Jedro

Odvzem predmetov po izrečeni pravnomočni obsodilni sodbi na podlagi določbe tretjega odstavka 498. člena ZKP pride v poštev le pri obligatornem odvzemu predmetov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani tožilski predlog za odvzem telefona obsojencu zavrnilo kot neutemeljen.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo relevantne zakonske določbe, ki jih je nato v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno razlagalo in apliciralo na konkreten primer. Bistveno v obravnavani zadevi je, da sodišče prve stopnje v sodbi z dne 20. 12. 2023, s katero je obsojenca spoznalo za krivega, ni odločilo, da se obsojencu zaseženi telefon odvzame, takšne odločitve pa tožilec s pritožbo ni izpodbijal, čeprav je to možnost imel. Zoper prvostopenjsko sodbo se je namreč pritožila le obramba, pritožba pa je bila s sodbo drugostopenjskega sodišča z dne 4. 3. 2024 zavrnjena kot neutemeljena in je tako sodba postala pravnomočna. Tožilec je šele po pravnomočnosti sodbe, dne 16. 7. 2024, predlagal odvzem telefona. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v primeru fakultativnega odvzema predmetov, v tem primeru telefona, ni mogoča uporaba določbe tretjega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj zgolj zaradi odsotnosti odločitve o fakultativnem odvzemu mobilnega telefona, obsodilni sodbi ni mogoče očitati, da ni popolna v vseh svojih delih.

5.Takšnemu stališču prvostopenjskega sodišča poleg sodne prakse (sklep, ki ga v opombi citira izpodbijani sklep) pritrjuje tudi sodna teorija. Sklep po tretjem odstavku 498. člena ZKP izda sodišče samo tedaj, ko je v zakonu določen obvezen odvzem predmetov (ne glede na to, ali so last obdolženca ali druge osebe), ne pa tudi, če je odvzem zgolj fakultativen. Pri fakultativnem odvzemu predmetov je namreč lahko sporno, ali v sodbi manjka odločba o odvzemu predmetov zato, ker je sodeči senat pozabil o tem odločiti, ali pa je ocenil, da ni razlogov za njihov odvzem, in ker jih ni odvzel, tudi v obrazložitvi sodbe niso dani razlogi za takšno odločitev. Naknadni odvzem predmetov bi v takem primeru pomenil nedovoljeno dopolnitev pravnomočne obsodilne sodbe.

6.Pritožnik, ki napada takšno pravilno odločitev, zato ne more biti uspešen. Ne drži namreč, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, kot napačno zatrjuje pritožnik in s tem neuspešno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz sklepa namreč jasno in tudi pravilno izhaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo, da se telefon odvzame, zaradi česar v obrazložitvi prvostopenjske sodbe tudi ni razlogov o tem, kar pa ne omogoča zaključka, da sodba ni popolna, saj gre za fakultativni odvzem. Takšni razlogi sodišča prve stopnje so povsem zadostni, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7.Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, odvzem predmetov po izrečeni pravnomočni obsodilni sodbi na podlagi določbe tretjega odstavka 498. člena ZKP pride v poštev le pri obligatornem odvzemu predmetov, zato pritožnik, ki s takšnim stališčem izraža nestrinjanje, ne more uspeti. Samo dejstvo, da je bil telefon s strani policije posredovan naknadno, kar izpostavlja pritožnik, ni relevantno, sodišče druge stopnje pa zgolj opozarja, da je pritožnik, ki je bil kot tožilec prisoten tako ob zaslišanju obsojenca (tedaj obdolženca) pred preiskovalno sodnico kot tudi na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije, že od vsega začetka razpolagal s podatki o vsebini obsojenčevega telefona, pa odvzema telefona ni predlagal niti ob vložitvi neposredne obtožnice, niti na predobravnavnem naroku, niti na naroku za izrek kazenske sankcije, niti se zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri ni bilo odločeno o odvzemu telefona, ni pritožil. Res je sicer, da bi jezikovna razlaga tretjega odstavka 498. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 498. člena ZKP lahko omogočala takšno razlago, kot jo ponuja pritožnik, vendar bi v takšnem primeru, kot je bilo že pojasnjeno, naknadni fakultativni odvzem predmetov pomenil nedovoljeno dopolnitev pravnomočne obsodilne sodbe. Napačno pa je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče tudi brez predloga tožilca, po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe obsojencu odvzeti telefon po tretjem odstavku 498. člena ZKP, saj je za odvzem po 498. členu ZKP potreben predlog upravičenega tožilca.

Glede na vse pojasnjeno pritožnik tudi s preostalimi pritožbenimi navedbami (primer noža; opozarjanje na določbo petega odstavka 498. člena ZKP; vsebinski razlogi tožilca o tem zakaj bi bilo potrebno predmetni telefon odvzeti), pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa ne more izpodbiti.

8.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1049, tč. 7 in smiselno enako Z. Fišer: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 456, tč. 23.

2Z. Fišer: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 454, tč. 19.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 498, 498/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.