upokojiti pod pogoji iz ZPIZ-2. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus sploh ni mogoč. Takšna kršitev je razlog za razveljavitev sodbe po uradi dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vsebinsko obravnavanje pritožbe.

6. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica sploh uveljavljala in katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov.

7. Socialni spori so opredeljeni v 1. odstavku 58. člena ZDSS-1(1). Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDSS‑1 dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

8. Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka.

9. V socialnih sporih je tako primarno uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, je treba s sodno odločbo odločiti o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, in s tem v zvezi presoditi tudi pravilnost in zakonitost odločb toženca. Predmet sodne presoje v socialnem sporu, ko se o pravici zavarovanca odloča s posamičnim dokončnim aktom, kar je tudi procesna predpostavka za sodno varstvo, je tako vedno tudi zakonitost in pravilnost tega upravnega akta.

10. Tudi v primeru zavrnilne sodbe, ko sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, sama odločitev o materialnopravni pravici, brez ugotovitve pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, tudi v primeru, ko tožeča stranka materialnopravne pravice nima, o čemer je bilo že odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, za odločitev sodišča ne zadošča. V socialnem sporu se o vtoževani pravici tožeče stranke odloča v povezavi z upravnimi odločbami, ne pa samostojno. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, mora le-ta vsebovati ne le odločitev o vtoževani pravici, temveč tudi odločitev o pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, s katerimi je bilo o pravici že odločeno v predsodnem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba z dne 24. 1. 2014 pravilna in zakonita, v izreku pa o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb ni odločilo, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 81. člena ZDSS-1. 11. Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka, kot ga je tožnica sicer postavila, izhaja, da v zvezi z dokončno odločbo toženca z dne 24. 1. 2014, ki je potrdila prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2013, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/012 s spremembami), uveljavlja znižanje starostne meje zaradi obveznega zavarovanja pred dopolnjenim osemnajstim letom starosti, kar naj bi ji omogočilo, da pridobi pravico do starostne pokojnine pod pogoji iz do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). Poleg tega uveljavlja višje povečanje odstotka za odmero pokojnine za čas, ko naj bi ob izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, še ostala v zavarovanju. Posledično uveljavlja tudi izplačilo na novo odmerjene oziroma višje starostne pokojnine, ki bi ji šla, v kolikor bi bil njen tožbeni zahtevek za odmero višje pokojnine utemeljen. Torej sploh ne gre za podreden tožbeni zahtevek v smislu 3. odstavka 182. člena ZPP(2) , ki je postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen.

12. Tožnica je postavila zgolj materialnopravni del tožbenega zahtevka, ne pa tudi zahtevka za presojo zakonitosti odločb toženca oziroma za njuno odpravo, ki je skladno s citiranimi določbami ZDSS-1 primarni del tožbenega zahtevka. Postavljen tožbeni zahtevek ni niti dovolj niti jasno opredeljen, da bi sodišče o njem lahko odločalo.

13. Na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1 mora stranka tožbeni zahtevek v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek, če ni zadostno opredeljen, opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če poravnalnega naroka ni, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

14. Ob stanju, ko torej tožnica ni postavila takšnega tožbenega zahtevka, da bi sodišče o njem sploh lahko odločilo, bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju najprej skladno z načelom odprtega sojenja iz 285. člena ZPP(3) pozvati tožnico, da pravilno, jasno in določno opredeli tožbeni zahtevek, in nato o takšnem tožbenem zahtevku odločiti.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ker tožbeni zahtevek sploh še ni bil ustrezno postavljen, pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

(1) Gre za spore o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. (2) Tožeča stranka lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga je uveljavljala pred njim ni utemeljen.

(3) Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.