Jedro

Dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so bila pomembna že v prvotnem postopku in takšna niso postala šele po tem, ko se je o pravni naravi spora opredelilo pritožbeno sodišče. Ker je tožena stranka za ta dejstva ves čas vedela oziroma razpolagala s temi dokazi, ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde (v smislu 286. in 362. člena ZPP) ni mogla navesti že na prvem naroku v tej zadevi. Določba 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 ne izključuje 2. odstavka 286. člena ZPP in 2. odstavka 362. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.6.2002 in 12.9.2002, ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje dne 21.6.2002 in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da po izteku porodniškega dopusta pozove tožnico nazaj na delo, ji čas od 21.6.2002 vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico, ji za obdobje po izteku porodniškega dopusta do poziva na delo izplača pripadajoče nadomestilo plače z vsemi dodatki in zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je zahtevek za izplačilo nadomestila za obdobje od 21.6.2002 do izteka porodniškega dopusta skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je prisodilo tudi stroške postopka v višini 250.000 SIT in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V ponovnem postopku, ki je sledil sklepu pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe ter vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče prve stopnje zavrnilo dodatne dokazne predloge tožene stranke in ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko dne 9.4.2002 pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 21.6.2002 v nasprotju z določbo 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadl.). Zato je v skladu s 1. odstavkom 18. člena istega zakona zaključilo, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kot pravno pravilno je sprejelo postopanje sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku zavrnilo dodatne dokazne predloge tožene stranke, obenem pa navedlo, da določba 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ne izključuje določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadl.) v zvezi z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov na poznejših narokih za glavno obravnavo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Sklicuje se na vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču. Sodišče prve stopnje se je v prvem postopku ukvarjalo le z vprašanjem, ali je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas pod vplivom sile, grožnje, zmote ali prevare, nakar je v sklepu o razveljavitvi šele sodišče druge stopnje izpostavilo vprašanje zakonskih pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in naložilo sodišču prve stopnje, da v novem postopku oceni tudi obstoj teh pogojev. Tožena stranka je v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje vložila pripravljalno vlogo in v njej navedla dokaze, ki so pomembni za presojo o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na vsebino prvotnega spora toženi stranki ni mogoče očitati krivde, da že takoj ni podala vseh navedb in predlagala dokazov. Sklicuje se na določbi 362. člena ZPP in 34. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi moralo novo predložene dokaze izvesti zlasti na tej podlagi. Sodišče druge stopnje, ki je podprlo stališča sodišča prve stopnje glede zavrnitve predlaganih dokazov, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, in sicer 362. člena ZPP in 34. člena ZDSS-1, kar je imelo za posledico izdajo nezakonite sodne odločbe. Poleg tega uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki z nezakonito zavrnitvijo navedb in dokazov ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija opredeljeno uveljavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na prvem mestu je tako očitek sodiščema, da sta napačno uporabili določbe 2. odstavka 286. člena ZPP, 362. člena ZPP in 34. člena ZDSS-1. To naj bi predstavljalo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka istega člena.

Iz določbe 1. odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku na glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP). Podobno velja tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča (2. odstavek 362. člena ZPP). Ti dve določbi sta v prvi vrsti namenjeni pospešitvi postopka, sicer pa pomenita občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku in negativno vplivata tudi na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. V luči teh načel je potrebno razlagati tudi pojem krivde stranke, ki na poznejših narokih oziroma na prvem naroku po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Stranki ne bo mogoče očitati krivde, če za določena dejstva ali dokaze na prvem naroku še ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali, itd.. O nekrivdnem ravnanju stranke lahko govorimo tudi v nekaterih primerih, ko določenih dejstev na prvem naroku ne navede, čeprav je zanje že vedela. Gre za primere, ko določena dejstva oziroma dokazi glede na trditveno podlago tožbe oziroma materialno procesno vodstvo sodišča niso pomembni, kasneje pa se izkaže drugače. Lahko gre tudi za primer, ko šele pritožbeno sodišče (kot v tej zadevi) opozori na druge pravne vidike spora. Kljub temu je potrebno poudariti, da tudi stranke nosijo breme, da pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobijo dovolj informacij, ki jim omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov oziroma obrambo. Od strank se zahteva potrebno skrbnost v postopku. Predvsem če imajo pooblaščenca - odvetnika, lahko pravna pravila, ki pridejo v poštev za odločitev v zadevi, ugotovijo tudi same in jih ob zadostni skrbnosti lahko tudi predvidijo.

Tožnica je v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 9.4.2002, ker naj bi jo direktor tožene stranke ob podpisu te pogodbe prevaral (direktor in obenem soustanovitelj tožene stranke je tudi direktor prejšnje družbe, pri kateri je bila tožnica neposredno pred tem zaposlena za nedoločen čas). Sklicevala se je tudi na to, da je bila dejansko prevzeta na delo k toženi stranki, zaradi česar bi ji morale pripadati enake pravice, tudi pravica do zaposlitve za nedoločen čas. Tožena stranka je temu ugovarjala, njen direktor pa je na prvem naroku za glavno obravnavo že navedel, da je tožnici pri prejšnjem delodajalcu prenehalo delovno razmerje dne 8.4.2002, na podlagi njene odpovedi. Dokazov za takšno trditev ni priložil, zaslišan na naslednji obravnavi pa kljub nasprotnim trditvam tožnice (ki je zanikala, da bi podala odpoved pri prejšnjem delodajalcu) ni izpovedal ničesar o tem, temveč je zatrjeval, da je bila tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki brezposelna. Sodišče prve stopnje se v prvi sodbi, opr. št. II Pd 1079/2002 z dne 16.4.2003, ni opredelilo do zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s 17. členom ZDR/90, temveč je ugotavljalo le, ali je bila ob podpisu pogodbe o zaposlitvi podana katera od napak volje pri tožnici. Šele pritožbeno sodišče, ki se tudi s takšno dokazno oceno ni v celoti strinjalo, je v svojem sklepu, opr. št. Pdp 1045/2003 z dne 25.3.2003, opozorilo na vprašanje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, glede na to, da se takšno delovno razmerje lahko sklene le v primerih, ki so določeni v 1. odstavku 17. člena ZDR/90. V naslednji pripravljalni vlogi se tožena stranka do tega ni posebej opredelila, temveč je predlagala dodatno zaslišanje direktorja tožene stranke in njegove žene, sklicevala pa se je tudi in v spis predložila "odpoved delovnega razmerja" tožnice pri prejšnjem delodajalcu z dne 8.3.2002 in "odpoved delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki z dne 20.5.2002". Sodišče prve stopnje teh dodatnih navedb ni upoštevalo in ni ugodilo predlogu za izvedbo novih dokazov. O tem se (razen dodatnega zaslišanja direktorja) sicer ni izrecno opredelilo in ni navedlo, zakaj je zavrnilo predlagana dokaze, kot to določa 2. odstavek 287. člena ZPP, vendar opustitev te obrazložitve ni predmet revizije.

Odločilnega pomena pri presoji postopanja sodišča prve stopnje je, ali se je tožena stranka v zvezi z dodatnimi navedbami in dokazi o tožničini odpovedi prejšnje in sedanje pogodbe za določen čas upravičeno sklicevala na to, da je te navedbe oziroma dokaze predložila šele kasneje in brez svoje krivde, ker je šele sodišče druge stopnje kot pravno odločilno izpostavilo vprašanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi po 1. odstavku 17. člena ZDR/90. Tožena stranka je z dodatnimi dokazi sicer razpolagala že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri tej presoji je potrebno upoštevati, da dodatne navedbe in dokazi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nimajo povezave z opozorilom pritožbenega sodišča o presoji pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 1. odstavku 17. člena ZDR/90, saj se ne nanašajo na obstoj teh pogojev. Nove navedbe tožene stranke v njeni zadnji pripravljalni vlogi (predvsem o tem, da je tožnica dne 20.5.2002 sama podala tudi "odpoved delovnega razmerja") bi skupaj s predloženim dokazom lahko odločilno vplivale že na odločitev o tožbenem zahtevku upoštevajoč le tožničine navedbe v prvem postopku. Dejstvo, da je tožnica kasneje sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, bi namreč lahko vplivalo na odločitev tudi, če bi sodišče ugotovilo, da je do sklenitve pogodbe za določen čas prišlo zaradi prevare. Ker so bila torej dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pomembna že v prvotnem postopku in takšna niso postala šele po tem, ko se je o pravni naravi spora opredelilo pritožbeno sodišče, tožena stranka pa je za ta dejstva ves čas vedela oziroma razpolagala s temi dokazi, ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku v tej zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko novih navedb in novih predlaganih dokazov ni upoštevalo.

Temu ne nasprotuje določba 1. odstavka 34. člena ZDSS-1, iz katere izhaja, da v primeru, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ta določba ne izključuje 2. odstavka 286. člena ZPP in 2. odstavka 362. člena ZPP. Iz te določbe tudi ne izhaja, da je sodišče v vseh primerih dolžno izvajati vse dokaze. Nanaša se le na izjemne primere, ko sodišče kljub izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, presodi, da so še vedno ostala neraziskana nekatera pravno pomembna dejstva in se zato odloči izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti.

Ker je sodišče druge stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka ni dokazala obstoja zakonskih primerov za delovno razmerje za določen čas, je v skladu z 18. členom ZDR/90 utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Revizijsko sodišče je zato v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.