Jedro

V postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. člena ZDRS je odločilna "korist države" in ne zgolj interes prosilca, saj lahko tožena stranka na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje zavrne tudi prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo), v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 773/2010 z dne 9. 3. 2011, ki jo povzema v nadaljevanju, s katero je bila odpravljena predhodna odločba tožene stranke v tej sporni zadevi. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema mnenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu (v nadaljevanju: Urad) z dne 17. 10. 2011, v katerem se le-ta sklicuje na svoja predhodna mnenja in na podlagi celotne dokumentacije izpostavlja, da je tožnik slovenskega porekla po materi A.A., rojeni B., ter se uradno deklarira za osebo albanske narodnosti, kar je razvidno iz fotokopije njegove delovne knjižice, četudi izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov ni zgolj instrument, namenjen osebam z določeno osebno okoliščino (slovenskim poreklom prednikov), temveč gre za postopek, v katerem se od konkretne osebe, to je prosilca, pričakuje, da (tudi) sama izkazuje pripadnost slovenskemu narodu in aktivnosti, ki so usmerjene k varovanju interesov in promociji Slovenije, oseba pa, ki sama sebe deklarira za pripadnika tuje narodnosti tako po mnenju Urada ni upravičena do spregleda izpolnjevanja pogojev, namenjenih Slovencem in Slovenkam po svetu. Prav tako kot nesporno navaja, da je bilo tožnikovo udejstvovanje v slovenskem društvu le kratkotrajno – v času odločanja o njegovi prvi vlogi. Vsa dokumentacija iz upravnega in sodnih postopkov v tej zadevi potrjuje, da tožnik pred letom 2005 ni bil član slovenskega društva, kljub temu pa je ob vložitvi nove prošnje priložil dokumentacijo, ki naj bi dokazovala nasprotno, vse njegovo kasnejše ravnanje pa kaže na močan osebni interes za pridobitev slovenskega državljanstva. Vendar je v postopku izredne naturalizacije po 13. členu ZDRS v skladu z veljavno zakonodajo ključna „korist države“ in ne interes prosilca, saj so tudi prosilci, ki formalno izpolnjujejo pogoje, iz utemeljenih razlogov lahko zavrnjeni. V konkretnem primeru pa sam tožnik navaja, da slovensko državljanstvo želi „zaradi obiska otrok“ - dveh sinov, ki živita v Sloveniji in imata slovensko državljanstvo, ni pa tožnik predložil njunih izjav ali dokumentov, kaj o tovrstnem obiskovanju menijo tožnikova nekdanja soproga in oba otroka, prav tako pa ni pojasnil, zakaj ob ukinitvi vizumske obveznosti za državljane Republike Makedonije, tožnik sploh potrebuje slovensko državljanstvo za potovanje. Urad v mnenju še navaja, da je celotno dokumentacijo pri oblikovanju svojega mnenja interpretiral tudi v povezavi z določilom 1. odstavka 16. člena ZDRS, ki določa možnost razveljavitve odločbe o naturalizaciji v primeru, če se ugotovi, da je bila le-ta dosežena z lažnimi izjavami ali namernim prikrivanjem bistvenih dejstev ali okoliščin, ki bi vplivale na odločitev pristojnih organov. Z ugotovljenim dejanskim stanjem in stališčem Urada je tožena stranka seznanila tožnika, ki je podal na navedbe Urada svoj odgovor, slednji pa je bil ponovno predložen Uradu, ki je toženi stranki odgovoril, da je bilo vsebinsko mnenje v zadevi že podano in k podanemu ni kaj dodati. Tožnika je tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem seznanila 28. 5. 2013, nato pa je upravno zadevo predala Vladi Republike Slovenije, ki je s sklepom št. 21300-13/2013/3 z dne 9. 7. 2013 ugotovila, da za sprejem tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije, zato je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila ob sklicevanju na 13. člen ZDRS v povezavi s 3. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 41/2007 in nadaljnje spremembe).

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, češ da je iz ugotovljenih dejstev izpeljan napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožnik poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana po tem, ko je sprožil upravni spor zaradi molka organa, v katerem je Upravno sodišče odločilo s sodbo št. I U 1502/2011 z dne 12. 12. 2012 in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni izda odločbo o tožnikovi prošnji, vendar pa tožena stranka sodno določenega roka ni spoštovala in odločbe ni izdala niti v dodanem 7-dnevnem roku po posebnem zahtevku tožnika. Ko pa je izpodbijano odločbo izdala dne 25. 10. 2013, pa mu je ni vročila v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke ter ni ugotovila dejanskega stanja, da je tožnik potomec slovenske matere A.A., to je prvega kolena. Prav tako ni ugotovila dejanskega stanja glede dejstva, da je bilo prošnji tožnikovega brata C.C. ugodeno in je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe. Zato tožnik meni, da je tudi tožnikov zahtevek za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS utemeljen, zlasti z vidika kriterijev po 3. členu Uredbe, in sicer ker je tožnik slovenski izseljenec oziroma njegov potomec v prvem kolenu, kakor tudi, da izraža aktivno vez z Republiko Slovenijo oziroma večletno aktivno delovanje v slovenskem društvu v Skopju. Tudi Diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v Skopju je podalo pozitivno mnenje o izpolnjevanju navedenih kriterijev za tožnika, prav tako tudi Društvo D. v Skopju. Ker tožena stranka ni zaprosila za mnenje Diplomatsko konzularnega predstavništva Republike Slovenije v Skopju, pač pa je za to mnenje zaprosila Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, tožnik meni, da ni v celoti upoštevala pravil postopka, kot jih ureja Uredba, niti ni sledila navodilom sodišča. Razen tega tožnik meni, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla vzrokov za svojo odločitev in jih ni razložila vsebinsko, zato njeno obrazložitev označuje za nepopolno, kar onemogoča njen preizkus, češ da ni razvidno, zakaj je Vlada sprejela zaključek, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo. V tej zvezi toženi stranki očita bistveno kršitev pravil postopka, češ da obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin po določilih 214. člena ZUP. Izpodbijani odločbi očita tudi dvojne standarde pri odločanju ob dejstvu, da je bil tožnikov brat C.C. sprejet v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju prič odloči o zahtevku tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila hkrati z listinami upravnega spisa, navaja, da v celoti vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Navedbe tožnika v tožbi označuje za neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 24. 2. 2014, ponavlja tožbene navedbe in pri tožbi tudi vztraja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero tožena stranka v večkrat ponovljenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje ni ugodila prošnji tožnika, ki je državljan Republike Makedonije s stalnim prebivališčem v Skopju, ki je dne 4. 7. 2007 zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS z izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov kot sin slovenske izseljenke, to je potomec 1. kolena, kar med strankama ni sporno, saj tožena stranka navedenega dejstva ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače. Tožena stranka prav tako ni izpodbijala tožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je bil tožnikov brat C.C. sprejet v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe, kar je glede na navedeno prav tako potrebno šteti kot med strankama nesporno dejstvo. Sporno tako med strankama ostaja le vprašanje uporabe 13. člena ZDRS v konkretnem primeru.

Sodišče je v številnih upravnih sporih, ki so primerljivi z obravnavanim primerom, svojo odločitev utemeljilo z razlogi, ki so bistveni tudi v konkretnem primeru: V tovrstnih upravnih sporih v skladu s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDRS, koristila državi zaradi nacionalnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka v smislu 3. odstavka 40. člena ZUS-1 presoja, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po tem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS na podlagi mnenja pristojnega resornega organa, to je Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju: Urad), predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije.

Sodna praksa je bila vse do odločitve Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi št. I U 957/2001 z dne 21. 1. 2004 neenotna v primerih, ko je stranka uveljavljala pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS iz nacionalnega razloga, to pomeni v primerih, ko stranka izredno naturalizacijo uveljavlja, ker je slovenskega porekla. Vrhovno sodišče je namreč predhodno v sodbi št. U 1250/95 z dne 5. 12. 1996 zavzelo stališče, da mora v primeru, ko stranka uveljavlja izredno naturalizacijo iz nacionalnega razloga, negativno mnenje Vlade Republike Slovenije imeti obrazložitev, zakaj ne obstaja nacionalni interes, in sicer zaradi določila tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadaljnji). Po tem določilu država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce ter pospešuje njihove stike z domovino. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi sprejelo stališče, da citirano ustavno določilo vsebuje domnevo, da obstaja nacionalni interes za podelitev slovenskega državljanstva prosilcem slovenske narodnosti, zato mora biti negativno mnenje Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) obrazloženo.

Drugačno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. U 1721/95 z dne 12. 11. 1997, ko je navedlo, da tudi v takem primeru, kot tudi v vseh ostalih primerih uveljavljanja izredne naturalizacije, negativno mnenje Vlade RS ne potrebuje obrazložitve. Nadalje je nato tudi v zadevi št. U 739/96 z dne 20. 5. 1999 Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče kot v sodbi št. U 1250/95 z dne 5. 12. 1996. Upravno sodišče je stališča Vrhovnega sodišča v zadevah U 1250/95 in U 739/96 prevzelo pri svojem odločanju v zadevi št. U 1914/99 z dne 26. 9. 2001, vendar je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 957/2001 z dne 21.1. 2004 odločilo, da tudi v primeru, če stranka uveljavlja sprejem v slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, ker je stranka slovenske narodnosti, negativno mnenje Vlade RS ni potrebno, da ima obrazložitev. Upravno sodišče je po mesecu juniju 2006 pogosteje odločalo v tovrstnih sporih (med drugim s sodbami v zadevah U 2350/2005, U 2333/2005, U 2600/2005, U 11/2006, U 1175/2005, U 4/2006, U 2531/2005 z dne 17. 5. 2006) in je sledilo stališču Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 iz razloga, ker je postala sodna praksa Vrhovnega sodišča na obravnavanem področju enotna. Enako stališče o tem, da mnenje pristojnega Urada in ugotovitev Vlade RS ni potrebno, da bi bila kakorkoli obrazložena, je namreč Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah št. I Up 1454/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 1125/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 573/2004 z dne 6. 7. 2005 in nenazadnje I Up 888/2003 z dne 22. 3. 2006. Upravno sodišče je v navedenih preteklih zadevah sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča in temu dodalo, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDRS ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla. V omenjenih zadevah, ki so primerljive z obravnavano sporno zadevo, je sodišče štelo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ker se nanašajo na vsebino presoje, ali obstaja državni interes ali ne, v kar se sodišče ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno ne spušča (2. odstavek 3. člena Ustave). V navedenih preteklih zadevah je sodišče tudi štelo, da ima, glede na pravno nevezano mnenje Urada, Vlada RS pri ugotavljanju obstoja nacionalnega interesa prosto polje presoje, pri katerem prosilcu bo ugotovila obstoj nacionalnega interesa in pri katerem ne, oziroma, da Vladi RS ali pristojnemu Uradu ni treba obrazložiti mnenja ali ugotovitve. Zato na tej podlagi morebitno različno odločanje ne pomeni kršitve 14. člena Ustave, saj gre namreč za izredno obliko naturalizacije, ne pa za edini možen način pridobitve slovenskega državljanstva.

Vendar pa je upravno sodišče na podlagi določil 125. člena in 22. člena Ustave v primerljivi zadevi s sodbo št. I U 13/2006 z dne 29. 10. 2008 odstopilo od predhodno ustaljene sodne prakse in je po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-463/06 z dne 18. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 8/07) sprejelo drugačno stališče od predhodno navedenega, in sicer v delu, ki se nanaša na dotedanje stališče sodne prakse glede pravne nevezanosti mnenja pristojnega Urada iz razlogov, kot so navedeni v nadaljevanju pod točko 12: „Določilo 28. člena ZDRS določa, da merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 10., 12. in 13. členu tega zakona ter za zavrnitev vloge za odpust iz državljanstva Republike Slovenije po 4. odstavku 18. člena tega zakona odloča Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije določa tudi merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Iz zakonskega določila izhaja, da mnenje pristojnega Urada in ugotovitev Vlade Republike Slovenije o obstoju znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov ni pravno nevezano, ampak mora biti strankam vnaprej znano in v splošnem predpisu Vlade določeno. Vlada Republike Slovenije je sicer sprejela Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94), vendar so s tem predpisom določena le merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa tudi za ugotavljanje pogoje iz 13. člena ZDRS. Ob tem sodišče le še pripominja, da v primeru, če Vlada sprejme merila iz 28. člena ZDRS, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti pred uveljavitvijo javno objavljen v Uradnem listu RS, skladno z določbo 1. in 2. odstavka 154. člena Ustave. Da to velja tudi v obravnavi sporni zadevi, izhaja iz primerljive zadeve, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-463/06 z dne 18. 1. 2007.“ Ob upoštevanju navedenih stališč, ki so se izoblikovala v sodni praksi na podlagi citiranih sodnih odločb Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, je pri svojem ponovnem odločanju o tožnikovi prošnji z dne 4. 7. 2007 v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 773/2010 z dne 9. 3. 2011, s katero je bila odpravljena njena predhodna odločba v tej sporni zadevi, tožena stranka po presoji sodišča pravilno, v skladu z določili 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1, sledila materialno in procesno pravnim stališčem sodišča, kot so bila izražena v citirani sodbi št. I U 773/2010 z dne 9. 3. 2011. Prav tako pravilno si je tožena stranka v skladu s 6. odstavkom 3. člena Uredbe pred svojim ponovnim odločanjem v konkretnem primeru ponovno pridobila še mnenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu z dne 17. 10. 2011, v katerem se le-ta obrazloženo sklicuje na svoja stališča v svojih predhodnih mnenjih, pri katerih tudi vztraja, ter s tem mnenjem seznanila tudi tožnika, s čimer mu je bila dana možnost, da se o mnenju Urada tožnik izreče v skladu s procesnimi standardi, ki so se izoblikovali na podlagi določil 6. do 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da Urad in za njim tožena stranka v svoji obrazložitvi v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno izpostavljata, da je tožnik slovenskega porekla po materi A.A., rojeni B., vendar se uradno deklarira za osebo albanske narodnosti, kar je razvidno iz fotokopije njegove delovne knjižice. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in pred njo tudi Urada, da čeprav izredna naturalizacija na podlagi 13. člena ZDRS iz nacionalnih razlogov ni izključno namenjena zgolj osebam z določeno osebno okoliščino (slovenskim poreklom prednikov), pač pa gre za postopek, v katerem se od konkretne osebe, to je prosilca, ki uveljavlja sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS iz nacionalnih razlogov, povsem utemeljeno pričakuje, da (tudi) sam prosilec izkazuje pripadnost slovenskemu narodu in aktivnosti, ki so usmerjene k varovanju interesov in promociji Slovenije, medtem ko oseba, ki sama sebe deklarira za pripadnika tuje narodnosti - za kar gre v konkretnem primeru, saj se tožnik deklarira za pripadnika albanske narodnosti, tako tudi po presoji sodišča ni upravičen do spregleda izpolnjevanja zakonskih pogojev v smislu 13. člena ZDRS, namenjenih Slovencem in Slovenkam po svetu.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in pred njo tudi Urada, da je v postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. členu ZDRS v povezavi s 4. in 5. odstavkom 3. člena Uredbe odločilna „korist države“ in ne zgolj interes prosilca, saj na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje na podlagi 13. člena ZDRS lahko tožena stranka zavrne tudi prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje. Zato na tej podlagi morebitno različno individualno odločanje, ki ga tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, po mnenju sodišča ne pomeni kršitve 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave, kajti gre za izredno obliko naturalizacije, ne pa za edini možen način pridobitve slovenskega državljanstva. Nenazadnje pa tožnik v konkretnem primeru po lastnih navedbah v svoji vlogi z dne 4. 7. 2007 navaja zgolj to, da si slovensko državljanstvo želi pridobiti „zaradi obiska otrok“ - dveh sinov, ki živita v Sloveniji in imata slovensko državljanstvo, ne da bi tožnik ponudil ali predložil njuni izjavi, prav tako pa ni pojasnil, zakaj ob splošno znanem dejstvu glede ukinitve vizumske obveznosti za državljane Republike Makedonije, tožnik sploh potrebuje slovensko državljanstvo za potovanje.

Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.