Jedro

Gradnja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi ustreznih upravnih soglasij ni rezultirala v samodejni pridobitvi bodisi pravice uporabe bodisi služnosti, pa četudi je takšno gradnjo izvršila družbena pravna oseba. Za prenos pravice uporabe ali za ustanovitev služnosti na takšni nepremičnini je bil potreben ustrezen pisen sporazum ali akt oblastvenega organa.

Zaradi posebnosti razmerij med subjekti obveznosti in pravic glede stvari v družbeni lastnini zmanjšanje vrednosti takšnih nepremičnin v času obstoja dvotirnega lastninskega sistema ni mogoče uveljavljati po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina, ki jo je zakonodajalec uredil v ZDen, posledično ne predstavlja odškodnine v pravem pomenu besede, temveč gre za odmeno, s katero je zakonodajalec zasledoval izravnavo krivic, ki so nastale zaradi nacionalizacije. Iz navedenega razloga odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine, ki je nastala v obdobju pred denacionalizacijo tudi ni bilo mogoče uveljavljati izven denacionalizacijskih postopkov oziroma v času po preteku materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov iz 26. člena ZDen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 33.513,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2009 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.674,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter relativnih bistvenih kršitev postopka ter absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nezadostna, zato se pravilnosti odločitve ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je po tožničinem mnenju ignoriralo njene ključne navedbe, podane na zapisnik na glavni obravnavi 30. 6. 2011. To dokazuje sama obrazložitev izpodbijane sodbe. Na prvi glavni obravnavi je tožnica obrazložila in dopolnila trditveno podlago ter obrazložila višino tožbenega zahtevka glede nezakonitega ravnanja toženke v letu 2008). Predložena je bila tudi listina - „odkazilni manual“ Zavoda za gozdove Slovenije, krajevna enota Logatec, ki dokazuje protipravno in škodno ravnanje toženke v letu 2008. Gre za listino, ki dokazuje, da je tožena stranka opravila posek, in sicer brez dovoljenja lastnika, tudi tistih dreves, ki presegajo debelino 20 cm, ta pa se smejo sekati le z dovoljenjem lastnika in s posebnim odkazilom logarja, ki je bil predlagan za zaslišanje. Toženka je na zemljišču, ki je last tožeče stranke, izvedla poseke, ki so daleč prekoračili dovoljeno in nujno izvajanje čiščenja terena, kar je razvidno iz rubrike „debelinski razred“ - nesporno je, da tožnice ni zaprosila za soglasje, zato je bila tožnica oškodovana. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnila, da je predložena listina dokaz o spornem poseku toženke, na podlag katerega je škodo ocenil izvedenec U. V cenitvi izvedenca U je odškodnina opredeljena in izračunana po posameznih segmentih. Zaradi nezakonitega oziroma prekoračenega poseka je nastala preseka, zaradi katere se na tej površini ne more več razviti odrasel gozd. Izguba donosa je trajna. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni prilagodila zahtevka in navedb glede poseka v letu 2008. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznim predlogom tožnice, tj. po njenem zaslišanju in zaslišanju prič (sodni cenilec in izvedenec gozdarske stroke je po ogledu zemljišč 15. 5. 2008 izdelal cenitev primernega nadomestila za izkrčen gozd in ocenil nastalo škodo v letu 2008, revirni gozdar S. B. pa je tožnico ob prisotnosti tožničinega moža A. H. opozoril na nezakonito sečnjo in poseg v njen gozd s strani toženke v letu 2008 ter pojasnil, da zato ni dal potrebnega soglasja), ter po postavitvi izvedenca logarske (gozdarske) stroke. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni, saj tožnica ne razume, kakšno povezavo ima ugotovitev o tem, da je mati tožnice postala lastnica spornih parcel 12. 7. 1992, tožnica pa na podlagi dedovanja 6. 11. 2008 z ugotovitvijo o vsebini 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) (2) ter s protipravnim posegom tožene stranke v letu 2008. Določbe ZDen za to zadevo niso pomembne, saj tožbeni zahtevek tožnice temelji na škodnem in samovoljnem ravnanju toženke. Iz predloženih listin toženke ne izhaja, da bi pridobila na parcelah služnost. Celo toženka sáma je navajala, da v denacionalizacijski odločbi Občine Logatec ni zapisano, da ima toženka na gozdu v lasti tožnice postavljen daljnovod, in da v kopiji katastrskega načrta iz leta 1993 daljnovod ni bil vrisan. Ugotovitve sodišča prve stopnje so nasprotne vsebini navedenih listin. Med strankama nikoli ni bila sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti, niti ni bila takšna služnost ustanovljena z odločbo oblastvenega organa. Utemeljenost zahtevka izhaja tudi iz vsebine dopisa toženke z dne 4. 3. 2008, v katerem tožnici ponuja plačilo odškodnine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s tožnico, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo listine, s katerimi je toženka dokazovala obstoj služnostne pravice na nepremičninah. Le-te namreč predstavljajo (zgolj) upravna dovoljenja za gradnjo daljnovoda in sečnjo na tej trasi v času, ko je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Iz nobene izmed njih pa ne izhaja, da bi bila v korist toženke oziroma njene prednice ali v korist določenega zemljišča, na kateri je postavljena elektrarna, ustanovljena stvarna služnost. Institut služnosti je namreč poznal tudi Občni državljanski zakonik (ODZ) (3), ki se je (glede stvari v zasebni lastnini) uporabljal v času gradnje daljnovoda (leta 1977) in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) (4), ki je veljal v obdobju uporabe daljnovoda. Njen nastanek pa je bil urejen smiselno enako kot sedaj v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) (5). Pravica služnosti je tako lahko nastala bodisi na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe oblastvenega organa ali na podlagi zakona.

6. Zakon o razlastitvi (6), ki se je uporabljal za nepremičnine v družbeni lastnini, je urejal tudi tako imenovano nepopolno razlastitev z ustanovitvijo služnosti na zemljišču in stavbi (4. člen zakona). V 86. členu je tako omenjal vrste omejitev v obliki ustanovitve služnosti prehoda, prevoza, zajemanja vode, polaganja vodovodnih cevi, postavitve objektov za prenos in razdelitev električne energije itd.. V 89. členu je določal, da veljajo določbe tega zakona o razlastitvi nepremičnin smiselno tudi za ustanovitev služnosti na zemljišču, ki je družbena lastnina, če ni glede tega v istem poglavju zakona določeno kaj drugega. Vendar je navedeni zakon v 88. členu določal tudi, da o potrebi ali smotrnosti služnosti odloča občinska skupščina, odločbo o ustanovitvi služnosti pa izda občinski upravni organ za premoženjskopravne zadeve, potem ko je izdana odločba, s katero sta ugotovljeni potreba in smotrnost (7).

7. Tudi v obdobju obstoja dvotirnega lastninskega sistema zatorej ni obstajal temelj za ex-lege nastanek služnosti v primeru uporabe zemljišča ali spremembe njegove namembnosti za potrebe energetske infrastrukture. Povedano drugače: gradnja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi ustreznih upravnih soglasij ni rezultirala v samodejni pridobitvi bodisi pravice uporabe bodisi služnosti, pa četudi je takšno gradnjo izvršila družbena pravna oseba. Za prenos pravice uporabe ali za ustanovitev služnosti na takšni nepremičnini je bil potreben ustrezen pisen sporazum ali akt oblastvenega organa. Obstoj takšnega dejstva pa je predmet trditvenega in z njim povezanega dokaznega bremena stranke, ki se na takšen nastanek služnosti sklicuje. Tega bremena pa toženka v obravnavanem primeru ni zmogla.

8. Iz listine v prilogi B2 sodnega spisa izhaja, da daje oddelek za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve skupščine občine Cerknica na podlagi 21. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS, št. 16/67) soglasje na potek trase daljnovoda Logatec – Cerknica, kakor jo prikazuje grafični prikaz predloga trase, ki ga je izdelal Elektro Ljubljane in soglasje za križanje cest IV. reda na območju občine Cerknica. Iz listine v prilogi B4 izhaja, da se izroča v uporabo daljnovod Logatec-Cerknica. Listina v prilogi B5 predstavlja uporabno oziroma obratovalno dovoljenje, listina B1 pa soglasje k lokaciji in gradnji navedenega daljnovoda, ki ga je izdalo ZSNO na podlagi 85. člena Zakona o NO. Na podlagi takšnih upravnih dovoljenj in soglasij tudi z indukcijskim sklepanjem ni mogoče zaključiti, da ima toženka na spornih nepremičninah služnost. V okviru postopkov izdaje takšnih dovoljenj je bilo namreč urejeno zgolj upravnopravno razmerje med oblastvenimi organi in investitorjem glede gradnje, ki posega v javni interes ureditve prostora in upravljanja oziroma uporabe omejeno razpoložljivih dobrin (npr. gozda) ter v obrambni interes. Ni pa bilo s takšnimi posamičnimi upravnimi odločbami urejeno stvarnopravno, torej civilno razmerje med investitorjem in tistim, ki je s takšnim družbenim premoženjem upravljal oziroma imel na njem pravico uporabe.

9. Iz dovoljenja v prilogi B3 sodnega spisa sicer izhaja, da je investitor pridobil soglasje za potek trase tudi od GG Ljubljana – Gozdnega obrata Logatec, ter posledično dovoljenje za krčitev gozda oddelka za gospodarstvo in finance SO Logatec na podlagi 5. člena Uredbe o urejanju posameznih razmerij iz Zakona o gozdovih (Ur. l. SRS, št. 8/75), kar pa ne dokazuje, da je takšno soglasje temeljilo na oblastveni ali pravnoposlovni ustanovitvi služnosti (ki je toženka tudi sicer ni zatrjevala), niti ne zadostuje za ugotovitev obstoja verjetnosti, da je tožena stranka takšno pravico imela, saj je bilo soglasje lahko izdano tudi na podlagi druge pogodbe obligacijskega prava ali preprosto na podlagi prekarija.

10. Priposestvovanje kot originaren način pridobitve služnosti, na katerega se je ravno tako sklicevala toženka tekom postopka in ki naj bi po njenih trditvah nastopilo zaradi podanosti njene dobroverne posesti v obdobju od leta 1992 (ko so postala sporna zemljišča last pravne prednice tožnice) do 2002, pa bi ravno zaradi odsotnosti zakonitega temelja lahko nastopilo zgolj v dvajsetletnem obdobju, saj toženka iz navedenega razloga ni mogla biti v dobri veri glede obstoja služnosti. Ta dvajsetletna doba iz drugega odstavka 217. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ pa se do vložitve tožbe v obravnavanem primeru, tj. 2. 10. 2009 še ni natekla.

11. Ker torej po oceni sodišča druge stopnje toženka ni imela pravne podlage za uporabo spornega zemljišča, se je z uporabo zemljišča tožnice okoristila. Tožnica tekom postopka ni podala trditev o morebitnem prikrajšanju, ki je lahko nastalo v njeni premoženjski sferi v obdobju, ko je že bila lastnica zemljišč, toženka pa je kljub temu še vedno uporabljala njene parcele brez pravnega naslova. Zatrjevala je (zgolj) obstoj škode iz neposlovnega temelja, tj. škode, ki ji je nastala zato, ker je toženka posekala gozdni pas na trasi daljnovoda in ga takšnega tudi vzdrževala še v času po vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Glede navedenega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela pravna prednica tožnice možnost uveljavljati bistveno zmanjšano vrednost nepremičnine po stanju, kakršno je bilo v naravi ob nacionalizaciji – torej brez daljnovoda – v denacionalizacijskem postopku. Ker je prekluzivni rok iz 26. člena ZDen potekel, brez da bi pravna prednica tožnice takšno odškodnino zahtevala (navedena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je ostala v pritožbenem postopku neizpodbijana), pa tega sedaj tožnica ne more sanirati v obravnavani zadevi.

12. Zaradi posebnosti razmerij med subjekti obveznosti in pravic glede stvari v družbeni lastnini namreč zmanjšanje vrednosti takšnih nepremičnin v času obstoja dvotirnega lastninskega sistema ni mogoče uveljavljati po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina, ki jo je zakonodajalec uredil v ZDen, posledično ne predstavlja odškodnine v pravem pomenu besede, temveč gre za odmeno, s katero je zakonodajalec zasledoval izravnavo krivic, ki so nastale zaradi nacionalizacije. Iz navedenega razloga odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine, ki je nastala v obdobju pred denacionalizacijo tudi ni bilo mogoče uveljavljati izven denacionalizacijskih postopkov oziroma v času po preteku materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov iz 26. člena ZDen.

13. Drži pa, da je toženka v trenutku, ko so bile sporne nepremičnine vrnjene pravni prednici tožnice (leta 1992), kasneje pa so z dedovanjem pripadle tožnici (spomladi leta 2008), z vsakokratnim posegom v sporni pas zemljišč, s katerim je vzdrževala poseko, oškodovala vsakokratno lastnico tako, da ji je po eni strani povzročila navadno škodo zaradi poseka novega rastja, po drugi strani pa povzročila izgubo dohodka v smislu tistega (dodatnega) donosa, ki bi ga imel gozd, če ne bi bil posekan. Tožnica je na list. št. 30 sodnega spisa smiselno oblikovala postavke odškodninskega zahtevka tako, da z njimi vtožuje denarni znesek, ki je potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja (torej za nakup zemljišča, za stroške pogozdovanja in najnujnejšo zaščite mladja, za stroške nujnih gojitvenih del mladega gozda, vse zmanjšano za čisto vrednost sedanjega sestoja), hkrati pa odškodnino za izgubo donosa do dobe, ko je donos novega gozda enak sedanjemu.

14. Četudi sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejstva, ali je tožnica podedovala tudi terjatve prejšnje lastnice spornih zemljišč – navedeno je namreč pravno odločilno, ker tožnica v svojem imenu vtožuje škodo tudi za obdobje od vrnitve nepremičnin njeni pravni prednici do prehoda tega premoženja nanjo zaradi smrti pravne prednice – sodišče druge stopnje ne glede na podanost aktivne legitimacije tožnice za vtoževano odškodninsko terjatev za obdobje od leta 1992 do leta 2008 (ko je vsled dedovanju lastnica spornih nepremičnin postala tožnica) ugotavlja, da je zahtevek v tem delu neutemeljen že zato, ker je tožnica pri njegovem oblikovanju spregledala, da je prejšnje stanje nepremičnine, kakršnega je morala sprejeti njena pravna prednica ob vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, takšno, s preseko. Upoštevajoč navedeno, je torej tožnici oziroma njeni pravni prednici nastala zgolj navadna škoda zaradi vsakokratnega poseka novo zraslega drevja oziroma vejevja, kakor jo je mogoče izraziti v vrednosti takšne poseke. Takšnega zahtevka pa tožnica ni postavila (tudi sicer je tekom postopka ostala neprerekana ugovorna trditev toženke, da tako posekanega drevja oziroma vejevja tožnici ni odtujila), niti ni v tem postopku zahtevala odškodnine za stroške odvoza in spravljanja takšne poseke.

15. Neutemeljen je tudi zahtevek za povračilo izgubljenega dobička. Tožnica ga je namreč opredelila kot izgubo donosa do dobe, ko bi le-ta bil enak sedanjemu, smiselno preostalemu gozdu. To pa je izgubljen dobiček, ki glede na zgoraj izpostavljeno stanje vrnjene nepremičnine ne gre njenemu lastniku ne v obdobju od njene vrnitve v denacionalizacijskem obdobju do smrti pravne prednice tožnice, ne v času po uvedbi dedovanja, ko je postala lastnica spornih nepremičnin tožnica. Takšna izguba donosa bi namreč lahko bila – kot že pojasnjeno – zgolj predmet zahtevka za plačilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Kar pa bi tožnica lahko zahtevala v pravdi, je razliko med donosom zemljišča, kakor ga tekoče vzdržuje toženka (tudi po vrnitvi zemljišča v denacionalizacijskem postopku) in donosom, ki bi ga takšno zemljišče omogočalo, če bi toženka opustila dejanja poseke in dopustila razraščanje oziroma postopno vzpostavljanje odraslega gozda. Takšnih trditev, ki predstavljajo drugačen dejstveni substrat od tistega, na katerega je tožeča stranka oprla svoj zahtevek, pa tožeča stranka tekom postopka ni podala.

16. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da bi dodatno širjenje pred denacionalizacijo vzpostavljene trase s strani toženke v letu 2008 (na kar je tožnica opozorila tekom postopka) lahko predstavljajo podlago za odškodnino, vendar ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je tožnica na prvem naroku po pozivu sodišča k dopolnitvi trditvene podlage v tem delu to tudi storila. Še vedno je namreč vztrajala pri opredeljenih denarnih postavkah, ki predstavljajo manjvrednost zemljišča in izgubljen donos iz tega razloga, ni pa posebej zatrdila (ali razmejila), kakšna premoženjska škoda ji je nastala zaradi zatrjevanega dodatnega posega toženke v prostor. Pri tem je izostala tako navedba višine denarnega zahtevka, ki ga iz tega naslova terja, kot tudi navedbe tistih trditev, ki bi omogočale preizkus utemeljenosti zahtevka v tem delu.

17. Predložene listine, ki naj bi po mnenju tožnice dokazovale takšen posek, ne morejo sanirati pomanjkanja ustrezne trditvene podlage. Zaradi spoštovanja razpravnega načela sodišče ne more samo črpati iz dokaznih listin pravno in dokazno pomembna dejstva, temveč lahko z dokazi zgolj preverja trditve, ki so jih stranke predhodno podale v postopku. Ker torej tožnica tudi po opozorilu sodišča prve stopnje k dopolnitvi trditvene podlage v tem delu v smislu 285. člena ZPP, tega ni storila, temveč je zgolj vztrajala pri vloženi tožbi, je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek v celoti, saj je v tem delu kljub opozorilu tožba ostala nesklepčna.

18. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa ne vpliva niti listina – ponudba toženke za plačilo 4.381,00 EUR z dne 4. 3. 2008, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi (8). Iz te listine namreč izhaja, da je naveden znesek toženka v letu 2008 ponudila pravni prednici tožnice ravno za planirana vzdrževalna dela na spornih zemljiščih, glede katerih pa tožnica deloma kljub opozorilu ni uspela oblikovati sklepčne podlage, deloma pa takšne odškodnine ni zahtevala.

19. Ker je torej zahtevek že po materialnem pravu neutemeljen, sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem tožnice in prič ter s postavitvijo izvedenca gozdarske stroke. Takšno postopanje je bilo nenazadnje skladno tudi z načelom ekonomičnosti, ki sodišču narekuje prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP). Sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo razlogov za neizvedbo takšnih dokazov, s čimer je kršilo dolžnost iz drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar navedena kršitev ni bistvena, saj glede na zgoraj pojasnjeno nesklepčnost zahtevka ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

20. Glede na to, da kršitve, na katere opozarja pritožba, delno niso podane, delno pa jih je glede zmotne uporabe materialnega prava in glede pravilnosti sklepanja iz dejstev na dejstva lahko odpravilo sodišče druge stopnje sámo brez razveljavite odločitve (4. in 5. alineja 358. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člen ZPP).

21. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi dostavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.) Toženki pa sodišče druge stopnje stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbo niso bili potrebni (155. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, 27I/1991-I in nasl..

(3) Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 (v besedilu, ki je veljalo na ozemlju Kraljevine Jugoslavije 6. 4. 1941 in ki se je uporabljalo na ozemlju sedanje Republike Slovenije na podlagi 4. člena Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1).

(4) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl..

(5) Ur. list RS, št. 87/2001 in nasl. (6) Ur. l. FLRJ, št. 12/57 do Ur. l. SFRJ 11/68, ki je v Sloveniji prenehal veljati 1. julija 1972, razen nekaterih določb, ki so se nanašale na vojaške objekte.

(7) Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 77/2002 z dne 17. 10. 2002. (8) Sodišče druge stopnje jo je ocenilo na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena ZPP