Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica verjetno nevarnost izkazala s sklenitvijo notarskega sporazuma med tožencema, s katerim je bila razveljavljena darilna pogodba, in to brez, da bi bila tožnica o tem obveščena, kljub temu, da je v nepremičnini z družino živela vrsto let in je po lastnih zatrjevanjih v njo vlagala. Pritožbene navedbe, da tožnica ne izkazuje interesa za izdajo začasne odredbe, so tako neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnica proti tožencema vložila tožbo zaradi neveljavnosti pogodbe in ugotovitve lastninske pravice, podrejeno zaradi plačila 85.000 EUR, ki temelji na skupaj ustvarjenem premoženju v času izvenzakonske skupnosti s prvim tožencem. V zavarovanje svoje terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu v pretežnem delu ugodilo in 21. 6. 2019 izdalo začasno odredbo, s katero je drugemu tožencu kot lastniku nepremičnin prepovedalo obremenitev in odtujitev teh nepremičnin do 4/5. 2. Zoper začasno odredbo sta toženca podala ugovor, katerega je sodišče zavrnilo. Sklep o zavrnitvi ugovora z dne 4. 10. 2019 toženca izpodbijata s pritožbo, ki jo vlagata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, v bistvenem pa se pritožujeta iz naslednjih razlogov. Navajata, da bi tožnica lahko dokazovala verjetnost obstoja terjatve le, če bi imela zatrjevana vlaganja stvarnopravne posledice, vendar jih nimajo, saj ni bilo dano soglasje drugega toženca za pridobitev lastninske pravice. Z zatrjevanimi vlaganji tudi ni nastala nova stvar. Izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje o verjetnosti terjatve, to je o zatrjevanih vlaganjih, ter navajata, da sta v spis vložila izjave številnih prič, ki so potrdile, da tožnica in prvi toženec v nepremičnino nista vlagala, ampak je vlaganja izvršil in nepremičnino prenovil brat prvega toženca. Zatrjujeta, da tožnica ne izkazuje interesa za začasno odredbo, saj za zavarovanje njene terjatve zadostuje zaznamba spora. Poleg tega je sodišče prekomerno poseglo v lastninsko pravico drugega toženca, saj tožnica uveljavlja 2/5 solastniški delež, sodišče pa je z začasno odredbo prepovedalo razpolaganje in odtujevanje 4/5 nepremičnin. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni ugovor, da zatrjevana vlaganja nimajo stvarnopravnih posledic, je neutemeljen. Pritožba se v tem delu obširno opredeljuje do soglasja drugega toženca za prehod lastninske pravice po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) in glede ustvaritve nove stvari. Pritožbeno sodišča pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj SPZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev in tudi ni potrebno nobeno soglasje. Tožnica svoj zahtevek temelji na ustvaritvi skupnega premoženja v dolgoletnem trajanju izvenzakonske skupnosti s prvim tožencem. Njene trditve se bodo presojale po zakonih, ki urejajo skupno premoženje (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in Družinski zakonik – DZ). Skupno premoženje se pridobi po sili zakona s skupnim vlaganjem dela in sredstev. V obravnavanem primeru je drugi toženec (oče) prvemu tožencu (sin in tožničin bivši izvenzakonski partner) podaril polovico nepremičnine. Tožnica zatrjuje skupna vlaganja v to nepremičnino, kar pomeni, da je prišlo do prepleta skupaj ustvarjenega premoženja s posebnim premoženjem tožencev. Tožnica je, če bo dokazala, da je bilo skupno premoženje ustvarjeno, delež pridobila na podlagi zakona, ki ureja režim skupnega premoženja, in ne na podlagi 48. člena SPZ. Zato so vsa pritožbena navajanja v zvezi s pomanjkanjem soglasja s strani drugega toženca nebistvena. Pri tem gre ugotoviti, da toženca napačno razumeta ugotovitev sodišča v zvezi s V. točko darilne pogodbe, saj tega določila pogodbe ni ocenjevalo v smislu podaje soglasja za spremembo lastniškega stanja, ampak jo je ocenilo v okviru dokazne ocene glede zatrjevanih vlaganj tožnice in prvega toženca.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je za verjetno izkazano, da je prišlo do ustvaritve nove stvari, saj iz dokaznih listin v sodnem spisu zaenkrat za verjetno izhaja, da je prišlo z vlaganji v prvotni gospodarski objekt do novega stanovanjskega objekta, kjer sta bili prenovljeni vsaj dve etaži, z namenom bivanja tožnice, prvega toženca in njune družine v njem. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je nepremičnina ostala v enakih gabaritih, saj je v konkretnem primeru za verjetno izkazano, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, ko je ugotovilo, da obstoji verjetnost tožničnine terjatve, to je ustvaritev skupnega premoženja z vlaganjem v nepremičnino. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v 7. točki izpodbijanega sklepa je prepričljiva in življenjsko logična ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo V. točko darilne pogodbe, iz katere izhaja, da si bo obdarjenec, to je prvi toženec in tožničin bivši izvenzakonski partner, v podarjenem delu gospodarskega poslopja z lastnimi sredstvi zgradil svoje stanovanje. Družina je v tem stanovanju prebivala, zato se tudi pritožbenemu sodišču v tej fazi postopka zdi manj verjetno, da bi vlaganja izvedel drugi sin drugega toženca J. M. ml. Kljub temu, da predloženih osem izjav v prilogah od B 4 do B 11, s katerimi so izvajalci del potrdili, da je vlaganja izvedel J. M. ml., predstavlja pritožbeno novoto, saj niso bile vložene v ugovornem postopku zoper izdani sklep o začasni odredbi in se sodišče prve stopnje do njih ni moglo izreči, pa po oceni pritožbenega sodišča te izjave vzpostavljajo določen dvom v tožničine trditve o vlaganjih, zato jih bo moralo sodišče prve stopnje v rednem postopku dokazno oceniti v okviru celovite dokazne ocene skupaj z vsemi preostalimi dokazi.

8. Sodišče prve stopnje je tožencema pravilno obrazložilo razliko med zaznambo spora in začasno odredbo. Sodna praksa je zavzela stališče, da je terjatev, ki temelji na družinskem stvarnem pravu (na institutu skupnega premoženja), mogoče učinkovito zavarovati z zaznambo spora, saj so tretje osebe varovane z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Če pa stranka želi doseči zavarovanje z začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve, mora izkazati konkretno nevarnost, da bi bila izvršitev zanjo uspešne sodbe otežena ali nemogoča.1 Stranka ima pravico do izdaje začasne odredbe in ji te pravice ni mogoče odreči, vendar mora izkazati pogoje za takšno odredbo skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica verjetno nevarnost izkazala s sklenitvijo notarskega sporazuma med tožencema, s katerim je bila razveljavljena darilna pogodba, in to brez, da bi bila tožnica o tem obveščena, kljub temu, da je v nepremičnini z družino živela vrsto let in je po lastnih zatrjevanjih v njo vlagala. Pritožbene navedbe, da tožnica ne izkazuje interesa za izdajo začasne odredbe, so tako neutemeljene.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče z izdajo začasne odredbo prekomerno poseglo v lastninsko pravico drugega toženca. Tudi o tem je že ustaljena sodna praksa in sicer, da skupno premoženje predstavlja skupno lastnino zakoncev in je zato prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami lahko izrečena zgolj v celoti, čeprav eden od zakoncev zahteva, da se na ugotovljenem skupnem premoženju določi delež (le) do polovice.2 V obravnavnem primeru je tožnica z verjetnostjo uspela dokazati, da 4/5 nepremičnine sodijo v skupno premoženje, bivša izvenzakonska partnerja pa imata do njega celotno pravico oziroma sta v razmerju do njega v skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato z začasno odredbo pravilno prepovedalo razpolaganje s 4/5 nepremičnin, to je s celotnim zatrjevanim skupnim premoženjem, kljub temu, da tožnica uveljavlja polovični delež.

10. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep I Cp 878/2013. 2 VSL sklepa II Cp 75/2019 in I Cp 542/2017.