Jedro

Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2015 in št. ... z dne 19. 2. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela pokojnine, upoštevaje celotno delovno dobo, dopolnjeno na območju bivše Jugoslavije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da pravico do pokojnine uveljavlja na podlagi opravljanja služb v Republiki Srbiji, v Republiki Hrvaški in v Republiki Sloveniji. Opozarja, da je v času opravljanja teh služb veljala enotna jugoslovanska zakonodaja. Posledično bi mu morala biti tudi pravica do pokojnine priznana in izračunana na osnovi seštevka delovnih oziroma pokojninskih dob. V Sloveniji je bil v delovnem razmerju v času od 3. 6. 1977 do 17. 7. 1977 in v času od 13. 12. 1977 do 30. 6. 1978. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 2. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil zavarovalno dobo 8 mesecev in 5 dni. V Sloveniji je bil, kot to tudi sam navaja v pritožbi, zaposlen v času od 3. 6. 1977 do 17. 7. 1977 in od 13. 12. 1977 do 30. 6. 1978. 7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 pogoje za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine določa v 27. členu. Zgolj z dopolnjenimi 8 meseci in 5 dnevi zavarovalne oziroma pokojninske dobe tožnik nikakor ne izpolnjuje pogojev za priznanje samostojne pravice do starostne pokojnine. Ob dopolnjeni starosti 65 let, bi moral skladno s prvim odstavkom 27. člena navedenega zakona dopolniti najmanj 15 let zavarovalne dobe.

8. Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe - ES, št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba)3. Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu je nemški nosilec socialnega zavarovanja toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977).

9. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe). Tako bi moral doseženih 8 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe prevzeti tisti nosilec socialnega zavarovanja druge države članice Evropske skupnosti, kjer je tožnik dopolnil najmanj 12 mesecev zavarovalne dobe. V takem primeru bi slovensko zavarovalno dobo moral upoštevati ali nemški ali francoski nosilec pokojninskega zavarovanja.

10. Ker je slovenska zavarovalna doba krajša od 12 mesecev, v takem primeru tudi ne pride v poštev seštevanje zavarovalnih dob, ki jih je tožnik dosegel v Republiki Hrvaški oziroma v Republiki Srbiji, niti na podlagi Uredbe, niti na podlagi sklenjenega bilateralnega sporazuma o socialni varnosti z Republiko Srbijo, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 UL L št. 166.