Jedro

Tožeča stranka je v obravnavanem sporu zoper toženca uveljavljala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 10.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. V tožbi je tožeča stranka trdila, da je toženec kršil pogodbo o poslovodenju. Toženec je opravljal funkcijo direktorja na podlagi sklenjene pogodbe o poslovodenju in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru je zato treba izhajati iz položaja in delovanja poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu, pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno, če poslovodna oseba sklene pogodbo o zaposlitvi. To pa utemeljuje presojo odškodninskega spora zaradi zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi proti (nekdanjemu) direktorju po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji, kar pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem v smislu točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče kot specializirano sodišče. Odločitev, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, je zato pravilna.

Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP veljajo v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, pravila o postopku v gospodarskih sporih. V gospodarskih sporih po določbi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP sodijo okrožna sodišča. Ker gre v spornem primeru za spor med družbo (tožečo stranko) in članom organa upravljanja (tožencem), za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, gre torej za gospodarski spor, zato je za odločitev stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa tako, se še zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka sklepa) in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je imel v času veljavnosti pogodbe o poslovodenju sicer status upokojenca, vendar je imelo pogodbeno razmerje vse elemente delovnega razmerja. Pove, da je tožeča stranka na toženčev račun izplačevala prejemke iz delovnega razmerja, kar je razvidno iz informativnega izračuna dohodnine za toženca za leto 2012. Navaja, da ga je tožeča stranka štela za delavca, saj je vložila tožbo na sodišče, pristojno za delovne spore. Glede na vse navedeno meni, da gre v konkretnem primeru za spor v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega je pristojno delovno sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka odgovarja na pritožbo toženca. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je v obravnavanem sporu uveljavljala zoper toženca plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 10.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. V tožbi je tožeča stranka trdila, da je toženec kršil pogodbo o poslovodenju z dne 26. 8. 2008. Toženec je opravljal funkcijo direktorja na podlagi sklenjene pogodbe o poslovodenju in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru je zato treba izhajati iz položaja in delovanja poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu, pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno, če poslovodna oseba sklene pogodbo o zaposlitvi (72. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Takšne ugotovitve utemeljujejo presojo odškodninskega spora zaradi zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi proti (nekdanjemu) direktorju po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 67/2012 z dne 17. 6. 2014). Navedeno pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem v smislu točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče kot specializirano sodišče. Odločitev, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), je zato pravilna.

7. Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP veljajo v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, pravila o postopku v gospodarskih sporih. V gospodarskih sporih po določbi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP sodijo okrožna sodišča. Ker gre v spornem primeru za spor med družbo (tožečo stranko) in članom organa upravljanja (tožencem), za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, gre torej za gospodarski spor, zato je za odločitev stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

8. Pritožbeno sodišče je upoštevaje vse navedeno delno ugodilo pritožbi toženca ter na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, v nespremenjenem delu (I. točka izreka) pa odločitev potrdilo, tako kot je razvidno iz izreka.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na uporabi četrtega in tretjega odstavka 165. člena ZPP.