Jedro

Ustaljena sodna praksa je zavzela jasno stališče, da ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ki pa je pasiven, velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizražene zahteve, opomina, itd.) njeno zastaranje začne teče po preteku primernega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic na izročitev vsaki od njiju po 50 m3 smrekovega in jelovega lesa, hkrati pa je odločilo, da sta tožnici dolžni povrniti toženki njene pravdne stroške in sicer vsaka v višini 366,59 EUR, v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnici po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta in uveljavljata vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da zahtevku tožnic v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinjata se z odločitvijo, da je njuna terjatev zastarana, saj iz zadolžnice ne izhaja noben rok izpolnitve. To pa pomeni, da mora sodišče ugotoviti zapadlost, vendar ne zgolj na podlagi izpovedi toženke temveč tudi z oceno drugih dokazov. Sodišče ni navedlo, zakaj je primeren rok ravno pet let oziroma tega ni ustrezno obrazložilo. Pritožnici menita, da rok za izpolnitev obveznosti iz zadolžnice ni potekel in je njun zahtevek pravočasen, temelji pa na izročeni zadolžnici pokojnega očeta. Ker dospelost terjatve ni bila nikoli natančno določena, pride dolžnik v zamudo z opominom, katerega sta tožnici posredovali dne 24.5.2006, kar ni sporno. V kolikor bi toženka svojo obveznost izpolnila, sta tožnici prepričani, da jima pokojni oče ne bi izročil zadolžnice z namenom, da zadevo s toženko uredita. Sodišče sicer navaja, da naj razmerje med toženko in J. M. ne bi bilo zunajzakonsko, vendar navedbe toženke kažejo ravno obratno, čeprav to za zadevo niti ni pomembno. Sodišče tudi ne bi smelo narediti zaključka, da se je razmerje toženke s pokojnim J. M. prekinilo s podpisom zadolžnice, saj to temelji le na izjavi toženke. V kolikor bi bilo res, da je toženka les po zadolžnici vrnila, bi zagotovo tudi hranila potrdilo o tem, kar kaže na to, da so navedbe toženke zgolj prirejene potrebam te pravde. Pritožnici še opozarjata, da sodišče ni obrazložilo odločitve o višini stroškov in da je toženka sama podala odgovor na tožbo, zato ji stroški njegove sestave ne pripadajo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnici se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem v pritožbi konkretizirano ne pojasnita, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa ne more pritrditi pritožbi, da naj bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo obširno in pregledno, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. Tako povzete dejanske ugotovitve pa so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnic je v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Med strankami ni sporno, da vtoževana terjatev temelji na zadolžnici z dne 22.8.1990 (priloga A4 spisa), po kateri se je toženka zavezala vrniti pokojnemu očetu tožnic J. M. 100 m3 lesa in sicer na njegovo vsakokratno zahtevo. Dospelost te terjatve v zadolžnici ni natančno določena in je vezana na zahtevo upnika, torej na njegovo aktivno ravnanje. V tej zadevi ni sporno, da znaša zastaralni rok pet let, sporno je le materialnopravno vprašanje, kdaj je začel teči zastaralni rok vtoževane terjatve. Po 1. odstavku 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (katerega določbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika) zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Načelno je res odločilna dospelost terjatve, pa ni vedno tako, saj je dospelost velikokrat odvisna tudi od aktivnosti oziroma pasivnosti samega upnika. Ravno v obravnavanem primeru je temu tako, da je bila za dospelost terjatve potrebna izražena zahteva s strani pokojnega J. M. kot upnika. Sodišče prve stopnje pa ob tem pravilno ugotavlja, da iz trditev tožnic sploh ne izhaja, da bi pokojni J. M. v roku 14 let od izdaje zadolžnice pa do svoje smrti, od toženke kdaj koli zahteval izpolnitev v zadolžnici opredeljene obveznosti. V takšnim primerih pa je ustaljena sodna praksa, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba, zavzela jasno stališče, da ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ki pa je pasiven, velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizražene zahteve, opomina, itd.) njeno zastaranje začne teče po preteku primernega roka. Sklicevanje na ustaljeno sodno prakso, ki sicer ne predstavlja formalnega pravnega vira, je dopustno, saj le-ta določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Razlog za takšno stališče sodne prakse je v samem pomenu instituta zastaranja, ki je med drugim zakonsko uveljavljan tudi zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskih razmerij. Vsakršno drugačno pravno razlogovanje bi pripeljalo do situacije, da tovrstna terjatev ne bi nikoli zastarala in bi obšlo prisilno določbo člena 364 ZOR, po kateri niti ob soglasju pogodbenih strank s pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaralnega roka.

Ob takšnem stališču, katerega je zavzelo in jasno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, se izkažejo vse tiste pritožbene navedbe, ki vztrajno in na več mestih zatrjujejo, da izpolnitveni rok iz zadolžnice še ni potekel in da tožnici nista v zamudi, kot pravno zgrešene in neutemeljene. Dejstvo je, da tožnici nista zatrjevali (še manj pa dokazali) kakršnokoli aktivno ravnanje njunega pravnega prednika, ki bi lahko pomenilo zapadlost dolga, saj tudi v pritožbi zatrjujeta, da je bilo to prvič storjeno z njunim opominom z dne 24.5.2006. Posledice pasivnosti prvotnega upnika - njunega pokojnega očeta, pa se seveda raztezajo tudi na njiju kot univerzalni pravni naslednici. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da je glede na zapis v zadolžnici sodišče prve stopnje celo preširoko tolmačilo potek primernega roka za izpolnitev na kar pet let, saj bi lahko upnik zahteval izpolnitev praktično takoj po sestavi zadolžnice, na kar utemeljeno opozarja v svojih stališčih tudi toženka. Vendar to na materialnopravno pravilnost sodbe v ničemer ne vpliva, saj bi to pomenilo nastop zastaranja še toliko prej. Glede dokazne ocene izpovedbe toženke v tem postopku pa pritožba podaja le svoje vrednotenje tega dokaza, katerega pa zgolj s pavšalnimi navedbami o neverodostojnosti ne more omajati, saj na drugi strani tožnicama niso bile poznane okoliščine, ki so pripeljale do podpisa zadolžnice. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem priče P. V., saj je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo s pravilnimi argumenti in ni bila kršena pravica tožnic do izjavljanja v dokaznem postopku. Imenovana priča naj bi potrdila, da je pokojni J. M. izročil zadolžnico tožnicama in jima naročil izterjavo dolga, kar naj bi bilo po izpovedbah tožnic v oktobru 2003, ko pa je terjatev že zastarala. Zavrnitev tega dokaza, s katerim naj bi priča potrdila dejstvo, ki ni pravno odločilno, je zato skladna z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP.

Neutemeljene pa so tudi tiste pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev o pravdnih stroških oziroma njihovo odmero. Res je, da je toženka sama podala odgovor na tožbo in ji ne gre povrnitev odvetniških stroškov za njegovo sestavo, vendar pa jih toženka tudi ni priglasila, posledično pa teh stroškov sodišče prve stopnje toženki tudi ni odmerilo. To jasno izhaja iz priloženega stroškovnika tožene stranke (list. št. 30 spisa), iz katerega pregledno izhaja natančna odmera vsakega od priglašenih pravdnih stroškov. Tako je sodišče prve stopnje toženki priznalo le stroške odvetniških storitev za sestavo pripravljalne vloge, pristopa na obravnavo in njeno trajanje ter končno poročilo oziroma skupaj 1.224 točk, kot to izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Tako je neutemeljen očitek, da odmere pravdnih stroškov ni mogoče preizkusiti, saj je standard obrazložitve te odmere ustrezen. Poleg tega pa imata tožnici tudi pooblaščenca - odvetnika, ki ima v skladu z določbo člena 95 ZPP pravico opravljati vsa pravdna dejanja, ključno s pregledom spisa in bi še natančnejšo preveritev odmere stroškov lahko preveril z vpogledom na samem stroškovniku.

Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker niso podane ne v pritožbi očitane ne tiste procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo tožnic zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 ZPP). Ker tožnici v pritožbenem postopku nista uspeli, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi njuno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).