Jedro

Če druga pogodbena stranka ve, da nastopa plovbni agent v plovbnem agencijskem poslu kot agent ladjarja, nastane s sklenitvijo pogodbe pogodbeno pravno razmerje samo med naročiteljem (ladjarjem) in drugo pogodbeno stranko.

Izrek

1./ Revizija tretje tožene stranke s e z a v r ž e. 2./ Reviziji tožeče stranke glede zneska 550.854,00 SIT (v revizijah sporni del najemnine za kompresor) in zamudnih obresti od tega zneska s e z a v r ž e t a. 3./ Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka s e z a v r n e. V ostalem delu se reviziji tožeče stranke z a v r n e t a.

Obrazložitev

Glede na to, da se je postopek na prvi stopnji končal 9.3.2001, veljajo za revizijski postopek določbe ZPP iz leta 1999 (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Tožbenemu zahtevku proti tretji toženi stranki je sodišče prve stopnje ugodilo glede zneskov 1.696.211,00 SIT (odškodnina za kompresor), 633.528.00 SIT (najemnina za kompresor za meseca februar in marec 1991) in 3.326.730,00 SIT (uporabnina za kompresor od 1.4.1991 do 5.6.1992). Skupno je tožniku prisodilo 5.656.469,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek na plačilo 13.721.641,00 SIT proti tretji toženi stranki in v celoti tožbeni zahtevek proti prvi in drugi toženi stranki pa je zavrnilo.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče:

1./ potrdilo prvostopenjsko zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi in drugi toženi stranki, 2./ razveljavilo prvostopenjsko zavrnitev višjega tožbenega zahtevka (13.721.641,00 SIT) proti tretji toženi stranki in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo tretje tožene stranke pa je pritožbeno sodišče:

1./ razveljavilo prvostopenjsko prisojo zneska 3.326.730,00 SIT (uporabnina za kompresor od 1.4.1991 do 5.6.1992) z zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, 2./ spremenilo prvostopenjsko prisojo zneska 633.528,00 SIT (najemnina za kompresor za februar in marec 1991) z zamudnimi obrestmi od 1.10.1993 dalje tako, da je prisodilo tožeči stranki samo znesek 82.674.00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.1991 dalje, 3./ potrdilo prvostopenjsko prisojo tožeči stranki odškodnine za kompresor v višini 1.696.211,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijama tretja tožena stranka in tožeča stranka (slednja z dvema revizijama). Obe stranki uveljavljata vse revizijske razloge. Tretja tožena stranka nima revizijskega predloga, tožeča stranka pa predlaga odločitev, kakršno je predlagala v pritožbi.

Revizije so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, in nasprotnim strankam. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala zavrženje revizije tretje tožene stranke, tožene stranke pa na reviziji tožeče stranke niso odgovorile.

Revizija tretje tožene stranke ni dovoljena, reviziji tožeče stranke pa delno nista dovoljeni, v ostalem delu pa nista utemeljeni.

K reviziji tretje tožene stranke: Za spor med tožečo stranko in tretjo toženo stranko velja plovbno pravo (primerjaj: prvi odstavek 1. člena in zlasti 682. člen Zakona o pomorski in notranji plovbi - Ur. list SFRJ, št. 22/77 do št. 29/90; v nadaljevanju ZPNP). V sporih, za katere velja plovbno pravo, se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka 483. člena ZPP). V gospodarskih sporih pa revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Ne glede na to, po katerem odstavku 41. člena ZPP je treba ugotoviti vrednosti spornega predmeta v razmerju med tožečo stranko in tretjo toženo stranko, upoštevajoč pri tem izpodbijani del pravnomočne sodbe, ta v nobenem primeru ne preseže 5.000.000,00 SIT. Po izpodbijani sodbi je namreč tožniku pravnomočno prisojen proti tretji toženi stranki znesek 1.696.211,00 SIT (odškodnina za kompresor) in 82.674,00 SIT (najemnina za kompresor za meseca februar in marec 1991), skupaj torej samo 1.778.885,00 SIT. Obresti, katerih plačilo tožnik ne uveljavlja samostojno, pri ugotavljanju vrednosti spora namreč ni mogoče upoštevati (drugi odstavek 39. člena ZPP).

Glede na zgoraj navedeno revizija tretje tožene stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Pri tem pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo njenih stroškov revizijskega postopka po reviziji tretje tožene stranke. Po drugem odstavku 163. člena ZPP mora namreč stranka opredeljeno navesti stroške, katerih vrnitev zahteva. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla samo število točk za posamezno odvetniško storitev, opredelitev takse za odgovor na revizijo pa je prepustila sodišču. Takšen opis stroškov pa ni njihova "opredeljena navedba" po drugem odstavku 163. člena ZPP.

K revizijam tožeče stranke: Spor med tožečo stranko in prvima dvema toženima stranka ni plovbni spor, pa tudi ne običajen gospodarski spor. V spisu ni podatkov, da je prišlo med tožnikom in prvo toženo stranko do spora v zvezi s tožnikovim opravljanjem pridobitne dejavnosti, pri čemer naj bi tožnik opravljal to dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Drugi toženec pa sploh ni tožen kot samostojni podjetnik posameznik, ampak kot delavec prve tožene stranke, ki je namenoma povzročil škodo tožniku. Spor med omenjenimi strankami je torej običajen civilni spor, za katerega velja glede pravice do revizije določba drugega odstavka 367. člena ZPP.

Po 39. členu ZPP v zvezi z 41. členom ZPP se tudi za ugotovitev pravice do revizije določi vrednost spornega predmeta, če uveljavlja tožnik zoper isto toženo stranko več zahtevkov, po seštevku vrednosti vseh zahtevkov samo, če se opirajo zahtevki na isto dejansko in pravno podlago. Če pa imajo zahtevki različno podlago pa se določi pravica do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožnik zahteva od prve in druge tožene stranke med drugim tudi plačilo najemnine za kompresor za februar in marec 1991 v znesku 633.528,00 SIT, ostali njegovi zahtevki pa so odškodninski. Zahtevek na plačilo najemnine temelji torej na drugačni podlagi kot ostale zahtevke. Zato je treba glede zahtevka za plačilo najemnine ugotoviti obstoj tožnikove pravice do revizije z vidika vrednosti spornega predmeta po drugem odstavku 41. člena ZPP. Po tem pa tožnik revizije zoper pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo najemnine 633.528,00 SIT proti prvi in drugi toženi stranki nima. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

V ostalem delu reviziji tožeče stranke nista utemeljeni.

Tožeča stranka uveljavlja v revizijah (kar velja predvsem za obširnejšo) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem dobršen del omenjene zakonske določbe povzame v revizijo, prezre pa, da zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ZPP ne uvršča med bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, pa tudi sicer je ne opredeli kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na to opozarja revizijsko sodišče zato, ker se revizijske navedbe pretežno ukvarjajo samo z dejanskimi vprašanji. Ta pa niso revizijski razlog (primerjaj: tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi okoliščina, da je sodišče posamezne dokaze ocenilo drugače, kot je želela tožeča stranka, ni revizijski razlog. Ocena dokazov spada namreč na področje dejanskega stanja. Kdaj naj bi sicer, izven dejanskega stanja, prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so revizijski razlog po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, pa tožeča stranka ni navedla.

Revizijsko sodišče je glede na to, da je revizijo delno, glede obveznosti prvih dveh toženih strank na plačilo najemnine za kompresor v višini 633.528.00 SIT, zavrglo, presojalo utemeljenost revizije samo glede zahtevkov na plačilo odškodnine za kompresor, uporabnine za njegovo uporabo za čas od 1.4.1991 do 5.6.1992 in odškodnine za izgubljeni dobiček za čas od 5.6.1992 do 1.10.1993. Glede na dejstva, ki so bila podlaga sojenju pritožbenega sodišča, je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo (371. člen ZPP).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je nastopila prva tožena stranka kot pomorski agent samo pri sklenitvi najemne pogodbe za kompresor. S tem je prišlo do pogodbenega razmerja samo med tožnikom in tretjo toženo stranko (680. člen ZPNP). Ker je prva tožena stranka nastopila pri sklenitvi omenjene pogodbe v imenu in za račun tretje tožene stranke, najemna pogodba ni bila (ni mogla biti) sklenjena tudi v imenu prve tožene stranke, kot to zmotno meni tožeča stranka. Prva tožena stranka je bila po agencijski pogodbi samo v pogodbenem razmerju s tretjo toženo stranko. To pooblastilno pogodbeno razmerje pa ni učinkovalo tako, da bi prišlo tudi do ustanovitve pogodbenega razmerja med prvo toženo stranko in tožnikom. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje (dejanska ugotovitev) je namreč tožnik vedel, da nastopa prva tožena stranka v zvezi z najemom kompresorja kot agent tretje tožene stranke (primerjaj: 687. člen ZPNP).

Ker prva tožena stranka ni bila pooblaščena tudi za izkrcanje kompresorja, je pravilen pravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da bi lahko prva in druga tožena stranka odgovarjali tožniku samo za nepogodbeno škodo, in sicer prva tožena stranka po prvem odstavku 170. člena ZOR, druga tožena stranka pa po drugem odstavku 170. člena ZOR. Glede njune odgovornosti po omenjenem zakonskem določilu pa po ugotovitvah obeh sodišč dejanske predpostavke niso izpolnjene.

Iz zgoraj navedenega sledi, da z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ne more uspeti, materialnopravno pa je bilo na pritožbeni stopnji tudi pravilno odločena. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke v dovoljenem delu zaradi neutemeljenosti zavrnilo.