Jedro

Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke, oprosti pa se ga plačila sodne takse, medtem ko potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 31457/2021 z dne 16. 11. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po četrtem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno: po četrtem odstavku) 209. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 pa stransko denarno kazen 24 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar skupaj znaša 600,00 EUR, pri čemer kazen zapora ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, glede stranske denarne kazni pa je na podlagi četrtega odstavka 58. člena KZ-1 odločilo, da se izvrši in jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska (50,00 EUR) določil en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 95. člena ZKP je dolžan povrniti stroške oškodovanca iz 8. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Glede stroškov postavljenega zagovornika je odločilo, da bo o njih odločala Služba za brezplačno pravno pomoč. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo, da oškodovanki zavarovalnici povrne škodo v skupnem znesku 96.363,68 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa jo je napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo obdolženčevega zagovornika poslalo v odgovor Okrožnemu državnemu tožilstvu na Ptuju in oškodovanki, ki sta na pritožbo odgovorila. V primeru, če se obdolženec pritoži le zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, se pritožba vroči le oškodovancu, ki mu je bil premoženjskopravni zahtevek prisojen, in ki lahko na pritožbo odgovori, saj sta glede tega zahtevka stranki samo obdolženec in oškodovanec1. Oškodovanka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika neutemeljene in smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženi A. A. je 9. 11. 2022 z okrožno državno tožilko Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju podpisal sporazum o priznanju krivde za v obtožbi očitano kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa je sporazum na predobravnavnem naroku 16. 11. 2022 sprejelo in izreklo sodbo, s katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določenima kaznima in preizkusno dobo, kot je bilo v sporazumu dogovorjeno. V izrečeni sodbi je odločilo tudi o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je priglasila oškodovana zavarovalnica. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo presenetljivo in nepredvidljivo ter da gre za sodbo presenečenja, ker je oškodovani družbi prisodilo visok premoženjskopravni zahtevek. Obdolženec se je v zameno za priznanje krivde s tožilstvom dogovoril za določene ugodnosti, s čimer je bil izpolnjen element predvidljivosti, ki ga je vodil k priznanju krivde, sodišče prve stopnje pa je s tem ravnalo v nasprotju z njegovim pričakovanjem in dogovorom, saj naložitev plačila premoženjskopravnega zahtevka ni ugodnost, kar je povsem nedopustno in ustavno sporno, s tem pa je bil obdolženec ob priznanju krivde zaslepljen in zaveden in se s premoženjskopravnim zahtevkom tudi ni strinjal. Pritožba še navaja, da pri sklepanju sporazuma obdolženec ni bil opozorjen, da bi moral plačati premoženjskopravni zahtevek oziroma da mu ga lahko sodišče naloži v plačilo samo od sebe, mimo sporazuma, in da krivde ne bi priznal, če bi vedel, da mu bo sodišče s sodbo naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka ter je bil zato ogoljufan in zaveden. Takšno ravnanje je po oceni pritožbe močno sporno, saj se namen sporazuma o priznanju krivde popolnoma izjalovi in izvotli, saj potemtakem v vseh primerih, ko obdolženci sklenejo dogovor s tožilstvom o priznanju krivde, še vedno obstoji negotovost in nepredvidljivo ravnanje sodišča, da jim prisodi še premoženjskopravni zahtevek. Obdolženec premoženjskopravnega zahtevka in njegove višine ne priznava in sodišče prve stopnje je v točki 19 razlogov sodbe obrazložilo, da je o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku odločilo zato, ker bi se o njem sicer odločalo v civilnem postopku, kar je napačno, saj ni gotovo, da bi oškodovanka sploh sprožila civilni postopek oziroma vložila tožbo proti obdolžencu, saj je seznanjena z njegovim slabim premoženjskim stanjem in da škode v nobenem primeru ne bi mogel nikoli povrniti. Obdolženec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom niti ni ukvarjal, saj je pričakoval, da bo sodišče sledilo sporazumu in mu ga ne bo prisodilo, temveč bo oškodovanko napotilo na pravdo, zato je bila prisoja zahtevka veliko presenečenje in se nanjo ni mogel ustrezno pripraviti ter podati in navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze zaradi nasprotovanja in izpodbijanja premoženjskopravnega zahtevka. Zaradi ravnanja sodišča in efekta presenečenja so mu bile prekršene pravica do obrambe, pravica do enakega varstva pravic in enakosti, predvsem pa pravica do kontradiktornosti, ker se glede premoženjskopravnega zahtevka po priznanju krivde ni mogel več izreči in se mu uspešno ubraniti z navedbo ustreznih dejstev in dokazov, niti se sodišče glede na fazo obravnave s tem ne bi ukvarjalo, temveč bi postopek zaključilo. Obdolžencu ni bila omogočena pravica do priprave obrambe v zvezi s tem zahtevkom in do izjave ter kontradiktornosti, kršena pa mu je bila tudi pravica do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje v sklenjeni sporazum ne bi smelo posegati tako, da je obdolženca dodatno kaznovalo, ko mu je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, glede na različne navedbe in izračune oškodovanke o višini in izvoru škode, podane v pisnih vlogah in na glavnih obravnavah, ob nasprotovanju obdolženca, pa ni imelo dovolj podatkov, da zavarovalnici prisodi premoženjskopravni zahtevek po glavni obravnavi, kjer ni bilo ustreznega kontradiktornega dokaznega postopka.

6. Pritožba nima prav. ZKP v prvem odstavku 450.b členu določa vsebino sporazuma, s katerim obdolženec prizna krivdo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, dogovorita pa se lahko (1) o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni, (2) o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem, (3) o stroških kazenskega postopka in (4) o izpolnitvi kakšne druge naloge. V drugem odstavku istega člena pa določa, da predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, varnostni ukrepi, kadar so obvezni ter odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema, in v tretjem odstavku, da o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona. Iz podatkov kazenske zadeve izhaja, da so med obdolžencem, ki ga je v postopku zastopal zagovornik, in okrožno državno tožilko potekala pogajanja, njihov rezultat pa je bil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in izreklo kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena. Ker je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, je moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o njem, zato izrek prvostopenjske sodbe vsebuje tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. V njej je sodišče prve stopnje, ker je oškodovanki škodo povzročil po svoji krivdi in jo je zato dolžan povrniti (kot določa prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), obdolžencu na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP utemeljeno naložilo, da jo oškodovanki povrne v ugotovljenem skupnem znesku 96.363,68 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje. S tem ni poseglo v sklenjeni sporazum o priznanju krivde in obdolženca, ker je ugotovilo njegovo odgovornost za povzročeno škodo in odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, tudi ni dodatno kaznovalo, kot trdi pritožba.

7. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je bila torej obveznost sodišča prve stopnje, ki jo je v sodbi tehtno in podrobno obrazložilo, pritožba pa neutemeljeno navaja tudi, da je z njo obdolženca presenetilo in mu kršilo navedene pravice ter da se do zahtevka v postopku ni mogel opredeliti, zaradi česar naj bi predstavljala sodbo presenečenja. Navedeno ne drži. Obdolženec je bil v postopku seznanjen s premoženjskopravnim zahtevkom, ki ga je v kazenskem postopku priglasila oškodovanka, njen pooblaščenec pa je na predobravnavnem naroku, ki je bil preložen zaradi pogajanj o sklenitvi sporazuma obdolženca z državno tožilko, povedal, da pri priglašenem premoženjskopravnem zahtevku vztraja. S tem, da oškodovanka zavarovalnica priglaša premoženjskopravni zahtevek, sta bila obdolženec in zagovornik seznanjena 4. 11. 2021, ko sta bila navzoča pri zaslišanju pooblaščenca oškodovanke B. B. Pooblaščenec je tedaj povedal, da priglaša premoženjskopravni zahtevek v višini, ki je že bila navedena in specificirana v dopisih policiji in državnemu tožilstvu (ki so tudi že bili v spisu na list. št. 116 do 123), do navedenega premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je oškodovanka specificirala 29. 9. 2022, pa se je obdolženec, ki je imel ob sebi zagovornika, v postopku lahko opredelil vse do naroka za izrek kazenske sankcije 16. 11. 2022, kjer je bil zahtevek oškodovanke predmet obravnave, kot je razvidno iz zapisnika na list. št. 277 do 278. Iz spisu priloženih vročilnic je tudi razvidno, da je bil premoženjskopravni zahtevek, ki ga je oškodovanka pisno specificirala in predložila sodišču 29. 9. 2022, obdolžencu in njegovemu zagovorniku poslan in sta ga prejela obdolženec 10. 10. 2022, njegov zagovornik pa 13. 10. 2022, torej pred sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde, zato ne drži trditev pritožbe, da je za obdolženca odločitev sodišča o premoženjskopravnem zahtevku predstavljala presenečenje, da se o njem ni mogel izjasniti in da so mu bile prekršene pravica do obrambe ter ostale pravice, ki jih navaja. Zagovornik obdolženca je na naroku za izrek kazenske sankcije 16. 11. 2022, na katerem sta bila prisotna tudi pooblaščenec oškodovanke in obdolženec, na vprašanje glede premoženjskopravnega zahtevka povedal, da ga slednji ne pripoznava, izjasnil pa se je tudi o vsebini zahtevka, kot je razvidno iz zapisnika z dne 16. 11. 2022, zato tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot trdi pritožba.

8. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da je odločba o premoženjskopravnem zahtevku v napadeni sodbi obdolžencu predstavljala presenečenje, da se o njem ni mogel izjasniti in da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanko napotiti na pravdo. Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je imelo temelj za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku tako v opisu kaznivega dejanja, saj je ugotovilo, kar je obdolženec tudi priznal, da je bila vrednost tovornega vozila in tovora skupaj 96.363,68 EUR, ob tej ugotovitvi pa ni imelo podlage za to, da bi oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Po sodni praksi mora sodišče v primeru obsodilne sodbe odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, če je iz izreka te sodbe razviden premoženjskopravni zahtevek, na primer višina škode in s tem odškodnina2. Sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom ne napoti na pravdo, ko se dejstva iz opisa konkretnega dejanskega stanu in dejstva premoženjskopravnega zahtevka prekrivajo, kar pomeni, da je sodišče imelo zanesljivo podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, hkrati pa je imel tudi obdolženec možnost obrambe3. Ko pritožba navaja, da ni gotovo, ali bi oškodovanka sprožila civilni postopek oziroma vložila tožbo proti obdolžencu, ker je seznanjena s slabim premoženjskim stanjem obdolženca, ki škode v nobenem primeru ne bi mogel povrniti, pa gre zgolj za sklepanje, ki ni razumljivo, saj je oškodovanka že sedaj seznanjena s premoženjskim stanjem obdolženca, pa uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Pritožbena trditev pa tudi ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da o premoženjskopravnem zahtevku odloči in ga prisodi v znesku, ki si ga je obdolženec protipravno prilastil na škodo oškodovanke in je razviden iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, ki ni bil in tudi ni mogel biti predmet sporazuma o priznanju krivde4. 9. Po obrazloženem je pritožba zoper sodbo neutemeljena in je o njej pritožbeno sodišče, potem ko ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika, ki ga zastopa po odločbi Službe za brezplačno pravno pomoč, pa odločilo, da bremenijo proračun5, medtem ko je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke, ki so ji nastali v pritožbenem postopku (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Prim.: Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 814, in Aleksander Karakaš v Miha Šepec _et al_, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 959. 2 Prim.: sodba VSRS I Ips 33299/2011-80 z dne 7. 4. 2016. 3 Prim.: sodba VSM II Kp 4243/2015 z dne 14. 9. 2017. 4 Prim.: sodba VSRS I Ips 45219/2012-33 z dne 5. 3. 2015. 5 Prim.: sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1361/2019-10 z dne 4. 9. 2019: v sodbi sodišče poudarja, da ZKP v četrtem odstavku 95. člena določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati in je zato v kazenskem postopku odločanje o stroških v pristojnosti kazenskega sodišča in ne more o isti zadevi odločati še organ za brezplačno pravno pomoč.