Jedro

Ker se tožeča stranka sklicuje, da je nastopila posest na spornem delu nepremičnine v letu 1974 in je priposestvovanje poteklo v letu 1994, ko je še veljal ZTLR v skladu s prehodno določbo SPZ ostanejo stvarne pravice, ki so pridobljene pred letom 1. 1. 2003, v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ.

Tudi priposestvovalni sistem ZTLR temelji na dobrovernosti, vendar pa zakonitost posesti (posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja) ni bila pogoj za tako imenovano izredno priposestvovanje. V tem primeru je priposestvovalna doba znašala za nepremičnino 20 let, zadošča pa dobroverna posest. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebno izjemne okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnika vzhodnega dela parc. št. 1304/1 k. o. X., ki je v naravi asfaltirana pot do parcele tožeče stranke.

Tudi zoper sodbo, izdano po ponovljenem postopku, se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Ponavlja, da je sodišče ponovno zmotno interpretiralo določbe Stvarnopravnega zakonika in pri tem ni upoštevalo določil Občega državljanskega zakonika. Zmoten in protispisen je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokaza obstoja menjalne pogodbe in da toženkina uporaba severnega dela parcele tožeče stranke nima nobene zveze s sklenjeno menjalno pogodbo. Sodišču prve stopnje očita, da ni korektno opravilo dokazne ocene in da so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami zaslišanih strank in prič, kot tudi z listinami in fotografijami. Sodišče ni upoštevalo, da brez dogovora o menjavi delov parcel med strankama tudi upravni organi, ki so izdelovali lokacijsko in gradbeno dokumentacijo, ne bi ob količenju novogradnje eksplicitno vrisali v skico količenja objekta tudi spremembe poti.

Pritožba ni utemeljena.

V času vložitve tožbe (30. 12. 2009) in teka pravdnega postopka je priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Tožeča stranka, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela parcele, navedenega v izreku te sodne odločbe, je uveljavljala pridobitev na podlagi zakona – s priposestvovanjem. Stvarnopravni zakonik v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Ker se tožeča stranka sklicuje, da je nastopila posest na spornem delu nepremičnine v letu 1974 in je priposestvovanje poteklo v letu 1994, ko je še veljal Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v skladu s prehodno določbo SPZ (266. člen) ostanejo stvarne pravice, ki so pridobljene pred letom 1. 1. 2003, v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Tako lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Tudi priposestvovalni sistem ZTLR temelji na dobrovernosti, vendar pa zakonitost posesti (posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja) ni bila pogoj za tako imenovano izredno priposestvovanje. V tem primeru je priposestvovalna doba znašala za nepremičnino 20 let, zadošča pa dobroverna posest. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko posestnik dobi stvar v posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. Dobra vera posestnika je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje, tako po pravilih ZTLR, ko naj bi se priposestvovanje izteklo, kot tudi po pred njim veljavnim ODZ, ko naj bi se v letu 1974 priposestvovanje začelo. Vprašanje dobrovernosti posesti je sicer materialnopravni zaključek, podlago za tak zaključek pa predstavljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne: - tožeča stranka je v soposesti spornega dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja pot do parcele tožeče stranke od leta 1974, - sporno pot ima v soposesti tudi tožena stranka, ki jo uporablja za praznjenje greznice in dovoz v svojo garažo. V pritožbenem postopku je sporno, ali je tožena stranka uspela izkazati, da posest tožeče stranke ni dobroverna (72. člen ZTLR). Še več, tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je posest tožeče stranke temeljila na veljavnem pravnem naslovu (zatrjevani ustni menjalni pogodbi), za kar velja krajša 10-letna priposestvovalna doba.

Na podlagi vsega navedenega je mogoče zaključiti, da je pritožbena navedba, da bi sodišče o priposestvovanju moralo odločiti na podlagi pravnih pravil ODZ, zmotna, saj do leta 1980, ko je ZTLR stopil v veljavo, priposestvovalna doba ni potekla.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da bi pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča s pravnim poslom – menjavo. Neprerekana je trditev tožene stranke, da je bila kupec parcele ona in ne njen oče. Tožeča stranka pa tudi ne trdi, da bi toženkin oče imel pooblastilo toženke, da sklene menjalno pogodbo. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da bi bila tožena stranka o bistvenih sestavinah menjalne pogodbe obveščena in da bi na sklenitev takšne pogodbe kadarkoli pristala. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pravdni stranki druga drugi nista branili uživanje sporne poti, da pa ni nobenega dokaza, ki bi sodišče utrdil v prepričanju, da sta pravdni stranki želeli prenesti druga na drugo tudi lastninsko pravico. Tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Da temu ni tako, utemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, ki v pritožbenem postopku ni sporna, da tožena stranka za uporabo poti nikoli ni zaprosila za dovoljenje tožeče stranke, ampak nasprotno vztrajala, da je bila prav tožeča stranka tista, ki je na podlagi dovoljenja tožene uporabljala njeno zemljišče za dostop do svoje parcele.

Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebno izjemne okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je pritožba ne izpodbija, da sta pravdni stranki imeli sporni del parcele v soposesti, pri čemer so oboji posest izvrševali v prepričanju, da so lastniki, čeprav o lastništvu ni bilo govora (niti tožeča stranka ne izpoveduje, da je bil dogovor med toženo in tožečo stranko, da se prenese lastninska pravica) in drug drugemu posesti nikdar niso branili, je okoliščina, ki ne daje podlage za zaključek, da tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da pot, ki jo ima v soposesti, ni njena. Tožeča stranka se tudi v pritožbenem postopku sklicuje, da je na lastne stroške (leta 1997) asfaltirala pot in nekritično prezre, da je tožena stranka tudi z listinsko dokumentacijo izkazala, da se je asfaltiranju poti uprla in zahtevala odstranitev asfalta (B7, B8, B9, B10, B12). Takšnega zaključka ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožena stranka uporabljala del zemljišča tožeče stranke v prepričanju, da poteka meja med sosednjima zemljiščema po živi meji, ki jo je zasadila tožeča stranka. Takoj po geodetski izmeri je takšno posest opustila.

Pravzaprav pritožba graja predvsem dokazno oceno in posledično njen rezultat ocenjuje za nepravilen in zanjo nesprejemljiv. Navaja, da sodišče v obrazložitvi ni korektno povzelo izpovedbe tožene stranke in njenega moža in da upravni organ brez sklenjenega dogovora o menjavi delov zemljišča ne bi izdela lokacijske informacije in izdala gradbenega dovoljenja. Pritožbeno sodišče s pritožnikom ne soglaša. Sodišče je v ponovljenem postopku razčistilo vse za odločitev v tej zadevi pomembne okoliščine, kar je pogoj za pravilno, razumno in preverljivo odločitev, kakršno je tudi sprejelo. Tudi pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da brez dogovora o menjavi delov parcel ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje in upravni organ v skico količenja ne bi vrisal poti. Tožena stranka ne trdi, da tožeči stranki ni dovolila uporabljati poti, vztraja le, da o prenosu lastninske pravice na tem delu zemljišča ni bilo govora. Lastništvo poti pa nikoli ni pogoj za izdajo gradbenega ali lokacijskega dovoljenja. Dokazni postopek je tudi z zaslišanjem nevtralne priče (B.) pokazal, da so kupci parcel in prodajalec res zasledovali namen, da tudi parcela tožnikov pridobi dostop do javne poti, vendar ne na podlagi menjave dela zemljišč. Takšna izpovedba priče, ki za izid tega postopka ni zainteresirana, pa je pri sodišču prve stopnje utemeljeno zasejala dvom v verodostojnost izpovedbe tožnice in njenega moža, ki sta za izid tega pravdnega postopka še kako zainteresirana.

Sodišče prve stopnje je sicer skromno obrazložilo, zakaj je glede relevantnih okoliščin štelo izpovedbo tožene stranke za prepričljivejšo od izpovedbe tožeče. Izpovedbe tožnice o odločilnem dejstvu, da je bil na spornem zemljišču dogovorjen prenos lastninske pravice, ni potrdila niti priča B.. Nasprotno je pritožbeno sodišče štelo izpovedbo tožene stranke in njenega moža za verodostojno, saj sta prepričljivo in logično obrazložila, da je bilo tožeči stranki dovoljeno, da za dostop do svojega zemljišča uporablja pot po zemljišču tožene stranke in da so severni del parcele tožene stranke uporabljali zato, ker so bili prepričani, da meja poteka po mestu, kjer je tožeča stranka zasadila živo mejo. Tudi po prepričanju višjega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem, da je toženi stranki uspelo dokazati, da tožeča stranka ni bila v dobri veri glede lastninske pravice na sporni poti, pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP. Do okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi se je sodišče prve stopnje opredelilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo odločilna dejstva v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ker tudi ni najti razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, na podlagi določil 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni prispeval, stroški za njegovo sestavo niso bili potrebni, zato jih je tožena stranka dolžna nositi sama (155. člen ZPP).