Jedro

Sodišče druge stopnje zato meni, da niso podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca ter, da je sodišče navedlo ustavno dopustne razloge za zavrnitev tega dokaza. Nestrinjanje predlagateljice z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin, ki bi bile bolj v njeno korist, pa ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče kršilo določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu predlagateljice po angažiranju novega izvedenca klinične psihologije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za predodelitev mladoletnega otroka A. A. v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine (točka I. izreka) ter odločilo, da udeleženca nosita sama svoje stroške postopka (točka II. izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica in jo izpodbija zaradi kršitev procesnih določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podala predlog za predodelitev mladoletnega A. A. v vzgojo in varstvo njej ter za določitev preživnine in stikov z nasprotnim udeležencem, ker so se okoliščine, v katerih sta se nepravdni stranki sporazumeli o dosedanjem načinu varstva in vzgoje, preživnine in stikih, spremenile do te mere, da je potrebno ponovno odločiti o teh vprašanjih. Očita, da v postopku angažirana izvedenka ni odgovorila na vsa pomembna vprašanja, da so njeni zaključki v nasprotju z ostalimi dokazi. Tudi z zaslišanjem izvedenke niso bile odpravljene zatrjevane nepopolnosti, zato je predlagateljica predlagala angažiranje novega izvedenca, izvedenca klinične psihologije. Mnenje je nejasno, nepopolno, samo s seboj v nasprotju, kar je grajala pravočasno. Z zavrnitvijo tega predloga so ji bile kršene določbe ZPP. Kot izhaja iz spisa, mnenj in poročil CSD izvaja nasprotni udeleženec nad sinom psihični pritisk, njegovo ravnanje ima elemente odtujevanja, predlagateljici preprečuje stike, zaradi česar je tudi CSD predlagal predodelitev mladoletnega A. A. predlagateljici. Tudi izvedenka je takšno vedenje nasprotnega udeleženca prepoznala ter navedla, da potrebuje svetovanje in da pričakuje, da bo svoje vedenje v odnosu do predlagateljice spremenil in predelal čustvene zamere in izboljšal do nje komunikacijo in dopuščal stike, ker takšno njegovo ravnanje negativno vpliva na otroka. Kljub ugotovitvi izvedenke, da se oče ne distancira od partnerskih konfliktov, da postavlja svoje interese pred otrokove koristi, zaradi česar lahko pride do odtujevanja otroka, izvedenka ni sledila predlogu za predodelitev. Sodišču je predlagala tudi poizvedbe o svoji navedbi, da so ji dvakrat na zdravniškem pregledu za A. A. dejali, da potrebuje obisk psihologa, kar v izdelanem mnenju ni nikjer upoštevano in tudi ob ustnem zaslišanju se do tega izvedenka ni opredelila. Tudi zaradi tega je mnenje izvedenke nepopolno. Izvedenka tudi z zaslišanjem ni podala odgovore na njena preostala vprašanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice - matere, potem, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev mladoletnega šest let starega sina A. A. udeležencev postopka v vzgojo, varstvo in oskrbo materi (posledično tudi ne pogoji za določitev stikov in preživnine). Sodišče je presodilo, da v času po sklenitvi sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu IV P 119/2017 z dne 27. 11. 2018, spremenjene z začasno sodno poravnavo I N 10/2019 z dne 10. 10. 2019, niso nastale takšne spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno njunih starševskih kapacitet in bi lahko predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja skupnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče je pravilno upoštevalo, da mora biti sprememba pravno relevantnih okoliščin na katerih sloni prvotna odločitev bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka. Pravilno je zaključilo, da okoliščine, s katerimi je predlagateljica utemeljevala svoj predlog na predodelitev mladoletnega sina, niso izkazane, saj je prepričljivo ugotovilo, da je dosedanji način izvajanja starševske skrbi otroku v korist, ter da dokazni postopek ni potrdil navedb predlagateljice o odtujevanju otroka od nje ter o povzročanju škode sinu s psihičnim pritiskom. Zaključke potrjuje tudi odgovor CSD z dne 8. 4. 2021, da stiki matere s sinom, predaja otroka, dogovarjanje glede otroka potekajo brez posebnosti. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje, da občasno oteževanje izvajanja stikov zlasti v obdobju veljavnosti koronskih ukrepov, ob sedanjem odločanju ni mogoče opredeliti kot okoliščino, ki bi utemeljevala predodelitev mladoletnega sina materi.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da je sodišče v zadevi razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev je sprejelo na podlagi skupne dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP ter v obrazložitvi navedlo jasne in natančne razloge za svojo odločitev (točke od 10 do 15 obrazložitve).

6. Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je po mednarodnih konvencijah, Ustavi Republike Slovenije, Zakonu o pravdnem postopku in Družinskem zakoniku največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Te objektivne in subjektivne okoliščine je v tej zadevi sodišče ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Navedlo je potrebne razloge na katerih temelji odločitev, da je v največjo korist sina, da ostane v varstvu in vzgoji pri očetu in izvaja obsežne stike z materjo.

7. Sodišče tudi ni kršilo pravico do izjave predlagateljice (očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, da ni angažiralo novega izvedenca klinične psihologije. Sodišče je na podlagi pripomb na izdelano izvedeniško mnenje izvedenko na naroku zaslišalo. V ustni dopolnitvi izvedeniškega mnenja je izvedenka dodatno pojasnila čustveno navezanost sina z očetom, njegovo pripadnost obstoječi skupnosti in željo biti z očetom, kar je ugotovila kot otrokovo korist, opredelila se je tudi do materine pripombe na izvedeniško mnenje, in sicer, da je upoštevala, da očetova ravnanja niso bila vselej v korist mladoletnemu sinu (onemogočanje izvajanja stikov z materjo v določenem obdobju) ter pojasnila, da slednje ni privedlo do odtujevanja med mamo in sinom. Izvedenka je tudi opozorila na dejstvo, da je za mladoletnega sina obremenjujoča konfliktna situacija med staršema. Konfliktnost odnosa med udeležencema je sodišče ugotavljalo tudi v času sklenitvi prvotne poravnave.

8. Sodišče je v točki 15 obrazložitve utemeljilo svojo oceno izvedeniškega mnenja, in sicer, da je izvedenka opravila delo strokovno, da je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, ki so relevantna za odločitev, da je mnenje celovito in strokovno argumentirano. Izvedenka je na strani 2 izvedeniškega mnenja1 pojasnila, da je preštudirala spis s prilogami. Nadalje je opisala potek dela in sicer, da je opravila klinično-psihološki intervju s staršema, uporabila osebnostni vprašalnik IVE in PIE, zaradi opredelitve osebnostnih karakteristik in čustvenega funkcioniranja ter opravila klinično-psihološki pregled otrok, uporabila razvojne anamneze, psihološke preizkuse za opredelitev doživljanja otroka ter opazovanje odnosa med otroki in starši. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da je izvedeniško mnenje izvedenke klinične psihologije B. B. strokovno in popolno ter, da je sodišče z zaslišanjem izvedenke omogočilo predlagateljici ustrezen preizkus pisnega mnenja, saj je izvedenka podala obširna ustna pojasnila glede vseh bistvenih pomislekov. Odgovorila je tudi na pripombo predlagateljice, ki jo sedaj izpostavlja tudi v pritožbi, da CSD v svojih poročilih ugotavlja, da oče otroka s svojimi očitki in obtoževanji matere, oddaljuje od matere, kar naj bi po mnenju predlagateljice že imelo elemente odtujevanja. Pojasnila je, da glede na stike, ki so se vendarle izvrševali med materjo in sinom ter glede na njun odnos, ki ga je opazila, ni mogoče potrditi odtujenost sina. Je pa A. A. dejansko obremenjen s konfliktnim stanjem med bivšima partnerjema; „tako ni sedaj, da bi samo oče bil tisti, ki bi pritiskal na njega, ampak je vsa ta situacija obremenjujoča za otroka...“2. Glede otrokove navezanosti na očeta pa je še dodatno pojasnila, „da se utrjuje v zgodnjem otroškem obdobju in očitno je bil oče bolj kontinuirana oseba, zato je prišlo do večje čustvene navezanosti, zato deček sedaj izraža strah, da bi očeta izgubil, išče njegovo pozornost“. Nadalje se je izvedenka opredelila tudi do očitkov predlagateljice, da v mnenju ni dovolj upoštevala slab odnos nasprotnega udeleženca do nje. Izvedenka je pojasnila, da ne glede na obstoječ konflikt med staršema, h kateremu občasno prispevata oba, mora oče ta konflikt ločevati od starševske vloge, pri čemer mu bo koristila tudi strokovna pomoč, kamor se je tekom postopka vključil. Izvedenka je torej preučila vse pripombe predlagateljice ter podala vsebinske odgovore s katerimi je potrdila, da ni zaznati odtujevanja otroka od matere in izvajanja psihičnega pritiska nad otrokom s strani očeta.

9. Sodišče druge stopnje zato meni, da niso podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca ter, da je sodišče navedlo ustavno dopustne razloge za zavrnitev tega dokaza. Nestrinjanje predlagateljice z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin, ki bi bile bolj v njeno korist, pa ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče kršilo določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu predlagateljice po angažiranju novega izvedenca klinične psihologije.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenke klinične psihologije ocenjevalo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti tudi z mnenjem CSD in sicer je presojalo tako prvotno mnenje CSD in pojasnilo, da je zaključek z dne 15. 10. 2020, „da bi bilo v A. A. korist, da se predodeli materi“, potrebno upoštevati skupaj s predlogom CSD, da sodišče zaradi kompleksnosti zadeve nujno v postopek pritegne izvedenca ustrezne stroke. Po pridobitvi mnenja izvedenke klinične psihologije je CSD v svojem nadaljnjem odgovoru sodišču sporočil, da ne predvideva nadaljnje obravnave družine, da so se stvari umirile, da potekajo stiki, dogovarjanje in predaja mladoletnega sina brez posebnosti. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do razhajanj med mnenjem izvedenke in mnenjem CSD.

11. Sodišče prve stopnje je na več mestih v obrazložitvi opozorilo na ugotovljen škodljiv vpliv medsebojnega konflikta udeležencev, kar tudi po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja rizičen faktor v njuni zmožnosti za primerno vzgojo in skrb za mladoletnega otroka. Vendarle pa sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku, da občasno oviranje stikov med materjo in sinom, ob vseh ostalih ugotovljenih subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ne omogoča zaključka, da bi bila predodelitev mladoletnega sina v korist otroka.3 Iz primerljivih judikatov izhaja, da je vselej potrebno upoštevati stanje otroka, ne glede na to, kaj je vzrok za negativno izoblikovano notranje otrokovo prepričanje. Bistveno je upoštevati, da je otrok v postopku subjekt in ne le objekt, o katerem bi lahko odločali, ne da bi upoštevali njegove občutke, njegovo mnenje, počutje in stisko.

12. Tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je odločalo o utemeljenosti postavljenega zahtevka ter mu ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava glede zasledovanja koristi otroka. Nasprotnega udeleženca pa je potrebno opozoriti, da bi njegovo morebitno bodoče ravnanje v smeri preprečevanja stikov vodilo le v nove sodne spore, ki v nobenem primeru ne bodo v korist otroka. V prihajajočem obdobju odraščanja bodo skupne smernice vzgoje in izogibanje vrednostnim sodbam drug o drugemu nedvomno ugodno vplivale na nadaljnji uspešen čustveni razvoj mladoletnega sina. Sodišče druge stopnje razume tožnico, da želi tudi nadalje opravljati svoje materinske skrbi, zato se morajo dosledno izvajati, s sklepom določeni materini stiki s sinom. Mama mora biti ustrezno vključena v izvajanje pravic, ki ji gredo kot roditeljici. Tekom postopka je bilo že večkrat poudarjeno, da si morata oba starša prizadevati k sporazumnemu in strpnemu dogovarjanju glede pomembnih vzgojnih zadev ter, da pred sinom spoštljivo komunicirati. Ne glede na razhod njune življenjske skupnosti,sine ostaja za vedno njun skupen.

13. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP v povezavi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 List. št. 159 spisa. 2 Zaslišanje izvedenke na list. št. 181 spisa. 3 Primer VSRS II Ips 423/2003.