Jedro

V primeru, ko zavarovalnica pri sklepanju različnih zavarovalnih pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje, v skladu z določbami 27. člena ZP-1 ne gre za navidezni realni stek oziroma nadaljevan prekršek, temveč za realni stek tolikšnega števila prekrškov, kolikor je bilo oškodovancev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 189/2014 z dne 29. 7. 2015 kršena 7. točka prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških-1.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Nova Gorica je z odločbo o prekršku št. 7100-2034/2014-8-33008 z dne 12. 8. 2014 spoznal storilko pravno osebo A. A., d. d., odgovorno za storitev 32 prekrškov po 7. točki prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v zvezi s 14. členom Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) ter ji na podlagi 7. točke prvega odstavka 77. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ter prvim odstavkom 27. člena ZP-1 določil za vsakega izmed 32 prekrškov globo v višini 3.000,00 EUR, nato pa ji je na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo v višini 96.000,00 EUR. Prav tako je prekrškovni organ z isto odločbo o prekršku spoznal storilca odgovorno osebo R. S. odgovornega za storitev 32 prekrškov po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot v zvezi z drugim odstavkom istega člena in 15.a členom ZP-1 ter mu na podlagi 7. točke prvega odstavka in drugega odstavka 77. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ter prvim odstavkom 27. člena ZP-1 določil za vsakega izmed 32 prekrškov globo v višini 1.200,00 EUR, nato pa mu na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo 20.000,00 EUR. Prekrškovni organ je A. A., d. d., na podlagi prvega odstavka 28. člena in drugega odstavka 191. člena ZP-1 odvzel premoženjsko korist, prav tako pa je obema storilcema naložil plačilo sodne takse.

2. Zoper odločbo o prekršku sta storilca po zagovorniku vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Novem mestu deloma ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je ugotovilo, da je med ravnanji obeh storilcev, opisanih pod točkami 1 do 32 podan navidezen realni stek, zato je odločbo o sankciji spremenilo tako, da je pravni osebi A. A., d. d., namesto enotne globe v znesku 96.000,00 EUR izreklo globo v znesku 3.000,00 EUR in odgovorni osebi R. S. namesto enotne globe v znesku 20.000,00 EUR izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR, v delu stroškov obema storilcema naložilo plačilo ustrezno manjšega zneska sodne takse, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku.

3. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu sta se na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 s skupno pritožbo po zagovorniku pritožila oba storilca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 3. 2016 odločilo, da se pritožba glede storilca R. S. kot odgovorne osebe zavrže, medtem ko je pritožbo glede storilke A. A., d. d., kot odgovorne pravne osebe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obema storilcema je naložilo tudi plačilo sodne takse. Ker je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena samo v korist obeh storilcev (dvanajsti odstavek 163. člena ZP-1), višje sodišče sodbe o prekršku ni smelo spremeniti v škodo storilcev (prepoved reformatio in peius), je pa pripomnilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo zahtevi za sodno varstvo v delu, v katerem je štelo, da je podan navidezen realni stek in je tako sodišče prve stopnje prekršilo določila o steku iz 27. člena ZP-1 ter neutemeljeno spremenilo odločbo o prekršku v odločbi o pravni kvalifikaciji in sankciji tako, da je vsakemu od obeh storilcev za vseh 32 izvršitvenih dejanj izreklo le eno globo. Pri tem se je oprlo tudi na jezikovno razlago 8. člena ZP-1, ki med napotitvenimi določbami ne omenja instituta nadaljevanega kaznivega dejanja.

4. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu v zvezi z odločbo o prekršku Tržnega inšpektorata Republike Slovenije je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 15. 7. 2016. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve 7. točke prvega odstavka 77. člena ZVPot, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZP-1, v delu, v katerem je z navedeno sodbo prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilcev in spremenilo izpodbijano odločbo o prekršku, ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča prekršene navedene določba ZVPot in ZP-1, in sicer na način in 4. in 5. točke 156. člena ZP-1. Bistvo tožilčevega očitka iz zahteve za varstvo zakonitosti je v njegovem očitku, da je sodišče prve stopnje kršilo materialni zakon na način, da je s sodbo spremenilo odločbo v prekršku v pravni kvalifikaciji in odločbi o prekrškovni sankciji na način, da je 32 prekrškov, ki jih je prekrškovni organ pravno kvalificiral kot realni stek, pravno kvalificiralo kot navidezen realni stek in uporabilo institut nadaljevanega prekrška. Ta institut po ZP-1 ni predviden, saj v 8. členu ZP-1, ki določa smiselno uporabo določb kazenskega zakonika, ni izrecno navedena tudi določba iz 54. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) o nadaljevanem kaznivem dejanju. Pri tem se vrhovni državni tožilec opre tudi na razloge v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi IV Ips 9/2016 z dne 16. 2. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da 8. člen ZP-1 ne napotuje na uporabo določb KZ-1 glede nadaljevanega kaznivega dejanja in zato nadaljevanega prekrška ni mogoče uporabiti. Zakonodajalec je po tožilčevem mnenju šele z novelo ZP-1J (Uradni l. RS, št. 32/2016 z dne 6. 5. 2016) uzakonil možnost izrekanja enotne globe, ki ne bo dosegala seštevka določenih sankcij ali ne presegala največje mere posamezne vrste sankcije, če bodo to opravičevale posebne olajševalne okoliščine iz 26. člena ZP-1. Vendar pa tudi ob tako določenem pogoju ni predviden izrek le ene same globe za 32 kršitev, kar je v konkretnem primeru storilo prvostopenjsko sodišče in je tako po tožilčevem mnenju neutemeljeno opustilo uporabo določb o realnem steku prekrškov.

5. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki nanjo nista odgovorila.

B.

6. Pogodbeni pogoji med strankama so urejeni v V. poglavju ZVPot, pri čemer se za pogodbene pogoje v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZVPot štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom istega člena pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. V skladu s 23. členom ZVPot podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, pri čemer so takšni pogodbeni pogoji nični. V 24. členu ZVPot je določeno, kdaj se štejejo pogodbeni pogoji za nepoštene in v tretji alineji prvega odstavka je določeno, da se med drugim štejejo za nepoštene, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Prvi odstavek 24. člena je vsebinsko dopolnjen s tretjim odstavkom istega člena, kjer so primeroma naštete pogodbene določbe med strankama, ki se štejejo za nepošten pogodbeni pogoj.

7. Takšna praksa sklepanja pogodb med strankama je sankcionirana v XI. poglavju ZVPot, kjer je med kazenskimi določbami v 7. točki prvega odstavka 77. člena določeno, da se z globo od 3.000,00 EUR do 40.000,00 EUR za prekršek kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje iz prvega odstavka 23. člena ZVPot, medtem ko je v drugem odstavku istega člena ZVPot določeno, da se z globo od 1.200,00 EUR do 4.000,00 EUR za prekrške iz prvega odstavka (s tem pa torej tudi za uporabo nepoštenih pogodbenih pogojev) kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

8. V konkretni prekrškovni zadevi je storilka uporabljala Splošne pogoje za zavarovanje podaljšane garancije Pgar/07 (v nadaljevanju Splošni pogoji) kot sestavni del zavarovalnih polic o zavarovanju podaljšane garancije. V 1. členu je določeno, da so predmet zavarovanja gospodinjski aparati, avdio-video naprave in računalniki z računalniško opremo. Nadalje je v prvem odstavku 2. člena določeno, da zavarovanje v času podaljšane garancije krije stroške za odpravo okvar in tehničnih pomanjkljivosti, ki nastanejo ob normalni in pravilni uporabi izdelka (v skladu z navodili proizvajalca/prodajalca) do višine zavarovalne vsote. Podaljšana garancija prične teči od dneva, ko poteče osnovna garancija in traja eno leto, če pa je posebej dogovorjeno in je plačana dodatna premija, lahko podaljšana garancija traja tudi dlje, kar določa drugi odstavek 2. člena Splošnih pogojev. Iz četrtega odstavka 2. člena izhaja, da zavarovanje krije le tiste stroške, ki so predmet osnovne garancije in so opredeljeni v garancijski knjižici oziroma garancijskem listu aparata. Peti odstavek 2. člena Splošnih pogojev iz zavarovanja izključuje škodo, ki je zavarovanje ne krije, in sicer med drugim ne krije potrošnega materiala (1. točka) ter škode, ki je posledica rjavenja, preperelosti ali dotrajanosti (4. točka).

9. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je storilka A. A., d. d., z vsemi oškodovanci, ki so poimensko našteti v izreku odločbe o prekršku pod točkami 1/1-32 in 2/1-32 sklenila zavarovanje podaljšane garancije za različne gospodinjske stroje (npr. pralni, pomivalni in pralno-sušilni stroji različnih blagovnih znamk). Ta zavarovanja je storilka sklenila v skladu Splošnimi pogoji, ko pa je nastopil škodni primer pri posameznemu oškodovancu – zavarovancu (npr. popravilo kadi, menjava ležaja in ščetke motorja, menjava grelca, popravilo grelca, menjava motorja, menjava počenega nosilca vrat, nedelujoča centrifuga, menjava kljuke vrat zaradi izliva vode, lom amortizerja, deformacija kadi bobna, menjava črpalke, menjava elektronike, menjava jermena, popravilo nosilcev zunanjega stekla, sestavljanje vrat ipd.), je storilka zavrnila izplačilo, pri tem pa navedla, da je škodni primer nastal zaradi škode, ki je posledica rjavenja, preperelosti ali dotrajanosti oziroma, da gre za potrošni material, česar pa sklenjeno zavarovanje podaljšane garancije po mnenju storilke ne krije, kar izhaja iz 1. in 4. točke petega odstavka 2. člena Splošnih pogojev.

10. Kakor izhaja iz odločbe o prekršku in obeh sodb nižjih stopenj, so predmetne določbe Splošnih pogojev predstavljale nepoštene pogodbene pogoje, saj so povzročile, da je bila izpolnitev zavarovalnih pogodb za posamične oškodovance znatno drugačna od tistega, kar so ti utemeljeno pričakovali. Storilka A. A., d. d., se je namreč s sklenitvijo posamičnih zavarovalnih pogodb zavezala, da bo po preteku obvezne garancije v času trajanja podaljšane garancije krila stroške za odpravo okvar in tehničnih pomanjkljivosti, ki bi nastali ob normalni in pravilni uporabi izdelka oziroma se je zavezala, da bo krila stroške, ki so predmet osnovne garancije. Zavarovanci - oškodovanci na drugi strani so se brez dvoma odločili za predmetno zavarovanje podaljšane garancije iz razloga podaljšanja garancije, ki naj bi pričela teči od dneva, ko poteče osnovna garancija proizvajalca oziroma prodajalca, pri tem pa so utemeljeno pričakovali, da bo zavarovanje podaljšane garancije dejansko podaljšalo garancijo proizvajalca oziroma prodajalca, ki pa po vsebini pomeni jamstvo za brezhibno delovanje stvari. Prekrškovni organ in sodišče prve stopnje zaključita, da so v konkretnem primeru oškodovanci tako utemeljeno pričakovali, da stroški za odprave napak v času trajanja podaljšane garancije ne bodo šli v njihovo breme, saj je bila storilka A. A., d. d., stranka, ki se je v pogodbenem razmerju zavezala, da bo prevzela obveznosti iz naslova garancije v podaljšanem času, s tem pa tudi vse stroške za odpravo okvar v času trajanja podaljšane garancije.

11. Po tako obrazloženem dejanskem in pravnem stanju prekrškovne zadeve je na tem mestu bistven očitek, ki ga vrhovni državni tožilec usmerja v sodbo prvostopenjskega sodišča, in sicer zaključek sodišča prve stopnje v delu, v katerem je pritrdilo zahtevi za sodno varstvo obeh storilcev in navedenih 32 prekrškov na škodo vsakega posameznega oškodovanca – zavarovanca opredelilo zgolj kot en prekršek v smislu nadaljevanega prekrška (v obliki navideznega realnega steka). Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je med obravnavanimi prekrški podan takšen medsebojni odnos, da ni možno govoriti o realnem steku, temveč le o enem prekršku, glede na dejstvo, da gre za istovrstne prekrške, ki so premoženjske narave in so storjeni v časovnem sosledju proti vsakemu posamičnemu oškodovancu na enak način v okviru opravljanja zavarovalne dejavnosti (16. in 18. točka sodbe sodišča prve stopnje).

12. Po mnenju Vrhovnega sodišča takšno stališče sodišča prve stopnje nima podlage v določbah ZVPot. Resda na podlagi jezikovne razlage iz 77. člena ZVPot lahko razberemo, da se z globo v razponu kaznuje za prekršek, če med drugim pravna oseba pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje, vendar uporaba množinske samostalniške oblike (pogodbe in potrošniki) ne izključuje možnosti obravnave vsakega posamičnega potrošnika - zavarovanca in v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev ugotavljanja posamičnega prekrška zoper takega potrošnika. V kazenskem pravu, kakor tudi na drugih pravnih področjih, se poleg jezikovne razlage, ki izhaja iz besedoslovnih, slovničnih in stilističnih pravil jezika, uporabljajo tudi druge razlagalne metode (logična, sistematična, primerjalna, zgodovinska, teleološka oziroma namenska in racionalna razlaga). Zaradi strogega načela zakonitosti v kazenskem in prekrškovnem pravu je potrebno načeloma dati prednost jezikovni razlagi, vendar pa je za ugotovitev pravega pomena kazensko- oziroma prekrškovnopravne določbe oziroma instituta praviloma potrebno uporabiti več navedenih razlagalnih metod, zlasti logično, sistemsko in zgodovinsko razlago, v manjši meri (zaradi načela zakonitosti) pa tudi namensko razlago. Semantično je prekrškovno določbo mogoče razlagati zgolj tako, da je zakonodajalec kot prekršek določil vsako posamezno kršitev določbe 23. člena ZVPot, ki je materialna določba in se nanaša na posamičnega potrošnika. To pomeni, da je vsako posamezno zavarovalno razmerje, v katerem zavarovalnica zoper sopogodbeno stranko – potrošnika oziroma zavarovanca uporabi nepošten pogodbeni pogoj, treba opredeliti kot posamičen prekršek, četudi je zavarovalnica sklepala takšne zavarovalne pogodbe (istovrstne kršitve) v okviru svoje dejavnosti in to na škodo različnih zavarovancev. Taka razlaga potrjuje tudi varstveni namen norme, ki ščiti potrošnika (posamičnega zavarovanca) kot pogodbeno šibkejšo stranko in ji v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev glede na kogentnost določb o varovanju potrošnikov kot šibkejše stranke omogoča poleg individualnega sodnega varstva še varstvo v javnem interesu (ničnostna sankcija po drugem odstavku 23. člena ZVPot in opredelitev ravnanja kot prekršek po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot). Drugačna razlaga, ki bi opredeljevala nepoštene pogodbene pogoje pri sklepanju zavarovalnih pogodb v smislu protipravnega značaja poslovanja posamične zavarovalnice ne glede na število oškodovanih potrošnikov – zavarovancev, bi izničila smisel potrošniške zakonodaje.

13. Da ne gre za navidezni, temveč pravi realni stek 32 istovrstnih prekrškov, pa vrhovni državni tožilec pravilno opozarja tudi z jezikovno razlago 8. člena ZP-1. Ta določa, da kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, prisiljenosti, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, storilca in sostorilca, napeljevanja in pomoči ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Določba torej ne napotuje na smiselno uporabo določbe KZ-1 glede nadaljevanega kaznivega dejanja, pravnega instituta, ki je z uveljavitvijo KZ-1 postal pozitivnopravno urejen, temveč se po tej napotitveni določbi v postopku o prekršku zgolj za zgoraj taksativno našteta vprašanja oziroma institute subsidiarno in smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika(1). Tako tudi iz tega razloga ni mogoče uporabiti konstrukcije nadaljevanega prekrška, četudi bi bili sicer izpolnjeni pogoji iz 54. člena KZ-1. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in je sodišče prve stopnje s napačnim posegom v pravno opredelitev prekrškov v izreku odločbe o prekršku v korist obeh storilcev uporabilo predpis, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1) in na tej podlagi z odločbo o sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1).

C.

14. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je utemeljena, vložena v škodo obeh storilcev, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, le ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kršena 7. točka prvega odstavka 77. člena ZVPot, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZP-1 o realnem steku v delu, v katerem je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilcev.

(1) Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 54, podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2016 z dne 16. 2. 2016.