Jedro

Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo se upoštevajo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, ki v vsakem primeru posebej pripeljejo do pravične denarne odškodnine kot primernega zadoščenja za konkretnega oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1.370.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.350.000 SIT od 30.3.2001 dalje do plačila, od zneska 20.000 SIT pa od 1.1.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora tožena stranka plačati tožnici 970.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 950.000 SIT od 30.3.2001 dalje, od zneska 20.000 SIT pa od 1.1.1997 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek za 1.950.000 SIT z obrestmi zavrnjen, enako tudi obrestni zahtevek od zneska 950.000 SIT od 16.6.1997 do 30.3.2001. Toženi stranki je naloženo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 410.608 SIT z obrestmi. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženi stranki v znesku 11.070 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe glede zneska 1.950.000 SIT in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta nižji sodišči prenizko vrednotili vsa ugotovljena dejstva.

Našteva vrsto in trajanje bolečin ter nevšečnosti in poudarja, da gre za izjemno dolgo preteklo in bodoče obdobje prestajanja telesnih bolečin. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči tožnici prisoditi iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti vseh zahtevanih 1.500.000 SIT. Tudi prisojena odškodnina za strah je prenizka. Iz mnenja izvedenca kliničnega psihologa izhaja, da je tožnica prestala hud primarni strah, kot tudi hud sekundarni strah in da se strah pri tožnici pojavlja vedno, kadar je udeležena v prometu. Sodišči sta spregledali in nista podali ustrezne teže izvedenčevim ugotovitvam, da se je tožnici ob prometni nesreči nacepilo kup težav, ki se odražajo na njenem psihičnem področju. Glede na tako intenziven strah je prisojena odškodnina bistveno prenizka in bi ji bilo treba prisoditi vseh zahtevanih 400.000 SIT. Nenavadno nizko je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišči sta pravilno ugotovili številčno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti z vidika ortopeda med 2 in 3 % in z vidika nevrologa prav tako 2 do 3 %. Nižji sodišči se preveč sklicujeta na procentualno oceno, premalo pa upoštevata opisno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Na rovaš njene poškodbe v obravnavanem škodnem dogodku gre za nezmožnost opravljanja sunkovitih gibov, naprezanje v nenormalni drži glave in možnosti ponovnih poškodb vratne hrbtenice. K temu je še dodati psihološko nadgradnjo, kot jo je ugotovil izvedenec klinični psiholog, ki je tako intenzivna, da je pri tožnici podana nesposobnost opravljanja določenih opravil in opustitev sprostitvenih dejavnosti, ki jih je gojila prej. Ovirana je pri opravilih na delovnem mestu kakor tudi doma, ne more voziti kolesa in opravljati prejšnjih športnih aktivnosti. Ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti bi morali sodišči ustrezno vrednotiti, upoštevati dejstvo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 44 let in glede na dolgo obdobje bodočega prikrajšanja prisoditi tožnici vseh zahtevanih 950.000 SIT. Tudi prisojena odškodnina kot celota je prenizka, zlasti glede na čas čakanja na odmero odškodnine. Trije podobni primeri drugih oškodovancev kažejo, kako bistveno odstopa sporna odškodnina od primerljivih primerov. Tožnica izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo do izdaje prvostopenjske sodbe. S sprejemom načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče postavilo v neenakopraven položaj vse oškodovance, katerih terjatve so dospele v plačilo pred 1.1.2002, ki ne bodo dobili nikakršnega nadomestila za uporabo njihovega kapitala, medtem ko bodo oškodovanci, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002, to nadomestilo prejeli.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar te kršitve v reviziji niti formalno niti vsebinsko ne opredeli, niti je ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Tudi revizijski očitki glede višine prisojene odškodnine niso utemeljeni. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, izhajajoče iz mnenj medicinskih izvedencev, da je tožnica dne 30.3.1996 v prometni nezgodi utrpela zvin vratne hrbtenice. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi z navedeno poškodbo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod.

Med dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, je treba poudariti, da se pri tožnici poleg posledic prometne nezgode z dne 30.3.1996 pojavljajo tudi druge bolezni in poškodbe, ki v pretežni meri vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, bolečine in življenjske aktivnosti, niso pa podlaga za odmero odškodnine. Dne 30.7.1996 je bila tožnica operirana zaradi bolezenske degenerativne spremembe na ledvenem delu hrbtenice, dne 29.7.1998 je imela tožnica novo prometno nezgodo s poškodbo vratne hrbtenice in leta 2000 je bilo pri tožnici ugotovljeno obolenje skleroza multipleks. Posledice navedenih bolezni so po ugotovitvah izvedencev, povzetih v izpodbijani sodbi, prekrile posledice obravnavanega zvina vratne hrbtenice po poškodbi z dne 30.3.1996, kar je bilo v sodbah obeh nižjih sodišč izrecno upoštevano.

Ugotovljeno je, da je tožnica zaradi dobljene poškodbe imela hude stalne bolečine 1 dan, stalne zmerne bolečine 5 dni in občasne zmerne bolečine 30 dni. V bodoče se bodo pri tožnici pojavljale občasne lažje bolečine, ki so kombiniranega vzroka z bolezenskimi spremembami na hrbtenici in živčevju. Večino bolečin bo pričakovati zaradi nepoškodbenih vzrokov. Ugotovljene so bile tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so podrobno naštete v sodbah sodišč nižjih stopenj in jih ni treba ponavljati. Prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti tožnice, v času nezgode stare 44 let, po presoji revizijskega sodišča v skladu z zgoraj navedenimi merili, ne opravičujejo višje odškodnine od prisojene v znesku 500.000 SIT. Ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam, da bi morala biti prisojena vsa zahtevana odškodnina, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 100.000 SIT, tožeča stranka pa vztraja, da je primerna odškodnina 450.000 SIT. Nižji sodišči sta ugotovili kratkotrajen primarni strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja v času imobilizacije vratu (28 dni), v drugem mesecu pa se je zaskrbljenost zmanjševala. Sodišči nadalje ugotavljata, da je tožnici ostal strah pred prometom. Revizijske trditve, da se je tožnici nacepilo kup težav, ki se odražajo na tožničinem psihičnem področju, so sicer točne, vendar po mnenju izvedenca kliničnega psihologa izvirajo iz tožničinih bolezenskih težav, zaradi česar tega nižji sodišči nista upoštevali kot relevantnih dejanskih okoliščin pri odmeri odškodnine. Tudi nadaljnje revizijske trditve, da so motnje spanja, slabša zbranost, nesiguren spomin, povečana utrudljivost, občutki nemoči in obup prisotni pri tožnici prav zaradi prestanega strahu, v ugotovitvah nižjih sodišč nimajo podlage in ne morejo biti upoštevne. Po presoji revizijskega sodišča sta v prisojeni odškodnini intenzivnost in trajanje vseh vrst strahu primerno upoštevana, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Primerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da mora tožnica v vse življenjske aktivnosti vlagati več naporov, zaradi česar duševno trpi. Pri tem sodišči v skladu z izvedenskimi mnenji ugotavljata, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane predvsem zaradi bolezenskih težav in le malo zaradi prestane poškodbe oziroma zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice. Sodišči sta pravilno upoštevali številčno izraženi delež poškodbe pri zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnice. Ugotovljeno je zmanjšanje v višini 2 do 3 % in ne 5 %, kot napačno navaja revizija. Ob tem je neutemeljen revizijski očitek, da je premalo upoštevalo opisno zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj so posledice v izpodbijah sodbah podrobno opisane in primerno upoštevane. Ponovno je poudariti, da pri tožnici prevladujejo bolezenske motnje zaradi multiple skleroze in da je preko sodnega izvedenca ugotovljeno, da je delež poškodbe pri zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti zelo majhen. Niso v skladu z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč revizijske trditve, da so duševne bolečine do ene tretjine posledica obravnavanega škodnega dogodka, zato jih ni mogoče upoštevati. Ko je poudarjeno, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane predvsem zaradi bolezenskih težav in le malo zaradi prestane poškodbe, revizijsko sodišče ne more pritrditi reviziji, da je bila odškodnina za to vrsto škode prisojena nenavadno nizko. Tožnica mora vlagati več naporov v vse aktivnosti doma in v službi, mora počivati in se ne more ukvarjati s športom, vendar te posledice in z njimi povezane duševne bolečine izvirajo pretežno iz tožničinega siceršnjega zdravstvenega stanja, le v manjši meri pa so v zvezi z zvinom vratne hrbtenice iz leta 1996. Upoštevaje navedeno in nadalje tožničino starost 44 let ob nezgodi se ob primerjavi z odškodninami v drugih podobnih škodnih primerih pokaže, da dosojeni znesek zadoščenja v višini 350.000 SIT ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Neutemeljene so revizijske trditve, da je prisojena odškodnina kot celota prenizka in da v reviziji navedeni trije primeri odškodnin dokazujejo, kako tožničina odškodnina bistveno odstopa v primerjavi z drugimi oškodovanci v podobnih primerih. Gre za nekorektno primerjavo, ker tožeča stranka izmed sicer velikega števila primerov s podobno poškodbo ponuja tri primere, kjer je prišlo do mnogo hujših posledic, kot v obravnavanem primeru. Odločilna pa je seveda različnost vsake zadeve od ostalih, zaradi česar imajo primerjave le relativen oziroma orientacijski pomen. Pri odmeri odškodnin se upoštevajo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, ki v vsakem primeru posebej šele pripeljejo do pravične denarne odškodnine kot primernega zadoščenja za konkretnega oškodovanca. Končno ni mogoče pritrditi niti revizijski trditvi, da bi ob upoštevanju okoliščin tudi čas čakanja na odmero odškodnine terjal prisojo vse zahtevane odškodnine. Čas do izdaje sodbe se upošteva le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo praviloma nekaj let po vloženi tožbi. V tožničinem primeru je šlo za relativno kratko obdobje, tako da kriterij časovne odmaknjenosti odločanja o odškodnini ni mogel bistveno vplivati na višino odškodnine, razen na ta način, da je odškodnina odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev zahtevanih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od zatrjevane zamude do izdaje prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče sprejema odločitev nižjih sodišč, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ta odločitev je oprta na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe in lahko le tako sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Navedeno je povzeto v ustaljeni sodni praksi, ki veže tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Na občni seji z dne 16.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002. Glede na revizijske trditve o neprepričljivih razlogih in o prikrajšanju tožnice ter drugih oškodovancev je treba poudariti, da dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Le tako se lahko upoštevata ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zato je v obravnavanem primeru tudi odločitev o teku zamudnih obresti materialnopravno pravilna, revizija v zvezi z njimi pa neutemeljena.

Revizijsko sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno v celoti zavrniti (378. člen ZPP).