Jedro

Če so stranke sklenile sodno poravnavo glede obveznosti plačila stroškov, sodišču pa je prepuščena le odmera višine, potem je možno stroške priglasiti tudi izven naroka, na katerem je bila sklenjena poravnava. Sodna poravnava je samostojen izvršilni naslov, zato glede njene vsebine izven pravde ni mogoče drugače odločiti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se p o- t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odmerilo pravdne stroške v višini A in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Sodišče se je pri odmeri sklicevalo na sklenjeno sodno poravnavo, iz katere izhaja dolžnost tožene stranke povrniti stroške tožeči stranki.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka zaradi kršitev določb postopka. V pritožbi trdi, da bi morala tožeča stranka stroškovnik vložiti že na obravnavi 13. 12. 1995, saj je treba stroške priglasiti do konca glavne obravnave. Obravnava se je končala s sklenitvijo sodne poravnave. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Po čl. 164/3 Zakona o pravdnem postopku mora stranka zahtevati stroške do konca glavne obravnave, toda to pravilo velja, če se pravda konča z odločbo sodišča. V konkretnem primeru sodišče ni odločalo, ampak je bila sklenjena sodna poravnava glede obveznosti povrnitve stroškov. Po sodni poravnavi pa je bilo dolžno o višini stroškov odločiti sodišče. To pomeni, da je bil temelj glede obveznosti plačila stroškov določen s sodno poravnavo. Nastopila je podobna situacija,kot če bi bil izdan sklep o obveznosti plačila stroškov.

Sodna poravnava je samostojen izvršilni naslov in dokler velja, o obveznosti plačila stroškov ni mogoče drugače odločiti.Tožena stranka pa ne trdi,da razpolaga s pravnomočno odločbo o razveljavitvi sodne poravnave.

To pomeni, da stroškovnik ni bil vložen prepozno v smislu čl. 164/3 ZPP. Na osnovi veljavne sodne poravnave je sodišče odločilo samo še o višini stroškov.

Tožena stranka pa ni izpodbijala same odmere stroškov.