Jedro

Enomesečni rok, v katerem je mogel navesti nova dejstva, veže tudi upravni organ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 82/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo revidentovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30. 9. 2005, na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki jo je na podlagi določbe prvega odstavka 16. člena ZUS uporabilo primerno, pa je zavrnilo revidentovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno revidentovo pritožbo proti sklepu Davčnega urada Kranj, Oddelka za davčno inšpiciranje z dne 12. 12. 2003. Z njim je bil revidentu po uradni dolžnosti obnovljen postopek inšpiciranja pravilnost in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička za leto 2001, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Kranj z dne 4. 11. 2002. Z njo je bilo revidentu naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 od davčne osnove znižane za višino davčne olajšave v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva – zemljišče po 39. členu ZDDPO.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke na katere se sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS).

3. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter priglaša stroške postopka. V celoti vztraja pri tožbenih navedbah ter navaja, da sklep o obnovi ni bil izdan pravočasno.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano izhaja, da je revident v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 uveljavljal davčno olajšavo v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva – zemljišče parc. št. 79/1 v izmeri 4857 m2, vpisano v z. k. vl. št. 845 k.o. ... v vrednosti 87,962.795,00 SIT. Zemljišče je bilo pridobljeno na podlagi prodajne pogodbe s povezano pravno osebo A.A., d. d., 31. 12. 2001. Na podlagi Pogodbe o razveljavitve prodajne pogodbe z dne 23. 4. 2003 pa je davčni organ prve stopnje dne 29. 4. 2003 z odločbo revidentu vrnil davek na promet nepremičnin. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem postopku pri povezani pravni osebi A.A., d. d., z dne 12. 12. 2003 pa izhaja, da kupnina za omenjeno zemljišče nikoli ni bila plačana, da je pogodbo o izdelavi tehnične dokumentacije sklenila povezana pravna oseba, kateri je bilo tudi izstavljenih 9 računov, ter sta ji bili izdani tudi odločba o odmeri komunalnega prispevka ter gradbeno dovoljenje, ki revidentu – takratnemu lastniku navedenega zemljišča, ni bilo vročeno.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v prejšnji točki navedena dejstva, ki izhajajo iz inšpekcijskega zapisnika z dne 12. 12. 2003 pravilno opredeljena kot nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga po določbi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve glede priznanja davčne olajšave v opredmeteno osnovno sredstvo po 39. členu ZDDPO, če bi bila znana oziroma uporabljena v prejšnjem postopku, saj revident očitno že od samega začetka oziroma od pridobitve zemljišča tega ni imel namen uporabljati v poslovne namene.

10. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor, ki ga revident ponavlja v reviziji, da je davčni organ prve stopnje izdal sklep, da se obnova dovoljuje prepozno, po izteku 30-ih dni od dne, ko je mogel navesti nova dejstva. Tudi po presoji revizijskega sodišča niti Pogodba o razveljavitvi prodajne pogodbe niti vračilo davka na promet nepremičnin sama še ne pomenita take okoliščine, ki bi lahko predstavljala novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Šele skupek podatkov, ki so bili ugotovljeni v inšpekcijskem pregledu pri povezani pravni osebi in ki jih podrobno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo tako dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločitve, če bi bil znano in uporabljeno v prvotnem postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanju davka od dobička pravnih oseb za leto 2001. Ker sta bila tako inšpekcijski zapisnik, ki se nanaša na povezano pravno osebo, kot sklep o dovolitvi obnove izdana 12. 12. 2003, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je prvostopni davčni organ začel obnovo postopka v predpisanem enomesečnem roku.

11. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

12. Revizija je samostojno (izredno) pravno sredstvo, s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Njen predmet je sodba sodišča prve stopnje, zato se revident v revizijskem postopku ne more sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podal v upravnem postopku in v tožbi v upravnem sporu. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti.

13. Revident pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ker na te kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zatrjevanega, a neobrazloženega ugovora o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu, ni presojalo.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega dostavka 306. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj revizijske navedbe niso utemeljene, ravno tako pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, na kar pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

16. Ker z revizijo ni uspel, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. v zvezi s 155. členom ZPP in 22. člena ZUS-1).