Jedro

Čeprav se je nad tožečo stranko začel redni likvidacijski postopek, je še vedno aktivno (in pasivno) legitimirana za pravdne postopke.

Nad toženko je bil začet in tudi že končan postopek osebnega stečaja, kar na obravnavani postopek prav tako nima vpliva. Stečajni postopek namreč vpliva le na tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, to pa so le tiste terjatve, ki jih je z začetkom stečajnega postopka mogoče pretvoriti v denarne terjatve. Terjatev na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni takšna terjatev. Izterjava navedene nedenarne terjatve na poplačilo ostalih dolžničinih upnikov tako nima nobenega vpliva.

Pravdni stroški v obravnavani zadevi ne predstavljajo terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki vrniti v neposredno posest nepremičnino na naslovu ..., z ID znakom razvidnim iz izreka sodbe, prosto oseb in stvari, in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 285,00 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožeči stranki nepremičnino predala že 8. 12. 2017. Plačila stroškov ne zmore, saj je v osebnem stečaju in nima denarja. Res na tožbo ni odgovorila, vendar ji je bilo od pooblaščene osebe tožeče stranke, ki je prevzela nepremičnino, rečeno, da je postopek sedaj končan.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa A. d.d., kot edinega lastnika tožeče stranke, dne 3. 1. 2018 vpisalo začetek postopka redne likvidacije družbe B. d.o.o., torej tožeče stranke. To pa na njeno aktivno legitimacijo v tem postopku ne vpliva. Ker gre za redno likvidacijo, je tožeča stranka, ne glede na takšen likvidacijski postopek, še vedno aktivno (in pasivno) legitimirana za pravdne postopke.

Nad toženko je bil dne 23. 2. 2018 začet postopek osebnega stečaja, končan s sklepom z dne 27. 11. 2018, kar pa na obravnavani postopek prav tako nima vpliva. Stečajni postopek namreč vpliva le na tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, to pa so le tiste terjatve, ki jih je z začetkom stečajnega postopka mogoče pretvoriti v denarne terjatve. Terjatev na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni takšna terjatev. Izterjava navedene nedenarne terjatve na poplačilo ostalih dolžničinih upnikov tako nima nobenega vpliva.

Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo (več v nadaljevanju), je toženka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema večinsko stališče sodne prakse, da terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in določi tudi njihovo višini. Vsaka pravdna stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP), obveznost povrnitve stroškov nasprotni stranki pa je odvisna od izida pravde. V konkretnem primeru je tako terjatev tožeče stranke do toženke iz naslova pravdnih stroškov nastala šele z izpodbijano sodno odločbo, torej dne 31. 5. 2018. V stečajnem postopku nad toženko je bil sicer dne 15. 10. 2018 izdan sklep o odpustu obveznosti1, ki pa je veljal le za obveznosti nastale do začetka stečajnega postopka, to je do 23. 2. 2018. Glede na povedano pa terjatev tožeče stranke do toženke iz naslova pravdnih stroškov, do začetka stečajnega postopka nad toženko, še ni nastala. Toženka je zato kljub začetemu (in končanemu) stečajnemu postopku, pravdne stroške tožeči stranki dolžna povrniti. Tudi morebitno dejstvo, da toženka stroškov ni zmožna plačati, na odločitev pravdnega sodišča ne more vplivati.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, čeprav ji je bila pravilno vročena v odgovor. Ker tudi ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa je izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi2, ta dejstva pa tudi niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito izdalo zamudno sodbo (318. člen ZPP).

7. Pri izdaji zamudne sodbe se upošteva tek zakonskih pogojev za njeno izdajo do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen v zvezi z 277. členom ZPP). V konkretnem primeru je tako imela toženka do 27. 11. 2017 možnost navesti dejstva in morebitne ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Tega ni storila. Pritožbene navedbe o izpolnitvi tožbenega zahtevka dne 8. 12. 2017, na pravilnost in zakonitost izdaje zamudne sodbe tako ne morejo vplivati.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Kot izhaja iz uradnih podatkov. 2 Tožeča stranka je z dopisom z dne 30. 4. 2009 odstopila od pogodbe o finančnem leasingu, saj leasingojemalec kljub opominom svojih zapadlih obveznosti ni poravnal, dodatno pa je dne 9. 9. 2014 tudi toženko (kot solidarno plačnico obveznosti), pozvala k poravnavi celotnega dolgovanega zneska oziroma k predaji nepremičnine v posest tožeče stranke. Ker ta ne ene in ne druge obveznosti ni izpolnila, je tožeča stranka skladno s pogodbo in 604. členom Obligacijskega zakonika, upravičeno zahtevala vrnitev v zakup dane stvari.