Jedro

Od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo občasne denarne dajatve (ne zahtevek za plačilo obresti).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točkama II. in III. spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti v višini, ki jo določa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti: - od zneska 39.184,20 SIT od 1.1.1993 dalje do plačila, - od zneska 8.582,00 SIT od 1.3.1993 dalje do plačila, - od zneska 19.138,40 SIT od 1.7.1993 dalje do plačila, - od zneska 31.291,20 SIT od 1.1.1994 dalje do plačila, - od zneska 23.106,30 SIT od 1.5.1994 dalje do plačila, v 15-tih dneh." V ostalem (točka I, 1 in 2 in točka 4 izreka) se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za zvišanje preživnine.

Ugotovilo je, da so se od takrat, ko je bila s sodno poravnavo V P ..... prvega sodišča določena preživnina, razmere spremenile, a na strani obeh pravdnih strank in zato zvišanje preživnine ne bi bilo upravičeno. Delno (v obsegu, ki izhaja iz točke II izpodbijane sodbe) je zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti ugodilo na pravni podlagi 3. odst. 279. čl. ZOR, delno (točka III izreka) pa zavrnilo.

Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in o odločitvi o stroških se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe (v zavrnilnem in stroškovnem delu). V pritožbi navaja, da je toženčeva nezaposlenost izključno posledica njegovega ravnanja in zato ne more iti v škodo tožeče stranke. Preživnina bi se lahko izterjala iz drugega toženčeva premoženja ali pa iz rednih dohodkov takrat, ko se bo spet redno zaposlil. Toženec občasno po lastni izpovedbi dela, obseg tega dela je bistveno večji od prikazanega, zato bi moralo sodišče opraviti uradne poizvedbe pri podjetju V. Tudi njegove premoženjske razmere so ugodnejše od prikazanih, zato naj sodišče o njegovih socialnih, družinskih in premoženjskih razmerjih opravi poizvedbe pri Centru za socialno delo Š. Toženec se pripravlja na ponovno odprtje firme, ki se bo ukvarjala s prevozništvom in organizacijo transporta. Dejstvo, da namerava za to dejavnost kupiti tovornjak, potrjuje, da toženec neustrezno prikazuje svoje premoženjske razmere. Sicer pa ima osebni avtomobil, stroški njegove registracije in vzdrževanja so nekajkrat višji od toženčeve letne preživninske obveznosti, ki ima prednost pred drugimi obveznostmi, ki niso zakonite. Toženec bi avto, ki ga nujno ne potrebuje, lahko prodal in tako preživnino poravnaval iz kupnine.

Prvostodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, tretji odst. so 279. čl. ZOR. Preživninski zneski so bili sodno uveljavljani in določeni s sodno poravnavo, zato bi moralo prvo sodišče prisoditi tožeči stranki zamudne obresti v takem obsegu kot je to s tožbo zahtevala.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je sicer popolno in pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za materialnopravno odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti (tožba za plačilo preživnine je bila vložena že v letu 1985; preživnina dogovorjena s sodno poravnavo V P ..... z dne 16.4.1985; pravilna višina neplačane glavnice, od katere tožeča stranka zahteva plačilo zamudnih obresti in je povzeta v izreku sodbe za posamezna časovna obdobja), vendar pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo (določbo tretjega odst. 279. čl. ZOR) uporabilo napačno. Po splošnem načelu, vsebovanem v prvem odst. 277. čl. ZOR in prvem odst. Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92 in št. 13/93), tečejo zamudne obresti od zapadlih denarnih terjatev od dneva zamude dalje. Določba tretjega odst. 279. čl. ZOR, ki pravi: " Od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo", tedaj odstopa od tega splošnega načela in ima svoj smisel v tem, da se želi omejiti višina zamudnih obresti, da te ne bi dosegle nesorazmerno velike vsote. Preživninske terjatve kot periodično ponavljajoče se obveze, ki se izpolnjujejo v časovno določenih obrokih, sodijo med občasne denarne terjatve. Med tem ko bi določba tretjega odst. 279. čl. ZOR v slovenskem besedilu dopuščala razlago, kot jo je v izpodbijani odločbi uporabilo tudi prvo sodišče (takšno razlago bi sicer podpirala tudi gramatikalna razlaga), pa se hrvaški in srbski tekst "na povremena dospjela novčana davanja teče zatezna kamata od dana kad je sudu podnesen zahtjev za njihovu izplatu" nanaša na zapadle denarne terjatve in ne na zamudne obresti (primerjaj tudi pravno mnenje, sprejeto na občnih sejah Vrhovnega sodišča RS dne 11., 21. in 22. 12.1992, Sodna praksa št. II/92).

Zahtevek za njihovo plačilo (preživninskih dajatev) pri sodišču pa je bil vložen že leta 1985. Tožeči stranki tedaj od ugotovljenih zapadlih neplačanih glavnic, podrobno navedenih v izreku te sodbe, pripadajo zakonite zamudne obresti tudi za čas (prav tako naveden v izreku te sodbe) pred vložitvijo tožbe. Sodišče druge stopnje je zato po pooblastilu 4. točke 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo v točki II in III spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

V določbi 1. odst. 352. čl. ZPP je uzakonjeno načelo novot v pritožbenem postopku. Stranke imajo pravico, da navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, pri čemer morajo zaradi sistema povezanosti trditev z dokazno ponudbo stranke, ki navaja nova dejstva, zanje predlagati tudi dokaze. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je gmotni položaj toženca ugodnejši od ugotovljenega v postopku pred prvim sodiščem, tako zaradi zaslužka, ki ga ustvarja z delom pri podjetju V., kakor tudi zaradi premoženja, ki ga ima in za ti trditvi ponuja tudi dokaze. Gre tedaj za dejstva, ki bi utegnila vplivati na drugačno ugotovitev prvega sodišča o zmožnostih toženca, da prispeva k preživljanju tožnika, kar pa bi utegnilo vplivati tudi na drugačno materialnopravno odločitev prvega sodišča o tožnikovem tožbenem zahtevku. V ponovljenem postopku bo zato moralo prvo sodišče razširiti dokazni postopek s poizvedbami pri podjetju V. in Centru za socialno delo v Š. ter izvesti še druge dokaze, ki bi jih utegnili stranki predlagati, nato pa na podlagi ugotovljenih dejstev ponovno presoditi, ali spremenjene razmere terjajo spremembo odločbe o preživnini. V zvezi s tem verjetno dejstvo, da toženec trenutno ni zaposlen, ne bi moglo biti odločilno za presojo toženčevih preživninskih zmožnosti, če bi sodišče ugotovilo, da ima drugo premoženje ali pa da je pridobitno sposoben, saj ob znanih številnih neuspelih razpisih del ne bi moglo biti samo dejstvo nezaposlenosti razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka za zvišanje preživnine ob ugotovljenih spremenjenih razmerah na strani preživninskega upravičenca. Zaradi dopolnitve dokaznega postopka v nakazani smeri je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo prvega sodišča v točki I (1 in 2), v posledici takšne odločitve pa tudi v točki 4 (odločitev o stroških) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbah 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.