Jedro

Matematični izračun, kakršnega vsebinsko predlaga toženka v pritožbi in po katerem bi toženec kril 90% vseh preživninskih potreb otrok, saj ima tudi 90% več prejemkov kot toženka, ne ustreza pravni normi in razlagi določb 123., 129 in 129.a člena ZZZDR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine do 01. 05. 2011 razveljavi, od 01. 05. 2011 dalje pa se spremeni tako, da znaša mesečna preživnina za vsakega otroka 450,00 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine za mld. otroka K. in J., preživnino od 09. 11. 2007 do 31. 01. 2008 225,00 EUR za vsakega otroka, od 01. 01. 2009 do 31. 05. 2009 60,00 EUR za sina J. in 70,00 EUR za hčerko K., od 01. 06. 2009 do 31. 12. 2009 130,00 EUR za sina J. in 150,00 EUR za hčerko K., od 01. 01. 2010 do 31. 12. 2010 160,00 EUR za sina J. in 150,00 EUR za hčerko K., od 01. 01. 2011 do 30. 04. 2011 130,00 EUR za sina J. in 120,00 EUR za hčerko K., od 01. 05. 2011 dalje pa mesečno preživnino v višini 370,00 EUR za vsakega otroka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, ki določa plačilo preživnine v presežku nad zneskom 250,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu naloži plačevanje mesečne preživnine od 01. 05. 2011 dalje v višini 250,00 EUR za vsakega otroka. Navaja, da so v tem primeru materialne in pridobitne zmožnosti obeh staršev take, da brez težav zagotavljajo vse potrebe obeh otrok v starosti devet oziroma enajst let. Bistveno je, da se zaradi razveze zakonske zveze ne smejo spremeniti materialni pogoji otrok tako, da bi bili prikrajšani. Pravdni stranki v času pred razvezo zakonske zveze nista kupovali nepotrebnih stvari otrokoma in nista želeli, da bi njuna otroka izstopala od vrstnikov. Tožnik je v dokaznem postopku prikazal dejanske in razumne potrebe otrok, kar je povzel tudi v „odgovoru na sodbo“ 05. 05. 2011, ki se nahaja v prilogi pritožbe in naj se upošteva kot pritožbene navedbe. Očita, da ni jasno, na čem temelji ugotovitev sodišča, da otroka potrebujeta za obutev in oblačila v letu 2011 mesečno skupaj 200,00 EUR in 320,00 EUR za prehrano. Obrazložitev sodbe povzema posamezne postavke stroškov, vendar ni mogoče ugotoviti kakšni so ocenjeni mesečni stroški za oba otroka. Ob odločitvi sodišča, da je tožnik dolžan plačevati 65% stroškov, kar predstavlja 740,00 EUR, toženka pa 45% stroškov, bi tako izračunani mesečni stroški znašali 1.138,46 EUR, kar je pretirano. In taka ugotovitev ne izhaja iz podatkov spisa. Očita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče je ugotovilo, da so tožnikove preživninske zmožnosti precej višje od toženkinih, česar pa sodišče ni ustrezno obrazložilo. Obrazložitev je najmanj pomanjkljiva, saj je sodišče v obrazložitvi za plačo tožnika navedlo bruto znesek, za toženko pa neto znesek. Ta dva zneska nista primerljiva. Poleg tega je tožnik po zaključeni obravnavi prejel od delodajalca izpis zapisnika 51. seje uprave, iz katere izhaja, da so mu bila preklicana vsa pooblastila kot direktorju finančnega sektorja in ne opravlja več funkcije finančnega direktorja, kar nujno pomeni znižanje plače ali celo prenehanje zaposlitve. Pritožbeno sodišče bi moralo to dejstvo upoštevati. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da je dolžan toženec plačevati preživnino za nazaj. Pravdni stranki sta med postopkom uredili preživnino s pravnomočno sodno poravnavo z dne 31. 01. 2008, po kateri je toženec plačeval preživnino za vsakega otroka po 250,00 EUR, torej skupaj 500,00 EUR. Sodišče ne more ponovno odločati o plačevanju preživnine, saj bi šlo za dvakratno plačevanje istega zneska. Tudi izrek o določitvi preživnine pred 01. 05. 2011 je nejasen in se ne more preizkusiti. Ni jasno, ali gre za ponovno določitev preživnine, ali za plačilo razlike. Ni jasno, zakaj so zneski od 09. 11. 2007 do 01. 05. 2011 različni, saj so potrebe otrok ob nizki inflaciji konstantne. Sodišče bi smelo preživnino določiti le od datuma sodbe 24. 03. 2011 dalje.

3. Tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na določitev preživnine in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je nesporno, da ima tožnik bistveno višje dohodke kot toženka, za oba otroka pa je pripravljen plačati le skromno preživnino. Pri taki gmotni situaciji tožnika je nedopustno, da se preračunavajo zneski za prehrano na decimalke in da je tožnica prisiljena kupovati za otroka nekvalitetna oblačila in si jih izposojati. Otroka imata pravico do dostojne prehrane in obleke. Toženka je zato za otroke povzela stroške kot si jih je lahko glede na premoženjsko stanje privoščila. Ne strinja s stališčem sodišča, da če ima eden od staršev možnost prispevati več, mu to ni potrebno, če tega ne želi. Roditelj je dolžan zagotoviti svojemu otroku standard, kot ga je imel, predno je družina razpadla. Preživnina, ki jo je določilo sodišče od 01. 05. 2011 dalje je v nasprotju s seštevkom stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče. Sodišče tudi ni upoštevalo stroška za hčerko K., ki nastaja z obiskovanjem jazz plesa v višini 80,00 EUR mesečno. Sodišče je priznalo nižji mesečni strošek za oba otroka, kot ga je samo ugotovilo in sicer za J. 27,00 EUR, za K. pa 6,00 EUR. Toženka je obremenjena z dvajsetletnim kreditom zaradi nakupa lastnega doma, medtem ko za tožnika ta denar ne predstavlja omembe vrednega premoženja. Tožnik je lastnik stare in nove hiše v T., pri čemer staro hišo oddaja. Trditev, da odplačuje kredit za stanovanje v višini 700,00 EUR mesečno, ni resnična, saj zanjo ni predložil nobenega dokaza. Iz izpiskov prometa na tekočem računu tožnika je razvidno, da je najemnina, ki jo je prejemal na račun, 500,00 EUR in ne 200,00 EUR mesečno. Tožnik poskuša svoje prihodke zmanjšati. Toženka ima samo plačo, ki je obremenjena z dolgoročnim stanovanjskim kreditom, tožnik pa ima visoko plačo, dohodke od najemnine in možnost dohodkov od najemnine za nepremičnino za B., ki je iz preračunljivosti ne oddaja niti ne proda. Zato toženka predlaga, da tožnik plačuje 90% stroškov otrok. Razmerje 65% proti 35% ni prav niti po številkah, ki jih je upoštevalo sodišče. Preživnina ugotovljena s strani sodišča, pa je glede na stroške preživljanja otrok bistveno prenizka. Strošek oblačil za enega otroka v letu 2011 v znesku 100,00 EUR mesečno je bistveno prenizek. Gre za otroka, ki rasteta, poleg tega pa potrebujeta tudi športna oblačila in opremo ob dejstvu, da J. trenira nogomet, K. pa jazz balet. Nepravilno so ocenjeni stroški prehrane doma, nakupa čistilnih sredstev in higienskih pripomočkov, kar je sodišče ocenilo na 160,00 EUR mesečno. Dejansko znašajo stroški preživljanja mladoletne K. 911,60 EUR mesečno, stroški J. pa 844,40 EUR mesečno. Glede na razmerje v dohodkih 76% proti 24%, bi moral plačevati tožnik za K. 693,00 EUR, za J. pa 842,00 EUR mesečno. Opozarja tudi na izpis iz tekočega računa tožnika, kjer je bila plača v času 09. 07. 2009 tožnika 8.222,00 EUR, 11. 08. 2009 4.570,00 EUR, 09. 09. 2009 4.266,00 EUR. Povprečne plače tožnika so tako znašale 6.539,00 EUR. Na svoj račun je tožnik prejel tudi nakazilo kupnine v višini 36.940,00 EUR, od nekega A. 20.990,00 EUR in 2.300,00 EUR, 12. 06. 2009 je položil na svoj tekoči račun 15.000,00 EUR, kar vse kaže na visoke prejemke, ki jih zaslišan ni navedel. Glede na dohodke, ki jih je imel v letu 2007, 2008 in 2009 pa tožeča stranka vztraja pri tožbenem zahtevku, da je tožnik dolžan za obdobje od 01. 09. 2007 do 01. 02. 2008 plačati za J. 3.800,00 EUR z obrestmi za obdobje od 01. 02. 2008 do izdaje sodbe pa 510,00 EUR mesečno. Za K. pa 4.102,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2008 dalje, za čas od 01. 02. 2008 pa do izdaje sodbe pa 570,00 EUR mesečno.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletna otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2). Podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne značilnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

7. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi dokaznega postopka in z izkustveno in s primerjalno oceno ugotovilo, koliko znašajo mesečni stroški za preživljanje otrok pravdnih strank. Po oceni pritožbenega sodišča gre za realno oceno mesečnih potreb otrok take starosti, in so pritožbeni očitki s strani tožeče stranke o previsoki oceni mesečnih stroškov za oblačila in obutev ter prehrano in s strani tožene stranke o prenizki oceni mesečnih potreb, neutemeljeni. Sodišče je ocenilo, da so znašali stroški preživljanja mladoletnega dečka v letu 2011 596,00 EUR, mladoletne deklice pa 575,00 EUR. Pred tem pa v letih 2007 450,00 EUR, 2008 490,00 EUR in 2009 615,00 EUR za mladoletnega dečka, za mladoletno deklico pa v letih 2007 442,00 EUR, 2008 492,00EUR, 2009 612,00 EUR in 2010 620,00 EUR.

8. Nesporno med strankami je, da so prejemki tožnika bistveno višji kot prejemki toženke. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnikov mesečni prejemek 13. 12. 2010 v bruto znesku 8.787,56 EUR. Toženka je prejemala mesečno 1.300,00 do 1.500,0 EUR neto. Ne glede na to, ali gre za neto ali bruto znesek prejemkov pravdnih strank, sta zneska primerljiva, saj je moč oba zneska pretvoriti na isti imenovalec. Neto znesek tožnikovih prejemkov pa je vedno bistveno višji od neto zneskov, ki jih prejema toženka tudi ob pritožbenem zatrjevanju tožnika, da se mu je plača znižala. Taka je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča in sicer, da so tožnikove preživninske zmožnosti bistveno višje od toženkinih. To dejstvo je sicer sodišče upoštevalo, ni pa po oceni pritožbenega sodišča upoštevala tudi, da sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo toženki in pravilno razporedilo bremena preživljanja med pravdni stranki. Ob oceni skoraj 600,00 EUR mesečnih potreb za vsakega otroka, ki jo kot že navedeno pritožbeno sodišče sprejema, iz razlogov prvostopne sodbe pa je razvidno, kaj predstavljajo priznani stroški, ki tvorijo mesečne preživninske potrebe obeh otrok in ob ugotovljenih bistveno višjih prejemkih in premoženjskih razmerah tožnika, ki jo je pravilno izpostavilo že prvostopno sodišče je pritožbeno sodišče breme preživljanja med oba roditelja razporedilo tako, da toženec krije 450,00 EUR mesečnih preživninskih potreb, toženka pa 150,00 EUR. Matematični izračun, kakršnega vsebinsko predlaga toženka v pritožbi in po katerem bi toženec kril 90% vseh preživninskih potreb otrok, saj ima tudi 90% več prejemkov kot toženka, ne ustreza pravni normi in razlagi določb 123., 129 in 129.a člena ZZZDR. Tožnik pa v pritožbi skuša minimalizirati stroške glede preživljanja otrok, in ponuja svoj izračun, ki ni realen za otroka take starosti in iz podatkov spisa ne izhaja. Sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je dolžan plačevati tožnik mesečno preživnino v višini 450,00 EUR za vsakega otroka od 01. 05. 2011 dalje. Tožnikova pritožba, da bi moralo sodišče določiti plačevanje preživnine od datuma sodbe 24. 03. 2011 dalje, gre sicer pritožniku v škodo, iz nadaljevanja sodbe pa je razvidno, da je sodba sodišča prve stopnje za obdobje pred 01. 05. 2011 razveljavljena.

9. Pač pa tožnik v pritožbi utemeljeno napada sodbo v tistem delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine pred 01. 05. 2011. Sodišče je v tem delu določilo različna obdobja plačevanja preživnine v različnih zneskih za vsakega otroka, take svoje odločitve pa ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti.

10. Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413. člen ZPP, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS 73/2007 – UBP 3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR.