Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka plača tožnici denarno odškodnino v znesku 3.338,34 EUR za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Tožnici je tudi naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 351,14 EUR.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da okoliščina, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker naj ne bi uspela dokazati obstoja pravno priznane škode, ni relevantna. Tožnici odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Odgovornost države je objektivna, kar izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča in sodb ESČP in tudi iz ZVPSBNO. Navaja še, da tožena stranka trditev o obstoju duševnih bolečin in vzročni zvezi nikoli ni argumentirano zanikala. Zato bi bilo treba ti dve okoliščini šteti za dokazani. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko njenega zahtevka iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva sploh ni obravnavalo, oziroma se do njega vsebinsko ni opredelilo. Napačno je tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da gre pri odškodnini zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in odškodnini zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva po vsebini za enovito škodo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je o predpostavkah civilnega delikta odločalo po določbah Obligacijskega zakonika. V primeru, ko državni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti je pravna podlaga odškodninske odgovornosti le 26. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in ne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnici odškodnina zaradi kršitve njenih pravic ne bi pripadala neposredno na podlagi EKČP. Ker Slovenija v času kršitve tožničinih pravic ni imela zakona, ki bi urejal pravico do denarnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, je potrebno uporabiti neposredno veljavno mednarodno konvencijo in judikaturo Evropskega sodišča. Po judikaturi Evropskega sodišča in EKČP pa ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode. Zadostuje že zgolj dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo. V obravnavanem primeru je vprašljiva le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča, ki za tako dolge postopke, kot je bil postopek tožeče stranke prisoja odškodnino od 3.000,00 do 4.000,00 EUR. V pritožbi navaja primer iz sodne prakse ESČP, ki se nanašajo na zadevo s podobno dolgim trajanjem pred slovenskimi sodišči. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti, meni, da je napačno ugotovilo, da tožnici ni nastala nobena škoda in da ni mogla trpeti duševnih bolečin zaradi tako dolgotrajnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožnica ni pravna strokovnjakinja, zato je neprimerno od nje zahtevati natančno navajanje njenih argumentov iz pravde, ki naj bi potekala pred desetimi leti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba napačno zatrjuje, da tožnici pripada odškodnina neposredno na podlagi določb 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope – v nadaljevanju EKČP in neposredno na podlagi Ustave RS, ter da je potrebno pri višini odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Tudi ESČP pravičnega zadoščenja ne prisodi na podlagi 1. odstavka 6. člena EKČP, ko ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pač pa na podlagi 41. člena EKČP. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP pa ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezani na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 591/2008). Zaradi 8. člena Ustave pravne narave pravičnega zadoščenja iz 41. člena EKČP ni mogoče razlagati drugače. Neposredno uporabnost mednarodnih pogodb iz omenjene ustavne določbe je treba razumeti kot sprejem mednarodnih pogodb v naš pravni red v smislu vzpostavitve njihove notranje pravne veljavnosti, ne pa avtomatično tudi v pomenu njihove neposredne izvršljivosti. Odločanje o pravičnem zadoščenju po 41. členu EKČP je predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Neposredna uporabnost te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna.

Tudi določba 13. člena EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Zato je pravna sredstva, ki jih zahteva 13. člen EKČP mogoče uporabiti pred domačimi oblastmi le, če so in kakor so uveljavljana v notranjem pravnem redu posamezne države. Tožnica bi torej svoj zahtevek utemeljila le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava.

Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave. Po tej ustavni določbi pa je odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, zato se tudi glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti iz te ustavne določbe uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko se je pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka oprlo na določbo 26. člena Ustave v povezavi z določbami OZ. V zvezi s tem je tudi zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da je odškodninska odgovornost države zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku objektivna. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki jih predpisuje 26. člen Ustave ter pravila civilnega odškodninskega prava, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v razlogih svoje odločbe.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni izkazala enega od elementov, ki pogojuje nastanek odškodninske obveznosti in sicer nastanka škode. Pri tem je izhajalo iz stališča, da je treba nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja obravnavati enako kot pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic oziroma z analogno uporabo 179. člena OZ. Dejanski zaključek, ki ga je v zvezi s tem napravilo sodišče prve stopnje, in sicer, da tožnica zaradi zatrjevane dolgotrajnosti postopka oziroma kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni trpela nobenih duševnih bolečin, je nedvomno pravilen, ni pa pravno relevanten. Nepremoženjsko škodo, ki jo je uveljavljala tožnica namreč ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki jih določa OZ. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče temeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva in v njenem okviru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je temeljna pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti – zagotovitev sodnega varstva kot načina reševanja sporov o pravicah in obveznostih. Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je zakonodajalec ni pravno priznal. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določil Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki kot lex specialis ureja pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja. Ta se namreč uporablja od 1.1.2007 dalje za primere, ko je kršitev omenjene pravice že prenehala, pod pogojem, da je stranka pred začetkom uporabe tega zakona vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče (25. člen ZVPSBNO). Tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da bi pred 1.1.2007 pri mednarodnem sodišču zahtevala pravično zadoščenje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).