Jedro

Sodišče prve stopnje je za bistveno štelo to, da toženec ne vodi podjetja oziroma poslov družbe, kar bi naj bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri se lahko izključitveni razlogi v skladu s 501. členom ZGD-1 nanašajo tudi na vodenje podjetja in ne le upravljanje družbe, je po presoji višjega sodišča vsaj za obravnavani primer preveč ekstenzivna in v neskladju s stališči obstoječe sodne prakse. Okoliščine primera tudi niso tako posebne, da bi narekovale odstop od sodne prakse. Odločitev prvostopenjskega sodišča je predvsem v nasprotju z namenom instituta izključitve družbenika kot skrajnega sredstva in zahtevo, da se morajo izključitveni razlogi nanašati na družbenika osebno. Višje sodišče se sicer strinja z oceno, da so odnosi med družbenikoma porušeni in medsebojnega zaupanja ni več. Vendar zgolj to zahtevka na izključitev družbenika ne utemeljuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da se toženec A. A. izključi kot družbenik iz družbe B., d. o. o. z dnem pravnomočnosti te sodbe.

Tožnica je dolžna v 15 dneh tožencu povrniti 1.412,03 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh tožencu povrniti 832,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izključitev družbenika A. A. iz družbe B., d. o. o. 2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala izključitev družbenika A. A. iz družbe B., d. o. o. Tožnica in toženec sta edina ustanovitelja in družbenika navedene družbe, vsak s 50 % poslovnim deležem. Tožnica je navajala, da toženec ne sodeluje pri upravljanju in povzroča škodo družbi. Očitala mu je, da njegov prispevek ni enakovreden njenemu, da ni zadosti angažiran, da so z njim nezadovoljni zaposleni in naročniki in ne sodeluje pri razvojnih projektih. Odnosi med družbenikoma so porušeni in onemogočajo zasledovanje namena družbe, ki se lahko uresničuje le ob medsebojnem zaupanju družbenikov. Toženec ni želel sodelovati pri reševanju teh težav in ni sprejel ponudbe tožnice, da mu proda svoj poslovni delež in izstopi iz družbe, ki mu ga je ponujala celo brezplačno. Toženec je zahtevku nasprotoval in navajal, da so očitki tožnice preveč pavšalni in ne izpolnjujejo pogojev za izključitev družbenika po tretjem odstavku 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožnica kot direktorica vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost in je pri tem ni oviral. Po tem, ko mu je tožnica odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, se je umaknil iz vodenja dnevnih poslov, nikakor pa s svojim ravnanjem ne škodi družbi, saj še vedno izvršuje upravičenja in dolžnosti, ki jih ima kot družbenik, dnevno vodenje poslov pa ga ne zadeva in ni njegova dolžnost. Dodatno je navajal, da je ob začetku težav v družbi ponudil določene rešitve, ki jih je tožnica zavrnila.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi družbe poleg upravljanja družbe tudi v skupnem vodenju poslov podjetja v družbi. Sodelovanja družbenikov tako glede upravljanja kot vodenja poslov ni več. Tožnica ne želi več upravljati in voditi podjetja, če toženec ne bo izstopil ali ne bo izključen. Iz teh razlogov bi ohranjanje zdajšnje družbeniške strukture lahko vodilo v prenehanje družbe. Narava konkretne družbe je takšna, da gre v bistvu za osebno družbo, kar se tiče opravljanja dogovorjenih obveznosti in je kapitalska le formalno. Tožnica ima tudi večji interes, da samostojno prevzame družbo, saj je ona tista, ki družbo upravlja in vodi podjetje znotraj družbe.

7. Podlago za odločanje o zahtevku predstavlja določilo tretjega odstavka 501. člena ZGD-1, ki se glasi: "Ne glede na prvi odstavek tega člena sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo."

8. V sodni praksi so se izoblikovala določena merila presoje upravičenosti zahtevka na izključitev družbenika. Izključitev družbenika je izjema od pravila ter skrajno sredstvo in ne mehanizem za maščevanje družbeniku. Utemeljujejo jo le ravnanja, ki so dovolj "groba" oziroma resna. Nezadovoljni družbenik ima v skladu z zakonom pravico do izstopa iz družbe. Odločilno je, ali očitana ravnanja predstavljajo utemeljen razlog za izključitev iz družbe, krivda pri tem ni pomembna.1 Pri presoji izključitvenega razloga je treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe okoliščine nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo nanašati na osebo družbenika. Zahtevka na izključitev ali izstop družbenika nista poljubno zamenljiva.2 Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj groba oziroma resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja. Izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo, ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika, četudi gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo.3 Ker gre pri udeležbi v družbi z omejeno odgovornostjo za izvrševanje svobodne gospodarske pobude in lastninske pravice, je lahko imetnik tudi pasiven, vse dokler s tem ne posega v pravice drugih oseb.4

9. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na izpostavljena izhodišča sodne prakse v prvostopenjski sodbi ni mogoče zaslediti konkretnega očitka ravnanja toženca, ki bi zadostilo pogojem za njegovo izključitev. Sodišče prve stopnje je očitno za bistveno štelo to, da toženec ne vodi podjetja oziroma poslov družbe, kar bi naj bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri se lahko izključitveni razlogi v skladu s 501. členom ZGD-1 nanašajo tudi na vodenje podjetja in ne le upravljanje družbe, je po presoji višjega sodišča vsaj za obravnavani primer preveč ekstenzivna in v neskladju z zgoraj opisanimi stališči obstoječe sodne prakse. Okoliščine primera tudi niso tako posebne, da bi narekovale odstop od sodne prakse. Odločitev prvostopenjskega sodišča je predvsem v nasprotju z namenom instituta izključitve družbenika kot skrajnega sredstva in zahtevo, da se morajo izključitveni razlogi nanašati na družbenika osebno. Višje sodišče se sicer strinja z oceno, da so odnosi med družbenikoma porušeni in medsebojnega zaupanja ni več. Vendar zgolj to zahtevka na izključitev družbenika ne utemeljuje. Bistveno je, da tožnica ni uspela dovolj konkretizirati ravnanj toženca, ki bi upravičevala njegovo izključitev. Očitki iz dopisa z dne 25. 5. 2020 o neenakovrednem prispevku in angažiranosti, slabimi odnosi z naročniki in zaposlenimi so preveč pavšalni, da bi zadostili že trditvenemu bremenu. Tudi zavračanje izstopa družbenice iz družbe ne utemeljuje zahtevka za izključitev, saj kot izhaja iz sodne prakse, zahtevka za izstop in izključitev nista med seboj zamenljiva. Nezadovoljstvo tožnice z njenim članstvom v družbi bi kvečjemu utemeljevalo njen zahtevek na izstop, ne pa tudi izključitve drugega družbenika. V kolikor pa tožnica meni, da je zaradi porušenih odnosov povsem onemogočeno doseganje namena družbe, bi lahko zahtevala tudi njeno prenehanje.

10. Višje sodišče tudi ne sledi prvostopenjskemu sodišču glede enačenja vodenja poslov oz. podjetja ter upravljanja družbe. Tožnica ima v družbi funkcijo direktorice in je kot taka odgovorna za vodenje poslov (515. člen ZGD-1). Toženec ima funkcijo prokurista, do odpovedi iz poslovnega razloga pa je bil v družbi zaposlen na mestu direktorja za digitalni razvoj. Družba torej ima zakonitega zastopnika, ki lahko in mora voditi posle družbe (in s tem tudi podjetje). V družbi z omejeno odgovornostjo družbeniki niso tudi poslovodje, ampak morajo biti za to posebej imenovani na funkcijo. V tem je tudi razlika med družbo z neomejeno odgovornostjo in družbo z omejeno odgovornostjo, saj so pri prvi za zastopanje in vodenje poslov na podlagi zakona pooblaščeni družbeniki, pri drugi pa le poslovodje oz. direktorji (10. in 515. člen ZGD-1). Toženec tudi v pritožbi navaja, da je tožnica odgovorna za vodenje poslov in da je pri tem ni nikoli oviral, niti za kaj takšnega ni imel možnosti. Tožnica navedenih ugovorov ni uspela uspešno izpodbiti v smislu, da bi navajala toženčeva ravnanja, ki bi jo ovirala pri vodenju poslov družbe v funkciji direktorice. Prav tako ne trdi, da bi bilo delovanje družbe zaradi toženčeve pasivnosti dejansko onemogočeno. Navajala je sicer posamezne dogodke, npr. ko je toženec naj ne bi takoj obvestil o kontaktu s strani naročnika po tem, ko je prenehal opravljati delo, vendar tudi takšen dogodek ne predstavlja razloga za izključitev. Tožnica je tudi sama priznala, da ji zaradi tega ni nastala kakšna posebna škoda. Tožnica je sicer navajala posamezne dogodke, ki naj bi kazali na toženčev neustrezen prispevek družbi: npr. nezadovoljstvo s strani zaposlenih (za kar je predložila posebno izjavo), ker toženec naj ne bi uspešno vodil projektov in je v pisarni z nogami na mizi brskal po telefonu, enkrat pa naj bi tudi spal v kavču na pisarni. Navedeni očitki ne utemeljujejo zahtevka na izključitev družbenika, ker tudi, če bi bili resnični, ne dosegajo zahteve po težji kršitvi v smislu 501. člena ZGD-1. Pritožba ima tudi prav, ko opozarja, da izjava zaposlenih (priloga A14) ne izpolnjuje zahtev po 236.a členu ZPP, ker gre za izjavo, ki jo je skupno podpisalo 6 oseb, pri čemer ni bilo niti poziva ali soglasja s strani sodišča niti niso bile predložene kopije osebnih dokumentov.

11. Na podlagi povedanega višje sodišče zaključuje, da tožnica ni uspela izkazati ravnanj toženca, ki bi lahko predstavljala podlago za njegovo izključitev iz družbe. Bodisi so bile njene navedbe v tej smeri preveč pavšalne in premalo konkretizirane bodisi očitana ravnanja niso dosegla teže, ki bi jo morala za izključitev. Pri tem višje sodišče izpostavlja, da je toženec tekom postopka opozarjal na pomanjkljivo trditveno podlago in nekonkretiziranost očitkov, a tožnica tega ni uspela odpraviti. Zato je zahtevek tožnice neutemeljen.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (358. člen ZPP).

13. Sprememba sodbe terja tudi spremembo stroškovne odločitve po drugem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker je tožnica v sporu povsem propadla, sama nosi svoje stroške postopka, mora pa tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenim stroškovnikom in z Odvetniško tarifo (OT), vrednost točke znaša 0,60 EUR. Toženec je upravičen do povračila stroškov za odgovor na tožbo (tar. št. 20/1 OT) – 400 točk, prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1) – 400 točk, drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2) – 300 točk, tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/3) – 200 točk, zastopanje na prvem naroku (tar. št. 21/1) – 400 točk, zastopanje na drugem naroku (tar. št. 21/2) – 200 točk in materialne izdatke (11. člen OT) – 29 točk, skupno torej 1.929 točk oziroma 1.157,40 EUR, k čemur se doda še 22 % DDV, tako da znašajo pravdni stroški toženca skupno 1.412,03 EUR. Toženec ni upravičen do povračila urnine za narok 8. 12. 2021, saj iz zapisnika izhaja, da je narok trajal točno 1 uro, urnino pa lahko odvetnik zaračunava v primeru vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro (6. člen OT). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

14. Toženec je upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov. Ti znašajo za pritožbo (tar. št. 22/1) – 500 točk, materialne stroške (11. člen OT) – 10 točk, 22 % DDV in znesek sodne takse (459,00 EUR) skupno 832,32 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 10/2012. 2 Sodba VSL I Cpg 293/2020. 3 Sodba VSL I Cpg 1131/2016. 4 VSL Sodba I Cpg 251/2021.