Jedro

Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP mora sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo vselej preizkusiti po uradni dolžnosti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka, med drugim tudi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi te določbe mora preizkusiti, ali se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ker je bila v konkretni zadevi izdana oprostilna sodba zaradi nedokazanosti obtožbenih očitkov, se izpodbijana sodba, sicer neposredno, ne opira na nezakonite dokaze, pač pa se je nanj oprla obtožba in sedaj tudi vložena pritožba.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 in 73. členu KZ-1 je odvzelo zaseženo drogo z namenom, da se uniči. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado zagovornice, naložilo v bremen proračuna.

2. Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega po obtožbi in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let. 3. Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo obtožbe, ker je zaključilo, da mu obtožena očitka nista dokazana. Trditev, da je B. B. prodal amfetamin, je obtožba utemeljevala z izpovedbama zaslišanih policistov C. C. in Č. Č., ki sta pojasnila, da jima je to povedal B. B. sam. Glede na to, da je B. B. v dokaznem postopku zanikal, da je mamilo kupil od obtoženca, drugih neposrednih ali posrednih dokazov pa ni bilo na voljo oziroma niso bili odločilni, je zaključilo, da obtožba ni utemeljena. Glede hrambe mamila, ki je bilo najdeno ob hišni preiskavi na domu obtoženca, pa je zaključilo, da obtožencu namen prodaje ni dokazan, kar je v 9. točki sodbe tudi podrobneje obrazložilo.

6. Državna tožilka v pritožbi ne sprejema argumentacije izpodbijane sodbe in opozarja na dejstvo, da sta policista nevtralni priči in tudi uradni osebi in si tega, kar jima je B. B. povedal, gotovo nista izmislili, še sploh, ker sta obtoženca posredno obremenili tudi priči D. D. in E. E. Glede na obtoženčev slab materialni status, pa mu je po mnenju pritožnice dokazan tudi namen prodaje zaseženega mamila.

7. Izpodbijana odločitev je pravilna, vendar iz drugih razlogov. Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP mora sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo vselej preizkusiti po uradni dolžnosti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka, med drugim tudi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi te določbe mora preizkusiti, ali se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ker je bila v konkretni zadevi izdana oprostilna sodba zaradi nedokazanosti obtožbenih očitkov, se izpodbijana sodba, sicer neposredno, ne opira na nezakonite dokaze, pač pa se je nanj oprla obtožba in sedaj tudi vložena pritožba. Gre namreč za izpovedbi obeh policistov o tem, kaj jima je kot osumljenec povedal B. B. po tistem, ko sta posumila, da ima pri sebi prepovedano drogo. Kot sta oba navedla v postopku, sta se nahajala na prireditvi ter videla, da ima B. B. pri sebi posodo, iz katere je nekaj zaužil, zaradi česar sta pristopila k njemu, se izkazala s službeno izkaznico, B. B. pa jima je povedal, da ima pri sebi amfetamin. Kot je policist Č. Č. izpovedal na glavni obravnavi, sta mu policista postavila vprašanje kje je dobil drogo, B. B. pa jima je omenil obtoženca in povedal še druge podrobnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je torej mogoče z zanesljivostjo zaključiti, sta oba policista do B. B. pristopila zaradi suma, da uživa prepovedano drogo oziroma, da je storil prekršek, kar sta tudi sama izpovedala. Vendar pa mu pri tem, kot izhaja iz izpovedb vseh zaslišanih iz spisovnega gradiva, nista dala pravnega pouka o pravici in privilegijih zoper samoobtožbo iz prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Ta pravni pouk obsega pravico osumljencu, da se lahko izjasni o vseh dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje. Ker takega pravnega pouka B. B. nedvomno ni bil deležen, to posledično pomeni, da tako zaseg mamila kot pridobitev izjave glede tega kje je mamilo nabavil, nista bila zakonita. V situaciji, kot je obravnavana, pa se je sodna praksa že večkrat izrekla (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26.11.2020), zaradi česar ni nobene dileme, da gre za nezakonito pridobljene dokaze.

8. Ker se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti na nezakonito pridobljene dokaze, pritožnica s pritožbo razumljivo ne more uspeti v kolikor se sklicuje na izpovedbi obeh policistov o tem, kaj jima je glede izvora mamila, povedal B. B. Ker pred pozivom, da izroči mamilo, ni bil poučen o svojih pravicah, ima pa izročitev enak pomen kot podaja izjave (glej točko 16. sodbe I Ips 41786/2016), je nezakonit tudi zaseg mamila, odpadli pa so s tem tudi razlogi za sum kot zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave pri obtožencu. Zato tudi zaseg mamil pri hišni preiskavi ni bil zakonito pridobljen.

9. Iz povedanega tako sledi, da je celotna obtožba temeljila na nezakonitih dokazih, kar nujno vodi k izreku oprostilne sodbe glede na to, da drugih obremenilnih dokazov ni na voljo, priči D. D. in E. E. pa o konkretnem dogodku nista vedeli povedati nič bistvenega. Ker je iz zgoraj obrazloženega izrek oprostilne sodbe povsem na mestu, je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.