Jedro

Okoliščina, da je bil v predmetni zadevi obtožnici priložen že sklenjen sporazum o priznanju krivde, ki sta ga podpisali stranki in zagovornica, ni utemeljen razlog za odpravo pripora obdolžencu. Od dejstva ali bo sodišče prve stopnje sklenjen sporazum o priznanju krivde sprejelo, je namreč odvisno ali bo obdolžencu dejansko izrečena kazen v takšni višini in izvršena na način kot se je pogodil z državnim tožilcem v sklenjenem sporazumu. To bodoče negotovo dejstvo pa na pravilnost prvostopenjske odločitve o podaljšanju pripora obdolžencu ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju po vložitvi obtožnice, na predlog državnega tožilca, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega P. K. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da obdolžencu pripor nemudoma odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil v vloženi obtožnici očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1; da so pri njemu podane konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost na škodo oškodovanke svoje zunajzakonske partnerke ponovil kaznivo dejanje, kakršno se mu očita v tem postopku; da je pripor zoper njega neogibno potreben za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti in s tem za varnost oškodovanke in v primerjavi z njeno ogroženostjo tudi sorazmeren ukrep ter mu na tej podlagi na predlog državnega tožilca po vložitvi obtožnice pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo.

5. Zagovornica v utemeljitev nestrinjanja s podaljšanjem pripora obdolžencu po vložitvi obtožnice trdi, da je predlog ODT za podaljšanje pripora neobrazložen in ponovitveno nevarnost upoštevaje sklenjen sporazum o priznanju krivde, torej kasneje ugotovljenih in nastalih okoliščin ne upošteva, niti se nanje ne sklicuje. Trditev, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ni obrazložen je protispisna. Iz predloga za podaljšanje pripora obdolžencu, vsebovanega v vloženi obtožnici, namreč izhaja, da je državni tožilec obrazložil vse pogoje za pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

6. Zagovornica pravilno navaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba skladno z določilih ZKP ob vsakokratnem tehtanju pogojev za podaljšanje pripora obrazložiti in tehtati tudi relevantne okoliščine, ki so nastale tekom samega postopka. Očitek, da tega prvostopenjski senat v izpodbijanem sklepu ni napravil, ker da ni upošteval dejstva, da je sporazum o priznanju krivde že sklenjen, zaradi česar da je sklep obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Izpodbijani sklep namreč v 18. točki obrazložitve vsebuje ugotovitev, da je bil sodišču predložen sporazum o priznanju krivde, ki sta ga sklenila državni tožilec in obdolženec in v katerem je dogovorjeno, da se mu za kaznivo dejanje, za katero je sklenjen sporazum izreče kazen šest mesecev zapora, ki se izvrši s 360 urama dela v splošno korist. 7. Ni moč pritrditi zagovornici, da je treba obdolžencu pripor nemudoma odpraviti, ker je pred ODT že priznal krivdo (dne 16. 3. 2020), kot to izhaja iz sporazuma o priznanju krivde, ki je bil sodišču s strani ODT posredovan skupaj z obtožnim aktom. Sporazum o priznanju krivde je namreč v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem o tem, pod katerimi pogoji bo krivdo obdolženec za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal. Skladno z določbo prvega odstavka 450. č člena ZKP o sporazumu o priznanju krivde, ki ga obdolženec sklene z državnim tožilcem, odloča sodišče pred katerim teče kazenski postopek, in sicer v primeru, kot je obravnavani, ko je bil sporazum o priznanju krivde sodišču predložen hkrati z vloženo obtožnico, na predobravnavnem naroku. Po presoji pogojev iz drugega odstavka 450. č člena ZKP ga nato s sklepom bodisi zavrne ali pa ga sprejme.

8. Glede na to, da v konkretni zadevi sodišče še ni odločilo ali bo sporazum o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem sprejelo ali ga zavrnilo in ker se zagovornica pravilnosti ugotovitve in obrazložitve vseh pogojev za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu ne dotika, okoliščina, da je bil v predmetni zadevi obtožnici priložen že sklenjen sporazum o priznanju krivde, sta ga podpisali stranki in zagovornica, ni utemeljen razlog za odpravo pripora obdolžencu. Od dejstva ali bo sodišče prve stopnje sklenjen sporazum o priznanju krivde sprejelo, je namreč odvisno ali bo obdolžencu dejansko izrečena kazen v takšni višini in izvršena na način kot se je pogodil z državnim tožilcem v sklenjenem sporazumu. To bodoče negotovo dejstvo pa na pravilnost prvostopenjske odločitve o podaljšanju pripora obdolžencu ne vpliva.

9. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.