Jedro

Glede na višino prejemkov tožnika iz naslova plače (546,45 EUR) je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Kranju zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe proti zavarovalnici zaradi plačila odškodnine. Služba za BPP se sklicuje na 13. člen in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ju citira, ter na določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Finančni položaj prosilca se po določbi 12. člena ZBPP ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter prejemke in dohodke njegove družine. V 13. členu ZBPP je določen finančni cenzus, ki ga mora izpolnjevati prosilec, da je upravičen do BPP. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnik omenjeni finančni cenzus presega, zaradi česar ni upravičen do BPP. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik samska oseba in da prejema mesečno 546,45 EUR pokojnine ter s tem presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Minimalni dohodek od 1. 7. 2013 znaša 265,22 EUR (8. člen ZSVarPre), kar pomeni, da znaša 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka 530,44 EUR. Preseganje slednjega je po drugem odstavku 13. člena ZBPP kriterij, zaradi katerega se BPP ne odobri. Organ zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Pri tem zavrača tožnikove navedbe, da ne razpolaga z zneskom, ki bi bil višji od 530,44 EUR, ker plačuje stroške za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Ugotavlja namreč, da slednje ne vpliva na zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Meni, da je odločitev neživljenjska in birokratska, saj samo znesek 16,00 EUR, za kolikor tožnik presega finančni kriterij, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za BPP. Za omenjeni znesek namreč ni mogoče najeti odvetnika. V konkretni zadevi bi se morale presoditi vse okoliščine zadeve. Organ za BPP pa je odločil le na podlagi enega podatka, zaradi česar je odločitev arbitrarna in nezakonita. Stroški za sestavo tožbe in zastopanje na naroku, za kar je tožnik vložil prošnjo za BPP, bi v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi znašali 982,50 EUR. Zato je nemogoče, da bi tožnik lahko najel odvetnika, saj tako visokih stroškov ne zmore, zaradi česar bo prikrajšan za ustavno pravico dostopa do sodišča. Meni, da so mu z izpodbijano odločitvijo kršene z Ustavo RS varovane človekove pravice. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka. Hkrati prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ki jo dodatno pojasnjuje ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Namen BPP po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ni bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Glede na tretji odstavek 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre znaša od 1. 8. 2013 minimalni dohodek 265,22 EUR, torej 2-kratnik znaša 530,44 EUR. Tožnikov dohodek (546,45 EUR mesečno) tako presega navedeni znesek.

Iz navedenih razlogov tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje predpisanega finančnega kriterija za dodelitev BPP iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. Na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da za znesek 16,00 EUR, za kolikor njegov dohodek presega omenjeni finančni kriterij, ne more najeti odvetnika in njegovo sklicevanje kolikšni bi bili v konkretni zadevi stroški odvetnika. Ker v zadevi ni sporno, da ima tožnik dohodek v ugotovljeni višini, je navedena ugotovitev sama po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Zato sodišče zavrača kot neutemeljene tožnikove ugovore, da bi se v zadevi morale presojati še vse druge okoliščine, ki pa se niso presojale. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega finančnega kriterija za dodelitev BPP (drugi odstavek 13. člena ZBPP), se tožena stranka ni bila dolžna opredeljevati glede ostalih pogojev za dodelitev BPP, ki so prav tako določeni v ZBPP, saj morajo biti navedeni pogoji izpolnjeni hkrati s finančnim kriterijem. Presojanje, ali je finančni kriterij iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, ki je določen kot kriterij za presojanje upravičenosti do BPP, primeren, sodi v polje zakonodajalca. Zgolj nestrinjanje z omenjenim predpisanim finančnim kriterijem pa po presoji sodišča ne utemeljuje zatrjevane kršitve človekovih pravic.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede tožnikove prošnje, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, pa sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plačuje.