Jedro

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno opredelil zakonske pogoje iz prvega, drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ in trditve, ki bi naj izkazovale vsakega od navedenih ter izrecno poudaril, da cilj predlagane začasne odredbe ni uresničitev zahtevka, ampak zagotovitev možnosti, da bo tožnikov zahtevek mogoče uresničiti s ″prisilno izvršbo″, če bo tožnikova terjatev zagotovljena s sodbo kot izvršilnim naslovom. Zato je predlagana in izdana začasna odredba "regulacijske" in ne "zavarovalne" narave.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 12. 2018 razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 3. 2019 se zavrne in sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 3. 2019 v izpodbijanem delu (odločitev pod točko I izreka) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ad I

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 12. 2018 zavrglo predlog tožeče stranke (tožnika) za oprostitev plačila sodnih taks, vsebovan v tožbi z dne 23. 11. 2018 in v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 5. 12. 2018. Predloga je zavrnilo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP kot nepopolna zato, ker nista vsebovala vseh podatkov in izjav iz 12. a člena ZST-1, tožnik pa kljub temu, da ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 12. 2018, ki je bil tožniku vročen 10. 12. 2018, pozvalo na ustrezno dopolnitev in opozorilo na posledice, v danem roku tega ni storil. 2. Tožnik je v pritožbi zoper sklep uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do celotne oprostitve plačila sodnih taks. V tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe se je na večih mestih skliceval na zastopanost po odločbi Okrožnega sodišča v Celju Bpp 856/2018 z dne 12. 7. 2018. Ob takšnem zatrjevanem zastopanju pa je upoštevajoč določilo šestega odstavka 11. člena ZST -1, do celote oproščen plačila sodnih taks. Sicer pa je tožnik na sklep z dne 6. 12. 2018, ki ga je pooblaščenka prejela 10. 12. 2018, v danem 8-dnevnem roku odgovoril in Okrožnemu sodišču v Celju 17. 12. 2018 poslal manjkajoče listine in izpolnjene listine, na katere je dopisal ″dopolnitev vloge opr. št. P 775/2018″. Vendar pa je bila njegova vloga na Okrožnem sodišču v Celju napačno preusmerjena na Oddelek - Službo za brezplačno pravno pomoč, kjer so vlogo vpisali kot novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč in ne na pravdni oddelek tega sodišča, kamor jo je pritožnik namenil. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in preuranjeno zavrglo tožnikova predloga. To pa tudi zaradi tega, ker je tožnik tudi predlagal, da se ga o pogojih za oprostitev plačila sodnih taks zasliši. Tega pa sodišče ni storilo. Kot dokaz za pritožbene trditve o pravočasno vloženi dopolnitvi predlogov je v pritožbi predlagal in pritožbi priložil listine, med temi tudi potrdilo o oddaji pošiljke z dne 17. 12. 2018, potrdilo - sledenje pošiljke, ter predlagal vpogled v spis Okrožnega sodišča v Celju Bpp 2023/2018. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vpogled v odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 856/2018 pa takšne ugotovitve sodišča potrjuje, je bila z navedeno odločbo tožniku odobrena izredna brezplačna pravna pomoč, v zvezi s katero pa je bila izrecno izločena tožnikova oprostitev plačila sodnih taks. Ker določilo šestega odstavka 11. člena ZST - 1 določa oprostitev plačila sodne takse za stranke, ki izpolnjujejo materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na navedeni pravni podlagi tožnikova upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks v predmetnem postopku ni podana. Pritožnikovi nasprotni pritožbeni očitki tako niso utemeljeni.

5. Utemeljene pa so pritožbene trditve o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik na poziv v sklepu z dne 6. 12. 2018 na dopolnitev predloga za taksno oprostitev v pozvanem roku ni odzval. Vsebina dopisa Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju, naslovljena kot ″odstop listin za oprostitev plačila sodnih taks″, z dne 11. 1. 2019, Bpp 2023/18, ki ga je sodišče v predmetnem pravdnem postopku skupaj s priloženimi listinami prejelo 17. 1. 2019 (list. št. 36 spisa in priloge C1), potrjuje pritožbene trditve pritožnika, da je ta na Okrožno sodišče v Celju dne 17. 12. 2018 priporočeno po pošti (in z oznako na kuverti ob naslovu Okrožnega sodišča v Celju ″Bpp P 775/2018″) vložil vlogo, naslovljeno kot ″dopolnitev vloge za Bpp P 775/2018″, ki je bila zaradi pripisane oznake Bpp na kuverti in ob naslovu vloge zmotno posredovana organu za brezplačno pravno pomoč naslovnega sodišča. Ko pa je bilo po posredovanju in pojasnilu tožnika 9. 1. 2019 pri tem organu ugotovljeno, da ne gre za vlogo temu organu, ampak vlogo v predmetno zadevo, pa je bila ta skupaj z listinami (že po izdaji izpodbijanega sklepa) odstopljena v predmetni spis. Takšni podatki spisa potrjujejo pritožbene trditve o pravočasnem odzivu tožnika na poziv sodišča za dopolnitev nepopolnih predlogov za oprostitev plačila sodnih taks ter v zvezi s tem podan pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter s tem o preuranjenosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ker to ni presojalo podanosti pogojev za predlagano oprostitev plačila sodnih taks glede na predloženo dopolnitev in listine. Pritožbi pritožnika je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo tako sodišča prve stopnje upoštevajoč tožnikovo dopolnilno vlogo in predložene listine moralo ponovno presoditi o vloženih vlogah za taksno oprostitev.

6. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Ad. II

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 3. 2019 odločilo o ugovoru drugotoženca zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 15. 1. 2019, s katero mu je prepovedalo odtujitev in obremenitev njegovega solastninskega deleža 1/2 celote nepremičnine parc. št. ... k.o. ... ter zaznambo takšne prepovedi v zemljiški knjigi. Z navedenim sklepom je ugovoru drugotoženca ugodilo in sklep z dne 15. 1. 2019 razveljavilo, predlog tožnika za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (točka I izreka). Glede stroškov zavarovanja z začasno odredbo je odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (točka II izreka).

8. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil tožnik in v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor drugotoženca zavrne, podredno, da se odločitev o ugovoru razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi zaznambe izbrisne tožbe neizkazan obstoj nevarnosti kot pogoj za izdajo začasne odredbe. Predmetni postopek se vodi zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov (izbrisna tožba). Izposlovana zaznamba tožbe v zemljiški knjigi pa ne pomeni, da tožnik ne potrebuje nadaljnjega pravnega varstva. Zaznamba spora v zemljiški knjigi namreč pravnega prometa z nepremičnino v ničemer ne prepoveduje ali omejuje. To pa pomeni, da lahko drugotoženec z nepremičnino kadarkoli prosto razpolaga. Cilj tožnikovih zahtevkov je pridobiti enopolovični solastni delež na zadevni nepremičnini nazaj. Če bi drugotoženec z njo razpolagal ali jo obremenil s hipoteko, sodišče pa bi mu odreklo pravno varstvo s predlagano začasno odredbo, bi bil tožnikov pravni položaj slabši, saj bi moral ponovno vlagati tožbe in sprožati sodne postopke zoper tretje. Ponovno začenjanje sodnih sporov pa bi za tožnika pomenilo nenadomestljivo ali težko odpravljivo škodo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa o navedenem nima razlogov. Zato sklepa ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje ni presojalo in obrazložilo kateri izmed kumulativno zatrjevanih pogojev tožnika iz drugega odstavka 272. člena ZIZ niso podani. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval vse, čeprav za izdajo začasne odredbe zadošča, ob pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, zgolj eden od njih. Tožnik meni, da je predlagana začasna odredba bila potrebna, da se prepreči tožniku nastanek težko nadomestljive škode glede na to, da lahko drugotoženec odsvoji nepremičnino tretjemu ali pa s tretjim sklene najemno pogodbo in ga naseli v nepremičnino. Četudi bi tožnik s tožbo uspel, bi morebitnega najemnika ne mogel kar tako izseliti. Prav tako drugotoženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Drugotoženec ne živi v zadevni nepremičnini kot tožnik, torej ima neko nepremičnino, kjer stalno prebiva in z izdano začasno odredbo ne bi bil kakorkoli omejen. Sicer pa sporne nepremičnine drugotoženec že od nakupa dalje ne uporablja, saj v njej vseskozi živi tožnik. Zato pa mu začasna odredba ne bi mogla povzročati nobenih neugodnih posledic. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo materialno pravo, ko je predpostavke iz drugega odstavka kumuliralo, namesto, da bi presojalo obstoj ene od alternativno predvidenih, ob obstoju verjetnosti terjatve. Ker je v izpodbijanem sklepu izostala presoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ se zahteva zgolj izpolnjenost objektivne nevarnosti in ne subjektivne nevarnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ocenilo, da gre v predmetni zadevi za ureditveno začasno odredbo. Zato tudi ni podlage za tako restriktivno razlago pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ, kot je to opravilo sodišče prve stopnje.

9. Drugotoženec (v nadaljevanju: toženec) je na pritožbo tožnika odgovoril in v odgovoru obsežno utemeljeval, zakaj pritožbene trditve tožnika niso utemeljene oziroma so pravno zmotne. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno opredelil zakonske pogoje iz prvega, drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ in trditve, ki bi naj izkazovale vsakega od navedenih ter izrecno poudaril (četrti odstavek na list. št. 12), da cilj predlagane začasne odredbe ni uresničitev zahtevka, ampak zagotovitev možnosti, da bo tožnikov zahtevek (izbrisno tožbo) mogoče uresničiti s ″prisilno izvršbo″, če bo tožnikova terjatev zagotovljena s sodbo kot izvršilnim naslovom. Pri zatrjevanju okoliščin, ki bi naj izkazovale izpolnjenost pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretjega odstavka 272. člena ZIZ pa je pri vseh poudarjal tudi posledice morebitnega drugotoženčevega razpolaganja, to je odtujitve ali obremenitve solastnega deleža na sporni nepremičnini, morebitnemu dobrovernemu tretjemu pridobitelju stvarnih pravic na tej nepremičnini, zaradi katerih tožnik brez predlagane začasne odredbe v primeru uspeha s tožbeno uveljavljeno izbrisno tožbo, njene izvršbe (prav izvršitve), to je dosege ponovnega vpisa solastninske pravice na tožnika v zemljiški knjigi, ne bi mogel doseči. Kot je razvidno iz vsebine sklepa o izdani začasni odredbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v zvezi s predlagano začasno odredbo ob izkazanosti pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, izkazal tudi vse zatrjevane pogoje iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (ne pa tudi iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ), zato pa je predlogu tožnika ugodilo in predlagano začasno odredbo izdalo. Ob takšnih tožnikovih trditvah in ugotovitvah sodišča prve stopnje ob izdaji začasne odredbe, so sicer utemeljene pritožbene trditve pritožnika o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je po tožniku predlagana in izdana začasna odredba ″regulacijske″ in ne ″zavarovalne″ narave.1 Vendar pa to na pravilnost izpodbijane odločitve o ugoditvi toženčevemu ugovoru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni vplivalo.

12. Po določbi 272. člena ZIZ mora upnik zato, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, ob izkazanosti verjetnosti obstoja ali v bodoče nastanka terjatve (torej pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ), izkazati tudi (torej kumulativno) eno izmed nadaljnjih predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ oziroma tretjem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ.

13. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe (ob trditvah za izkazanost pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) izkazanost vseh pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ utemeljeval tudi s pomembnostjo prepovedi odsvojitve in obremenitve drugotoženčeve do 1/2 solastne sporne nepremičnine in njene zaznambe v zemljiški knjigi, zaradi vpliva takšne prepovedi na realizacijo tožnikovega tožbenega zahtevka iz izbrisne tožbe, torej na ponovno zagotovitev vpisa tožnikovega solastninskega deleža na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi. Tako je izkazanost pogoja iz 1. alineje drugega odstavka (nevarnost, da bo brez predlagane začasne odredbe uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena) utemeljeval s trditvami, da bi glede na predhodno razpolaganje prvotoženke in drugotoženca možno (verjetno) nadaljnje razpolaganje drugotoženca s solastnim deležem dobrovernemu zemljiškoknjižnemu pridobitelju, tožniku onemogočalo uveljavitev izbrisne tožbe v zemljiški knjigi in v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih zoper njih. S trditvami, da s svojo družino živi v celotni sporni nepremičnini in da bi toženčevo razpolaganje v korist dobrovernega zemljiškoknjižnega pridobitelja, ki bi nato lahko na podlagi pridobljene solastninske pravice zahteval izselitev tožnikove družine, zato pa je začasna odredba potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode tožniku, je utemeljeval izkazanost pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode). S trditvami, da bi z drugotoženčevim nadaljnjim razpolaganjem ali obremenitvijo spornega solastnega deleža na nepremičnini tožnik onemogočil ali znatno omejil možnost za tožnikovo uveljavitev terjatve iz izbrisne tožbe, medtem ko bi začasna omejitev s prepovedjo odsvojitve in obremenitve toženčevega solastnega deleža tožencu le začasno omejila njegovo pravico razpolaganja, pa je utemeljeval izkazanost pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da takšne trditve izkazujejo vse zatrjevane pogoje iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (da z nekonkretiziranimi trditvami, da ima že sedaj sporno nepremičnino v celoti v posesti tožnik, zato pa s predlagano začasno odredbo toženec ne bi utrpel nobene škode oziroma le neznatno škodo, pa je ob tem sicer pravilno zaključilo, da tožnik zatrjevanega pogoja iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ ni izkazal) in ob zaključku o izkazanosti tudi pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, ugodilo predlogu tožnika in izdalo predlagano začasno odredbo.

14. Ob toženčevem ugovornem nasprotovanju tožnikovi izkazanosti pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ s sklicevanjem na zaznambo izbrisne tožbe, ki jo je tožnik zaradi varstva zahtevka iz izbrisne tožbe dosegel in je vpisana v zemljiški knjigi pri toženčevem solastnem deležu sporne nepremičnine in tožnikovem priznanju tega zatrjevanega dejstva (v odgovoru na ugovor), pa je sodišče prve stopnje zaključke o izkazanosti pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ponovno presodilo tudi z upoštevnostjo toženčevih ugovornih trditev in pravnih učinkov, kot jih zagotavlja zaznamba izbrisne tožbe po pravilih Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Tako je glede na določila prvega in drugega odstavka 80. člena ZZK-1 (v zvezi z drugim odstavkom 245. člena ZZK-1) ugotovilo, da zaznamba spora ni ovira za nadaljnje zemljiškoknjižne vpise, vendar pa ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku učinkovanja zaznambe spora (izbrisne tožbe). Po določilu tretjega odstavka 80. člen ZZK-1 pa vsi kasnejši vpisi pravic, ki so bili dovoljeni proti zemljiškoknjižnemu lastniku oz. nadaljnjim pridobiteljem pravic, pridobljenih glede na vknjiženo lastninsko pravico, učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Po določbi tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 v primeru dovoljene vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora (torej ob odločanju o vpisu pravice, v korist katere je bila predhodno vpisana zaznamba spora), če zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo, hkrati po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris vseh vpisov iz tretjega odstavka 80, člena ZZK-1. Glede na določilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 in takšne učinke zaznambe spora, tožnikove trditve o potrebnosti tožnikove nadaljnje tožbe in stroškov zoper morebitne nadaljnje zemljiškoknjižne pridobitelje, niso pravno utemeljene, saj bi v primeru uspeha z izbrisno tožbo tožnik lahko že na podlagi takšne ugodilne sodbe dosegel neposreden vpis (so)lastninske pravice pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi tudi zoper imetnike pravic, ki so svoje vpise dosegli v zemljiški knjigi po zaznambi spora. Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec z ugovornimi trditvami ovrgel verjetnost tožnikovih trditev o pomembnosti prepovedi odsvojitve in obremenitve in njeno zaznambo v zemljiški knjigi za varstvo uveljavitve tožnikovega tožbenega zahtevka iz izbrisne tožbe zoper tretje dobroverne pridobitelje vknjiženih stvarnih in drugih pravic in kar je kot edini vzrok nevarnosti za onemogočanje uveljavitve tožnikove terjatve (pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval tožnik. Zaznamba spora res ne zagotavlja enakega varstva kot zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve, vendar pa glede na tožnikove trditve o uveljavljanem varstvu dosega namen, zaradi varstva katerega je tožnik začasno odredbo tudi predlagal. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z navedeno odločitvijo so tako zadostni, da omogočajo njen preizkus (zaradi česar so neutemeljene pritožbene trditve o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi materialnopravno pravilni (zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni razlogi o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve).

15. Ob ugotovljenih učinkih zaznambe izbrisne tožbe pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot utemeljene tudi ugovorne trditve toženca o neizkazanosti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, po tožniku utemeljevanega zgolj z, glede na učinke zaznambe spora, pravno neutemeljenimi posledicami prepovedi odsvojitve in obremenitve.

16. Ob toženčevem ugovornem nasprotovanju zaključku sodišča prve stopnje v sklepu o izdani začasni odredbi o izkazanosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje glede na že izpostavljeno učinkovanje zaznambe spora, glede na publicitetni učinek zaznambe spora (6. člen ZZK-1, zaradi katerih se izkažejo kot pravno neutemeljene tudi tožnikove trditve o dobrovernosti morebitnih nadaljnjih pridobiteljev zemljiškoknjižnih pravic) in na podlagi s strani tožnika neprerekanih toženčevih ugovornih trditev o že pred konkretno tožbo vloženi toženčevi tožbi zoper tožnika zaradi izselitve iz sporne nepremičnine, tudi pravilno zaključilo, da predlagana začasna odredba ne preprečuje tožniku nastanka težko nadomestljive škode zaradi grozeče izselitve iz sporne nepremičnine. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov, ker bi lahko toženec tožniku povzročil škodo s sklenitvijo najemnega razmerja s tretjim in njegovo naselitvijo v sporno nepremičnino, tako niso utemeljene. Sicer pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novo zatrjevana dejstva (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ), ki pa so tudi v logičnem nasprotju s tožnikovimi pritožbenimi trditvami, da ima celotno nepremičnino v izključni posesti tožnik.

17. Ob zgoraj predstavljenih, sicer skromnejših, vendar še zadostnih razlogih, je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, zakaj je ugovoru drugotožnica zoper sklep o začasni odredbi ugodilo ter sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog zavrnilo, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato pa so tudi neutemeljene pritožbene trditve o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ker bi naj sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo, da za izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe zadošča zgolj izkazanost vseh pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ hkrati, in ne izkazanost zgolj enega izmed njih.

18. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP, 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z odločitvijo o stroških v izpodbijanem sklepu, ki pritožbeno ni bila izpodbijana.

1 Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 260.