9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. in Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 585/2001 z dne 15. 9. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 345/2000 z dne 13. 4. 2001 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/18-XVII-195.160 z dne 24. 2. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti obnovilo postopek za sprejem pritožnika A. A. in njegove družine v državljanstvo Republike Slovenije. Ministrstvo je postopek za sprejem pritožnika v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDRS) obnovilo, ker je ocenilo, da obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86).

V izpodbijani odločbi je navedlo, da je po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo pridobilo podatke, da se je družina A. že dne 31. 1. 1992 izselila v Ž. Sklicevalo se je na odločbo Upravne enote Nova Gorica, Sekretariata za notranje zadeve in občo upravo, št. 209-12/92-8/Šš z dne 1. 4. 1994 o izbrisu pritožnika in njegove žene iz evidence stalnega prebivalstva v Novi Gorici (v nadaljevanju odločba o izbrisu iz evidence stalnega prebivališča), v kateri je bilo ugotovljeno, da sta se navedena že 31. 1. 1992 skupaj z otrokoma odselila v Ž. ter da sta pred tem tudi izpisala otroka iz šole in popolnoma izpraznila stanovanje, ki ga je Ministrstvo za obrambo kasneje zapečatilo. Glede na navedeno je Ministrstvo v izpodbijani odločbi zavzelo stališče, da ni izpolnjen eden temeljnih pogojev iz 40. člena ZDRS, to je, da so prosilci pred vročitvijo odločbe o sprejemu v državljanstvo dejansko živeli v Republiki Sloveniji. Zato je z izpodbijano odločbo razveljavilo odločbo Ministrstva z dne 18. 5. 1992, s katero so bili pritožnik in njegova družina na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDRS sprejeti v slovensko državljanstvo ter odločilo, da se A. A., C. C., Č. Č. in D. D. od dokončnosti te odločbe ne štejejo več za državljane Republike Slovenije. Upravno sodišče je tožbo pritožnika zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo pritožbo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 25. in 32. člena Ustave. Navaja, da je ob izdaji odločbe o sprejemu v državljanstvo izpolnjeval vse pogoje, ki jih je določal 40. člen ZDRS: prošnjo je vložil pravočasno, na dan 23. 12. 1990 je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in v Sloveniji je tudi dejansko živel. Dne 9. 7. 1993 naj bi celo vložil prošnjo za nadaljnjo uporabo stanovanja in predlog za njegov odkup, kar naj bi jasno kazalo, da je imel namen dolgoročno bivati v Sloveniji. Meni, da je bil postopek obnovljen iz nerazumljivih razlogov, na podlagi enostranskih ugotovitev, brez ugotavljanja dejstev in okoliščin na njegovi strani. Obnova postopka po uradni dolžnosti naj ne bi bila dopustna, saj naj bi Sekretariat za notranje zadeve in občo upravo Nova Gorica odločbo o izbrisu pritožnika iz evidence stalnega prebivališča izdal že dne 1. 4. 1994. Glede na to naj bi subjektivni enomesečni rok za obnovo postopka začel teči najkasneje en mesec po izdaji te odločbe, Ministrstvo pa je izpodbijano odločbo izdalo šele 24. 2. 1997. Pritožnik navaja, da izpodbijana odločba dejansko nikoli ni postala dokončna, saj je niti on niti njegova družina niso prejeli. Poudarja, da v času izdaje izpodbijane odločbe še niso veljala pravila o fikciji vročitve, upravni organ pa pritožniku ni postavil pooblaščenca za vročitve. Ne glede na to naj bi upravni organ na odločbi ugotovil, da je postala dokončna 21. 3. 1997. Izpodbijano odločbo naj bi pooblaščenka pritožnika prejela šele 28. 9. 2000. Pritožnik navaja, da je tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da bi upravni organ pritožniku moral postaviti pooblaščenca za vročitve, vendar je štelo navedeno kršitev za nebistveno. Takšno stališče naj bi bilo v neskladju s 14. in z 22. členom Ustave, saj bi morala biti pritožniku skladno s 146. členom takrat veljavnega ZUP/86 v upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se izpodbijana odločba opira. Z nepravilnim vročanjem izpodbijane odločbe naj bi bil kršen tudi 25. člen Ustave, ker pritožniku ni bila dana možnost, da bi na sporno odločbo reagiral, saj mu do leta 2000 ni bila vročena. Z izpodbijanimi odločbami naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Upravni organ naj bi v odločbi kot obnovitveni razlog navedel, da je po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo pridobil podatek, da se je družina A. dne 31. 1. 1992 izselila v Ž. Po pritožnikovem mnenju potovanje njegove družine v Ž. ne bi smelo biti predmet obravnavanja, saj gre za njihovo intimno odločitev. Poleg tega naj bi bil ta podatek nepomemben, saj naj bi bili takrat z dokončno odločbo že sprejeti v slovensko državljanstvo. Po stališču, ki ga je sprejelo sodišče, pritožnik ne bi smel zapustiti Slovenije zaradi osebnih zadev, niti ostati v tujini daljše obdobje. Pritožnik navaja, da se je vrnil v Slovenijo, da je bil pripravljen skleniti delovno razmerje, vendar mu je bil zaradi izpodbijane odločbe dne 10. 1. 2001 odvzet slovenski potni list, odvzete pa so mu bile tudi vse pravice, ki bi mu pripadale kot slovenskemu državljanu. Zaradi kršitve navedenih ustavnih določb naj bi mu nastala velika materialna, pa tudi moralna škoda.

B.

3.Pritožnik izpodbija odločbe, izdane v obnovitvenem postopku. Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na dopustnost obnove po uradni dolžnosti, je mogoče razumeti kot očitek nepravilne uporabe procesnega oziroma materialnega prava. S takšnimi očitki samimi po sebi pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Odločitev Ministrstva o obnovi postopka za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije temelji na razlagi (v času odločanja veljavnih) določb ZUP/86 glede izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka. Sodišči sta pritožniku razumno obrazložili, zakaj je v obravnavanem primeru obnova postopka dopustna (tako glede razloga kot glede roka). Pritožnik pa z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal, da odločitev o dopustnosti obnove temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da mu je bil z nepravilnim vročanjem izpodbijane odločbe kršen 25. člen Ustave. Zoper odločbo Ministrstva o (ne)sprejemu v državljanstvo namreč pritožba ni dovoljena, mogoč je le upravni spor. Da bi bilo to sámo po sebi neustavno, pritožnik ne zatrjuje. Očitki pritožnika v zvezi z napačno vročitvijo (oziroma dokončnostjo) izpodbijane odločbe Ministrstva bi lahko bili relevantni z vidika kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, če bi bil pritožnik zaradi očitanih kršitev prikrajšan za sodno varstvo. Vendar do takšne kršitve v obravnavanem primeru ni prišlo, saj je bil pritožniku upravni spor zagotovljen.

5.Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, posamezniku v upravnem postopku zagotavlja, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Z vidika kršitve te pravice bi bil zato lahko pomemben očitek pritožnika v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem napačna vročitev vabila na zaslišanje v konkretnem primeru ni bila bistvena. Vendar pritožnik zgolj s pavšalnimi navedbami, da v obnovitvenem postopku ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba, navedene kršitve ni izkazal. Upravni organ je odločitev, sprejeto v obnovitvenem postopku, oprl na ugotovitve v odločbi o izbrisu iz evidence stalnega prebivališča (da se je pritožnik z družino dne 31. 1. 1992 odselil v Ž., da je izpisal otroka iz šole ter popolnoma izpraznil stanovanje, ki ga je Ministrstvo za obrambo zapečatilo), ki jim pritožnik v tožbi v upravnem sporu ni oporekal. V tožbi tudi ni zatrjeval, da se v upravnem postopku (zaradi nepravilne vročitve vabila) ni imel možnosti izjaviti. Tudi v pritožbi je pritožnik le pavšalno navajal, da je upravni organ postopek obnovil na podlagi enostranskih ugotovitev brez ugotavljanja dejstev in okoliščin na njegovi strani, ni pa pojasnil, česa v postopku ni imel možnosti povedati oziroma kako bi to lahko vplivalo na odločitev. Zgolj golo zatrjevanje, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost izjaviti se, pa samo po sebi ne more utemeljiti kršitve navedene pravice.

6.Pritožnik izpodbija tudi stališče sodišč, po katerem mora vlagatelj vloge za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena ZDRS ves čas do sprejema v državljanstvo dejansko živeti v Republiki Sloveniji. Navedeno stališče po pritožnikovem mnenju pomeni, da pritožnik do vročitve odločbe o sprejemu v državljanstvo ne bi smel zapustiti Slovenije zaradi osebnih zadev, niti ostati v tujini daljše obdobje, zato naj bi bilo v neskladju z 32. členom Ustave (svoboda gibanja). Očitek pritožnika bi bil lahko relevanten z vidika kršitve 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je namreč v postopkih z ustavno pritožbo v zvezi s pridobitvijo državljanstva po 40. členu ZDRS že večkrat presojalo razlago pogoja dejanskega življenja predvsem z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji zgolj daljša časovna odsotnost sama po sebi še ne pomeni, da nekdo dejansko ne živi v Republiki Sloveniji (ugotoviti je treba vsa relevantna dejstva, npr. razloge za odhod, namen odhoda, čas odsotnosti, razloge za vrnitev). Vendar pa presoja tega očitka ni bila mogoča. Treba je namreč upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnik bi se torej moral že v teh pravnih sredstvih sklicevati na okoliščine in domnevne kršitve, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi. Iz pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča je razvidno, da pritožnik v njej ni nasprotoval razlagi 40. člena ZDRS oziroma ni zatrjeval, da je le začasno zaradi bolezni staršev zapustil Slovenijo. To pomeni, da v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zato s tem očitkom ne more utemeljevati ustavne pritožbe.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Prva točka 249. člena ZUP/86 se glasi:"Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi:

1. če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.