Jedro

Presoja očitanih procesnih nepravilnosti in predvidene zmotne ugotovitve dejanskega stranka ne moreta biti predmet obravnave v postopku za delegacijo pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Celju teče pravdni postopek II P 90/2017. Toženec v njem predlaga prenos pristojnosti za odločanje oziroma „izločitev pristojnosti“ Okrajnega sodišča v Celju v vseh postopkih, v katerih kot tožnik nastopa E., d. o. o. Navaja, da je eden od etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. Tožeča stranka tej stavbi dobavlja toplotno energijo. Med pravdnima stranka je odprtih več sodnih postopkov, v katerih toženec ugovarja njenemu obračunu. Poleg tega je med tožencem in družbo P., d. o. o. (domnevnim upravnikom iste stavbe) odprtih več postopkov, v katerih toženec nasprotuje plačilu stroškov upravljanja. Toženec meni, da so vsi ti postopki povezani (saj je odločitev odvisna od istih vprašanj) in se v predlogu za delegacijo sklicuje na ene in druge.

Trdi, da bo Okrajno sodišče v Celju v vseh teh sporih odločilo pristransko, v korist tožnice (in družbe P., d. o. o.). To utemeljuje na prepričanju, da bo v še odprtih postopkih ponovno odločalo o veljavnosti Sporazuma o delitvi stroškov in pogodbe o upravljanju, čeprav naj bi v predhodnih postopkih že ugotovilo, da dokumenta nista veljavna. Podrobno opisuje tudi številne procesne kršitve, ki naj bi jih sodišče že storilo v različnih postopkih. Poleg tega naj bi se njegova pristranskost odražala še v tem: - da skuša nezakonito prevzeti pristojnost v pravdni zadevi P 24/2016, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, - da v kasneje začetih pravdah, odloča hitreje, kot v tistih, ki so bile začete prej, - da dopušča več identičnih pravd, - da odloča prepočasi, - da z odločanjem v drugih pravdah nadaljuje, čeprav v nekaterih Vrhovno sodišče še ni odločilo o predlogu za prenos pristojnosti, - da večina (identičnih) pravd, pripade v reševanje isti sodnici, - da naj bi bilo sodišče odvisno od organov pregona (tožilstva in policije)1 in - da pristransko odločajo tudi številne (poimensko naštete) sodnice v drugih izvršilnih in zemljiškoknjižnih postopkih (kjer naj bi sklepe o izvršbi izdajale na podlagi nezakonitih sodb in neupravičeno poskušale izvršbo doseči s prodajo toženčeve nepremičnine) ter kazenskih postopkih (kjer naj bi si same izmislile, da toženec in Š. Š. prevzemata kazenske pregone po zavrženju ovadb in naj bi jima odločbe o tem vročale po detektivu, ki sta ga morala plačati sama).

2. Razpravljajoča sodnica Okrajnega sodišča v Celju razlogov za prenos pristojnosti ne vidi.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) za odločanje o posamezni zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil ali če so za to drugi tehtni razlogi. Z razlogi, ki jih predlagatelj navaja, uveljavlja razlog „drugih tehtnih razlogov“ za prenos pristojnosti. Gre za pravni standard, v okviru katerega se presoja, ali je zaradi objektivnih okoliščin lahko podan resen dvom strank postopka in/ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča. 5. V zvezi s tem toženec izraža svoje prepričanje, da namerava pristojno sodišče ponovno presojati veljavnost pogodbe o upravljanju in sporazuma o delitvi stroškov, čeprav tega ne bi smelo. Podaja tudi številne očitke procesnih kršitev, ki naj bi jih to sodišče storilo v različnih postopkih, v katerih nastopata toženec in/ali Š. Š. A iz predlagateljevega obširnega popisa procesnih dejanj v teh postopkih ne izhaja upravičen in razumen dvom v objektivno nepristranskost Okrajnega sodišča v Celju. Presoja očitanih procesnih nepravilnosti in predvidene zmotne ugotovitve dejanskega stranka ne moreta biti predmet obravnave v postopku za delegacijo pristojnosti. Pridržani sta (morebitnemu) odločanju višjih sodišč v vsakem od teh postopkov, na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev. Reševanju problema (neutemeljenega) zavlačevanja z odločanjem v nekaterih postopkih, pa so namenjena sredstva, predvidena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog).

6. Tudi ostalih predlagateljevih očitkov ni mogoče subsumirati pod pojem drugega tehtnega razloga za prenos pristojnosti. Ni namreč jasno zakaj naj bi ravnanja tožilstva in policije prejudicirala odločitev sodišča. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi dejstvo, da na Okrajnem sodišču v Celju zoper toženca teče več postopkov, v katerih je ključno vprašanje, ali je P., d. o. o. upravnik sporne stavbe in ali je tožeča stranka upravičena do obračunavanja pribitka na porabljeno toploto, pomenilo favoriziranje tožnika. Na pristranskost sodišča ne kažeta niti dejstvo, da tožeča stranka in P., d. o. o. vlagata vedno nove tožbe, ki jih sodišče (sproti) vroča toženi stranki v odgovor, niti dejstvo da sodišče hkrati vodi vse te postopke in v njih opravlja procesna dejanja.

7. Toženec torej v predlogu za delegacijo pristojnosti ne navaja razlogov, ki bi takšen predlog lahko utemeljili. Pogoji za prenos pristojnosti iz 67. člena ZPP tako niso izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato tožnikov predlog zavrnilo.

1 Policijsko vmešavanje in prejudiciranje odločitve naj bi se kazalo v poročilu policijske inšpektorice (in senata za pritožbe), v katerem je zapisano, da je P., d. o. o. izbran za upravnika sporne stavbe. Tožilstvo pa naj bi sodišču zaščito nudilo s tem, da zavrača toženčeve kazenske ovadbe zoper sodnice tega sodišča.