Jedro

V skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb ni pravilno razlikovanje oz. delitev procenta invalidnosti na del, ki izvira iz poškodbe ter na del, ki izvira iz degenerativnih sprememb.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1998 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 114.348,00 SIT v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sprejema izvedensko mnenje kot objektivno in strokovno, na drugi strani pa ne sledi njegovim ugotovitvam. Izvedenec je ugotovil 10% invalidnost, sodišče pa je zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovljena invalidnost na dan 28.6.2001, to je po preteku treh let po tožničini poškodbi. To pa niti ni potrebno, saj ni zahtevala odškodnine na dan 28.6.2001. Izvedenec je ugotovil 10% invalidnost, sodišče izvedensko mnenje sprejema, nato pa zaključuje, da ga ne sprejema v tistem delu, ki razmejuje procent invalidnosti na tisti del, ki izvira iz poškodbe ter na tisti del, ki izvira iz degenerativnih sprememb, zato gre za dve nasprotujoči si stališči. Če je sodišče odločalo šele 14.2.2006 (tožba vložena 31.12.2001) in je izvedenec ugotovil invalidnost v višini 10%, bi se ji ta morala priznati. Ni tožnica kriva, da se je odločalo v nerazumnem roku. Tožena stranka bi morala sama s svojimi izvedenci ugotoviti njeno invalidnost na dan 28.6.2001 in bi tako upoštevala triletni rok po splošnih pogojih. Tožnico se sili, da v tako majhni pravdi predlaga in plača kar nekaj sodnih izvedencev, očita se ji, da ni predlagala dokazovanja z novim izvedencem in niti ponovne dopolnitve (torej četrte po vrsti, čeprav se mnenje dr. P. sprejema, ker je objektivno in strokovno podano), očita se ji vse to, čeprav je isti izvedenec svoje mnenje kar nekajkrat dopolnil na podlagi nalog sodišča in pravdnih strank in kljub temu ni ugotovil stanje tožnice na dan 28.6.2001. Kako lahko tožnica pričakuje, da bi drugi ali pa tretji po vrsti naslednji izvedenec uspel ugotoviti njeno stanje na dan 28.6.2001, če izvedenec dr. P. (kot strokoven in objektiven) tega ni uspel ugotoviti v svojem prvotnem mnenju in v njegovih dopolnitvah. Stališče prvostopenjske sodbe je zato zmotno. Tožnica je zahtevala odškodnino v zvezi s konkretnim škodnim dogodkom, izvedenec je ugotovil njeno invalidnost v zvezi s tem škodnim dogodkom in izključil druge poškodbe, kar pomeni, da je njena invalidnost izključno posledica tega škodnega dogodka, zaradi katerega je bila tožeča stranka zavarovana in ne glede na to, da je izvedenec to invalidnost ugotovil po 28.6.2001, bi izpodbijana sodba morala upoštevati njeno invalidnost v celoti, saj je invalidnost v celoti posledica izključno tega škodnega dogodka. Neutemeljen je očitek, da tožnica ni predlagala še enega izvedenca, da bi v pravdi (le za 300.000,00 SIT) bila ugotovljena invalidnost na dan 28.6.2001 in bi stroški izvedenca presegli zahtevek, kar je v nasprotju z načeli ZPP, čeprav se na ta načela sklicuje sodišče prve stopnje, saj v skladu s temi načeli, predvsem 8. členom ZPP in načelom ekonomičnosti postopka, sodišče prve stopnje ni ravnalo. Če bi sodišče upoštevalo ta načela, bi ugotovilo, da tožnica razen tega škodnega dogodka ni imela drugega, da je bila zavarovana, da ji je zaradi tega škodnega dogodka nastala invalidnost v višini 10%, tožena stranka pa ji je izplačala le 5%, morala pa bi ji izplačati zavarovalnino za 10% invalidnost (saj je ugotovitev višine odvisna od tožene stranke in sodišča).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 8. odst. 13. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-91/1, v nad. Splošni pogoji), ki določa, da če je bila zavarovančeva splošna delovna sposobnost že pred nezgodo zmanjšana, se obveznost zavarovalnice določa po novi invalidnosti, neodvisno od prejšnje, razen v primeru, če zavarovanec izgubi ali poškoduje že prej poškodovan ud, organ ali sklep. V takem primeru izplača zavarovalnica le razliko med prejšnjo stopnjo invalidnosti in novo stopnjo invalidnosti, vendar največ razliko do invalidnosti, ki je po tabeli predvidena za popolno izgubo uda ali organa oz. negibnost sklepa. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da ni pravilno razlikovanje oz. delitev procenta invalidnosti na del, ki izvira iz poškodbe ter na del, ki izvira iz degenerativnih sprememb, zato pravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja v tistem delu, ki tako razmejuje procent invalidnosti (2. odst. 3. strani izpodbijane sodbe). Kot tudi pritožba sama pravilno navaja, pa zahtevku ni ugodilo, ker je izvedenec 10 % invalidnost ugotovil po stanju pet let po poškodbi (25.3.2003). 2. odst. 14. člena Splošnih pogojev namreč določa, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Ako to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Tožnica neutemeljeno očita toženi strani nespoštovanje določb Splošnih pogojev. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 11.1.1999 (priloga A 14 spisa) povabila na zdravniški pregled pri zdravniku cenzorju dr. V., pri čemer je v vabilu izrecno navedla, da naj tožnica v primeru, da zdravljenje v zvezi s poškodbo še ni zaključeno, toženi stranki to sporoči. To za tožnico očitno ni bilo sporno, saj se je vabilu odzvala, zdravnik cenzor je tožnico pregledal 18.1.1999 in podal mnenje o njeni invalidnosti po točki 122.a Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode, ki je sestavni del Splošnih pogojev, v višini 5%. V skladu s tem mnenjem in ugotovljeno stopnjo invalidnosti je tožena stranka zavarovalnino tožnici tudi že izplačala (16.3.1999 - odškodninski spis tožene stranke - priloga B3 spisa). Tožnica je tista, ki se z oceno invalidnosti zdravnika cenzorja ni strinjala in je vložila (31.12.2001) tožbo (to je šele po več kot dveh letih po podanem mnenju zdravnika cenzorja oz. izplačilu zavarovalnine) in v pravdi z izvedencem dokazovala višji procent invalidnosti. Res je izvedenec ocenil 10% invalidnost, kot poudarja pritožba, vendar ob pregledu tožnice 25.3.2003. Tožnici pa tudi z izvedencem ni uspelo dokazati, da je bila 10% stopnja invalidnosti podana tudi že na dan 28.6.2001. Izvedensko mnenje pa je jasno, da je bilo tožničino stanje (ob pregledu 25.3.2003) nedvomno slabše kot leta 2001 (list. št. 45 spisa) in torej, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je bila leta 2003 ugotovljena stopnja invalidnosti v višini 10% višja kot bi bila v letu 2001. Zato tožnica neutemeljeno vztraja pri upoštevanju 10% invalidnosti in so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je določbe ZPP o dokazovanju pravilno uporabilo, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo in nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni. In ker tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP, kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).