Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače je neutemeljen tako za čas po prenehanju delovnega razmerja kot za čas, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je slednja dokazala, da je tožniku izplačala vse, kar mu je iz naslova delovnega razmerja dolgovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 4.771,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih v izreku navedenih zneskov tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačo prejšnjega meseca in za povrnitev stroškov postopka ter za obračun in plačilo zakonsko določenih obveznih prispevkov od nadomestil plače tožnika za čas od 13. 10. 2010 do 30. 4. 2011 (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 768,55 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, ker naj bi blagajniška izdatka, ki ju je tožnik podpisal, potrjevala, da je neto plačo prejel v gotovini, listine, ki jih je potrdil A. pa naj bi izkazovale, da so bili plačani prispevki. Sodišče je odločalo zgolj po formalni plati, pri čemer je določbo 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) uporabilo le glede tožnika, ne pa tudi glede tožene stranke. Tožnik je ves čas podrobno pojasnjeval razloge, zakaj je s toženo stranko sploh sklenil pogodbo o zaposlitvi in zakaj je podpisal številne listine, ki mu jih je tožena stranka predložila v podpis. Te listine je podpisal izključno zato, ker mu je tožena stranka vse skozi prikazovala, da gre pri pridobitvi dela v Nemčiji še zgolj za vprašanje časa in da te listine formalno potrebuje za nemške oblasti. Priča B.B. je le na splošno izpovedovala o poslovanju tožene stranke in v ničemer ni pojasnila predloženih listin, zato je nerazumljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni verjeti tožniku, da bi ti dve listini podpisal, ne da bi gotovino tudi prejel, kar potrjujejo tudi ostale poslovne listine, ki jih je izčrpno pojasnila priča B.B.. Tožena stranka je predložila samo sumarija REK obrazcev za oktober in november 2010, iz katerih pa ni razvidno, da sta sploh bila predložena DURS, kakor tudi ne, da bi bili za tožnika obračunani in plačani prispevki. Splošno znano je, da DURS davčnim zavezancem potrdi predložene REK obrazce, sicer niso verodostojni. Nerazumljivo je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da ni izkazan dolg tožene stranke iz naslova dohodnine v višini 9,91 EUR, kar naj bi potrjevala listina „razkritje podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja“. V tej listini ta dolg res ni izkazan, vendar pa je iz nje jasno razvidno, da tudi ni bil plačan. Tožnik nikoli ni prejel obvestila in podatkov, ki izhajajo iz letnega kartona delavca, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi mu to vročila. Na plačilnih listah tožnika je zabeležen podatek o tožnikovem TRR (tožnik teh plačilnih list od tožene stranke nikoli ni prejel), direktor tožene stranke pa je v svoji izpovedbi navajal, da mu tožnik ni posredoval številke svojega bančnega računa in tudi ni znal pojasniti, kako to, da se na predloženih plačilnih listah za tožnika nahaja številka njegovega TRR. Sodišče prve stopnje za tožnikove navedbe, pojasnila in dokazila ni uporabilo enakih kriterijev kot za toženo stranko. Sodišče prve stopnje ni storilo ničesar, da bi razumelo okoliščine, v katerih se je nahajal tožnik, ki je bil v stiski in na milost in nemilost prepuščen toženi stranki, ki ga je zavajala in očitno goljufala, ko mu je prikazovala, kako ga bo zaposlila. Direktor tožene stranke je v svoji izpovedbi izrecno potrdil, da je tožnika v delovno razmerje sprejel zaradi dela v Nemčiji, da postopek pridobitve delovnega dovoljenja za delo v tujini traja najmanj 4 do 6 tednov, ni pa znal pojasniti, kako to, da je po vsega dveh dneh formalne zaposlitve tožnika slednjemu že spisal obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Tožnik je brez sredstev za redno preživljanje, zato mu je bila za konkretni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč. Plačilo stroškov postopka bi ogrozilo tožnikovo normalno preživljanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega očitka ne konkretizira z navedbo katera kršitev naj bi bila podana, oziroma katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno. Pritožbena navedba o nerazumljivem razlogovanju sodišča prve stopnje, glede tega, da ni verjeti tožniku, da bi podpisal blagajniška izdatka, če gotovine ne bi prejel, kar naj bi potrjevale tudi ostale poslovne listine, ki jih je izčrpno pojasnila priča B.B., pomeni smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa navedeni del obrazložitve izpodbijane sodbe ni takšen, da ga ne bi bilo možno preizkusiti, zlasti še v povezavi s povzetkom izpovedbe priče B.B. v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tudi pritožbeno navedbo, da ni razumljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni izkazan dolg tožene stranke iz naslova dohodnine je možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tudi za ta del izpodbijane sodbe velja, da nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo možno preizkusiti. Očitno je, da se tožnik ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, vendar pa to še ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristranost. Ni res, da bi sodišče načelo skrbnosti, kakor je določeno v 6. členu OZ upoštevalo le glede tožnika. Nenazadnje je tožena stranka ustrezno skrbnost in upoštevanje zavezujočih predpisov pokazala s tem, da je za tožnika plačala vse prispevke in davke ter mu izplačala pripadajočo plačo, kljub temu, da tožnik zanjo dejansko še ni opravljal dela. Neutemeljen je tudi očitek o uporabi neenakih kriterijev za presojo dokazov tožnika in tožene stranke. Sodišču ni mogoče očitati pristranosti. Dokazno oceno je napravilo v skladu z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 13. 10. 2010 do 30. 4. 2011 za delovno mesto železokrivca z namenom, da se tožnika napoti na delo v Nemčijo, - tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi sploh ni pričel opravljati, saj ni prišlo do sklenitve posla, pri realizaciji katerega naj bi tožnik opravljal delo, - tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 30. 11. 2010 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je tožnik ni izpodbijal, - tožniku je bila za oktober 2010 v gotovini izplačana plača v višini 346,06 EUR, za november 2010 pa v višini 554,02 EUR, kar je razvidno iz dveh blagajniških izdatkov, ki ju je tožnik podpisal; iz listin v spisu pa je razvidno, da so od bruto plač bili plačani tudi prispevki in dohodnina, Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva okoliščina, da obrazca REK-1 nista potrjena od davčne uprave (to v obrazcu niti ni predvideno, saj se rubrika „žig in podpis odgovorne osebe“ nanaša na izplačevalca, to je na toženo stranko). Da so bili prispevki za socialno varnost od plač za oktober in november 2010 dejansko plačani namreč izhaja iz listine A. Razkritje podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja (priloga A7). S to listino je A. potrdil, da je tožena stranka za tožnika dejansko plačala prispevke za socialno varnost, kakršni so prikazani na obračunih tožnikovih plač za oktober in november 2010 (prilogi B9 in B10). Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da je v obrazcih REK-1 zajet seštevek plačanih prispevkov in davkov, ki se nanašajo na vse zaposlene pri toženi stranki (24 v oktobru in 16 v novembru 2010) in ne le za tožnika.

Za utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ni bistveno ali so bili tožniku izročeni podatki, ki izhajajo iz letnega kartona delavca in tudi ne, ali so tožniku bile vročene plačilne liste. Zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka razpolagala z TRR tožnika in bi mu naj lahko nakazala plačo, niso neverodostojni dokazi, s katerimi tožena stranka dokazuje, da je tožniku v gotovini izplačala plačo za oktober in november 2010. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v listini A., ki se v spisu nahaja kot priloga A7, ni navedeno, da bi tožena stranka za tožnika plačala dohodnino v višini 9,91 EUR. To listino je davčni urad izdal na podlagi 21. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2-UPB4, Ur. l. RS, št. 13/2011). S to določbo je predvideno, da je davčni organ vsaki fizični osebi na njeno zahtevo dolžan razkriti podatke o prispevkih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevkih za zaposlovanje oziroma prispevkih za starševsko varstvo, ki jih je zanj plačal oziroma jih je dolžan plačati njegov delodajalec ali druga oseba. Ob dejstvu, da je z gotovostjo dokazano, da so ti prispevki bili plačani in sicer v višini kakršna je navedena v ostalih listinah tožene stranke (obračuna plače, letni karton delavca) sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi dvomilo v izpoved priče B.B., da je bila plačana tudi akontacija dohodnine.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to je za čas po 1. 12. 2010, saj za takšen zahtevek ni bilo pravne podlage. Tožnik po 1. 12. 2010 ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki in zato ta tožniku tudi ni bila dolžna izplačevati plače oziroma nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to je za čas od 13. 10. 2010 do 30. 11. 2010. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka za to obdobje tožniku v gotovini izplačala pripadajočo neto plačo in da je od pogodbeno dogovorjene bruto plače obračunala davke in prispevke, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek moralo zavrniti, saj je ta vtoževal nekaj, kar je tožena stranka že izpolnila.

Tožniku je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena le v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku, ne pa tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, kakor je to razvidno iz odločbe Delovnega sodišča v Mariboru Bpp 102/2011 z dne 15. 3. 2011. Sicer pa odobrena brezplačna pravna pomoč (ta po veljavni ureditvi tudi edina ureja oprostitev plačila stroškov postopka) v nobenem primeru ne more zajemati nagrade pooblaščenca nasprotne stranke (9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP, Ur. l. RS, št. 96/2004, 23/2008). Zaradi navedenega ni možno slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo naložiti, da toženi stranki povrne njene stroške postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Kljub temu, da tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo namreč ni mogoče šteti za stroške, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.