Jedro

Pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo za utemeljitev žaljivosti pri izražanju nestrinjanja z izrečenim v intervjuju treba, da bi tožnica v popravku s kritiko »napadla« osebo sodnika (ad personam), a ga ne, saj se popravek nanaša na vsebino izrečenega (ad rem). Tožnica je v popravku ob tem pojasnila, zakaj kritizira določene izjave sodečega sodnika. Ker je kot sodeči sodnik v nepravnomočni zadevi komentiral nepravnomočno zaključen kazenski postopek, tožnici ni mogoče odreči, da v popravku pove svojo plat zadeve, in to širše, ter da hkrati pojasni, kako je v kazenskem postopku (so)delovala sama in po svojem pooblaščencu, ki tam izraža njeno voljo.

Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri objavi popravka za obrambno funkcijo ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditor et altera pars zagovarja svojo resnico. Intervju pri tem ni izvzet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da po pravnomočnosti sodbe v prvi naslednji oddaji A. objavi popravek z vsebino, ki jo zahteva s tožbenim zahtevkom. S III. točko izreka je naložilo stranko objavo tega popravka tudi na spletni strani www...si, da bo viden vsaj 24 ur na naslovni strani te spletne strani, od tedaj dalje pa tudi v arhivu, vezanem na oddajo A. z okrožnim sodnikom B. B. z dne 20. 10. 2019. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnica zahtevala, da mora tožena stranka objavo popravka napovedati v napovedniku oddaj A. ter da mora biti ob branju besedila popravka razločno viden tekst, ki ga novinar bere na TV ekranu, je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela (I., III. in IV. točka izreka), se pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki prisodi pravdne stroške. Po 27. členu ZMed mora biti popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša, ter nadalje, da mora biti popravek prebran, če je šlo za objavo na televizijskih programih. Pri tem zadostuje že enkratna objava popravka. Sodišče pa je v nasprotju z določbo 27. člena ZMed sklenilo, da mora tožena stranka popravek objaviti ne le na prvi naslednji oddaji A., pač pa tudi za 24 ur na naslovni strani spletne strani in še v arhivu. Po 27. členu bi bilo dovolj, da se popravek objavi le enkrat in da se prebere. Za drugačno odločitev sodišče ni imelo podlage. Popravek je tudi žaljiv in zato je v nasprotju s peto alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožnica v popravku podaja vrednostne sodbe o sodniku z besedami: „Čista izmišljotina in popolna neresnica je“, „Sodnik B. B. je tudi zavajal javnost“ in še: „Sodnik B. B. mojega pooblaščenca ni nikoli kaznoval, sedaj pa ga pošilja v zapor“ in na koncu: „Ocenjujem, da B. B. po zaključku sojenja neutemeljeno blati odvetnika F. F. zaradi objave njegovega članka v reviji C.“ Iz popravka je sicer razvidno, da ima tožnica drugačne predstave o tem, kaj je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, da še naprej, kljub oprostilni sodbi meni, da je dr. D. D. kriv kaznivega dejanja, vendar takšno in drugačno razmišljanje ne more izključevati žaljivosti popravka. Žaljivo se ne meri s subjektivnim dojemanjem tistega, ki zahteva objavo popravka, saj bi v tem primeru vsakdo zahteval, da se objavi karkoli, tudi psovke. Tožničine vrednostne sodbe, ki prikazujejo sodnika kot osebo, ki zavaja javnost, si izmišlja, blati druge in jih pošilja v zapor, so žaljive. Še posebej pa je žaljiva trditev, da je dr. D. D. storil kaznivo dejanje. ZMed določa, da odgovorni urednik zavrne objavo popravka, če je ta napisana žaljivo. Namen objave popravka je namreč v tem, da se prikaže nasprotna dejstva in okoliščine, ne pa, da se podaja subjektivne vrednostne sodbe o drugih, saj je napaden institut sodnika, in to zahteva oseba, ki je očitno nezadovoljna z odločitvijo sodnika, kar izraža na žaljiv način. Objava popravka bi ustvarila vtis, da so bile prej objavljene informacije napačne in da se s popravkom popravljajo te informacije, kar zagotovo ni namen instituta popravka. Popravek je žaljiv tudi do obdolženega dr. D. D., ki se mu očita, da je on umoril tožničinega moža. To je zanj žaljivo in posega v njegovo ustavno pravico domneve nedolžnosti (27 člen Ustave), pravico do rehabilitacije (30. člen Ustave) in v osebnostne pravice (30. člen Ustave). To je razlog za zavrnitev popravka. Dr. D. D. je bil oproščen s sodbo. Drugačno stališče bi pomenilo, da vsak obsojenec, o katerem je bilo poročano v medijih, lahko zahteva, da se objavi, da ni kriv, čeprav je sodbo, s katero je bilo odločeno, da je kriv. Tako bi en dan morali objaviti, da je nekdo kriv, nato popravek, da se ne strinja z odločitvijo sodišča. Sedaj pa bo lahko sodnik B. zahteval objavo tega popravka in bo lahko navajal podatke iz sodnega spisa, na podlagi katerih je bilo odločeno, kot je bilo odločeno, čeprav tožnica očitno ni zadovoljna z njegovo odločitvijo. Tako bo lahko dr. D. D. zahteval objavo popravka, da ni storil kaznivega dejanja, saj je bil oproščen obtožbe. Potem bi ta oddaja postala rubrika Pisma bralcev in branje objav popravkov. Bistveni del intervjuja kot novinarske zvrsti je v tem, da intervjuvanec poda svoj osebni pogled na določena vprašanja. Sodnik B. B. je podal svoj pogled na delovanje sodne veje oblasti in na pritiske v sodnih postopkih. Ta kazenski postopek zoper dr. D. D. je bil le ena izmed teh navedb. Tožnica kot žena žrtve kaznivega dejanja pa ni tema intervjuja. Po ZKP se dejansko stanje ugotavlja v kazenskem postopku, sodnica pa zahteva, da se ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno, kar je v nasprotju s tretjo alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed. Namen objave popravka ni v tem, da se iz kazenskega postopka razširi razprava o utemeljenosti ugotovljenega dejanskega stanja v medijih. Če tožnica meni, da je sodni senat napačno presodil dokaz in da je bila na obdolžencu več delcev smodnika, kot ugotavlja sodnik, in meni, da je dr. D. D. kriv, mora to uveljavljati v kazenskem postopku. Popravek je nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, ki jih domnevno popravlja, kar je razlog za zavrnitev po šesti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Branje popravka traja 4 minute in 22 sekund, kar ustreza trem novinarskim prispevkom, ki so bili objavljeni v oddaji E. ali več 2/3 novinarskega prispevka v oddaji E. To je izredno dolga objava in daljša od delov intervjujev, ki so predmet popravka. Sodišče prve stopnje pa je zmotno menilo, da je treba upoštevati, da je bila polovica intervjuja obarvana s tematiko konkretnega kazenskega postopka. Čeprav sodna praksa daje možnost, da se popravek umesti v širši kontekst, vendar velja opozoriti, da se sorazmerje ne presoja po sistemu črka za črko, sekunda za sekundo, nikakor pa ne v smeri, da bi se popravek raztezal na ves čas in vse besedilo, ki vsaj posredno izhaja iz nekega dejstva, glede katerega se zahteva objavo popravka. ZMed določa, da popravek ne sme biti nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, na katere se neposredno nanaša. Gre za sorazmerje med popravkom in navedbami, na katere se nanaša. Deli objave, na katere se nanašajo popravki, so bili začetek na 18:12, konec 18:33. Glede izjave sodnika o ravnanju vdove je začetek na 20:42 in konec na 20:55. Prvi del objave je 21 sekund oziroma razširjeno na 1 minuto, drugi del pa 13 sekund. Že v uvodu je več izjav odvetnika F. F., s katerimi je izražal svojo odklonilno stališče do sodnika B. B. oziroma njegovega načina procesnega vodstva. Že sam odvetnik pove, da je sodnik vlaganje pravnih sredstev razumel kot pritisk. V zahtevi za popravo pa tožnica to ponavlja in podaja vrednostne sodbe, ki jih je v intervjuju podal že odvetnik sam. V tem delu zahtevka za objavo popravka gre za ponavljanje navedb, ki so bile objavljene v intervjuju in s katerimi se obvestila ne zanika, in to je dodatni razlog za zavrnitev objave popravka. Tožnica še navaja, da sodnik B. B. njenega pooblaščenca ni kaznoval, sedaj pa ga pošilja v zapor. Sodnik v intervjuju ni nikogar poslal v zapor. Sodnik je le opisal primere neprimernega vedenja pred našimi sodišči in to primerjal z nekaterimi primeri iz tujine, kjer bi bilo tako vedenje nesprejemljivo. Ni pošiljal odvetnika v zapor, zato te navedbe ni potrebno zanikati ali dopolnjevati.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja 5. člen Zakona o radioteleviziji Slovenija, češ da morajo urednice pri svojem delu še posebej spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, človekovo osebnost in dostojanstvo in zagotoviti nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj. Meni, da je tožena stranka kršila določila tega zakona in ji ni omogočila, da bi prikazala njeno stališče glede izjav sodnika B. B., niti da bi znotraj oddaje ohranila svoje človeško dostojanstvo in osebnost, nepristranskost in obveščanja. Po petem odstavku 27. člena ZMed bi morala biti objava enakovredna in na enakem mestu kot originalni prispevek. Ker je ta oddaja v arhivu, je dostopna vsakomur prek spletne strani, zato je treba popravek objaviti tudi v arhivu. Meni, da v popravku ni nič žaljivega. Proti dr. D. D. je vložena pravnomočna obtožnica, v kateri se mu očita kaznivo dejanje umora in oprostilna sodba še ni pravnomočna. Če sodnik javno komentira svojo odločitev nepravnomočne sodbe v medijih, lahko prizadete osebe zahtevajo objavo popravka in prikazujejo nasprotna dejstva. Noben človek ni nezmotljiv. Če krši področje lastne etike in mu mediji pri tem pomagajo, je pričakovati, da se lahko stranka posluži objave popravka.

4. Na to vlogo je tožena stranka odgovorila, da ni vedela, kaj bo okrožni sodnik B. B. izrekel v intervjuju. Tožena stranka nima vpogleda v sodni spis, saj ni bila stranka postopka. Za širše interpretacije določb ZMed pa ni podlage. Za uporabo ZRTVS-1 pa ni pravne podlage, saj je pravna podlaga ZMed. V preostalem delu ponavlja pritožbene navedbe.

**5. Pritožba ni utemeljena.**

6. Pritožnica graja zmotno uporabo materialnega prava; pri tem se sklicuje tako na svoje ustavne pravice kot na določbe ZMed, ki urejajo objavo popravka. Pritožbeno sodišče bo zato uvodoma pojasnilo, kako razume pravico do popravka v razmerju do svobode medijev, pri čemer se opira na ustaljeno sodno prakso1, ki je te pravne standarde napolnila.

7. V 6. oddelku Zmed je z zakonom konkretizirana ustavno varovana pravica do popravka (40. člen Ustave). Ta mora biti uravnotežena z ustavno pravico do svobode izražanja, katere neločljiv del sta tudi svoboda medijev (39. člen Ustave) in ustavna pravica lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). VS RS je že v več odločbah poudarilo2 (do tega se je opredelilo tudi že Ustavno sodišče pojasnilo)3, da gre pri pravici do popravka za način, za katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast in dobro ime ali dobro ime, in sicer z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. Hkrati se na ta način varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. S tem ko ima prizadeti možnost objave popravka, je ustvarjeno neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Pravica do popravka pa ni enaka pravici do dostopa do medija, saj je vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva in nastane kot posledica objavljenega prispevka.

8. Četrti odstavek 26. člena Zmed vsebino »popravka« opredeljuje v ožjem pomenu (z zanikanjem, popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v obvestilu) ter s popravkom v širšem pomenu (z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbuja ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku). Če zakonska merila niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu Zmed. Po določbi prvega odstavka 27. člena Zmed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti izpolnjena za celotno besedilo predlaganega popravka, sicer ga urednik lahko odkloni.

9. Najprej mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali so navedbe, ki so bile izrečene v oddaji A., terjale popravek oziroma ali je podana sorazmernost med obema z ustavo in zakonom varovanima pravicama.

10. Pritožnica ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica kot vdova po ubiti žrtvi udeležena v kazenskem postopku, ki teče proti domnevnemu storilcu, in sicer kot oškodovanka. Tožnica v tožbi zatrjuje neresničnost in netočnost navedb, ki jih je v kazenskem postopku sodeči prvostopenjski sodnik podal v intervjuju v oddaji, objavljeni v mediju tožene stranke, želi pa tudi prikazati nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi želi izpodbijati in dopolniti navedbe iz intervjuja, saj je kot oškodovanka sodelovala v kazenskem postopku in je zato želela prikazati svojo plat tega sodelovanja. Ob nespornem položaju udeleženke v kazenskem postopku in tem, da je bil v oddaji A. govor o prav tej kazenski zadevi, je sodišče prve stopnje tožnici zato pravilno priznalo aktivno legitimacijo po 1. odstavku 27. člena Zmed.

11. Pritožnica zmotno meni, da je šlo le za oddajo o stanju v sodstvu in da je bil primer kazenskega postopka proti dr. D. D. le obroben. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in temu višje sodišče pritrjuje, da je bilo prav temu kazenskemu postopku namenjeno več kot polovico oddaje. Pri tem je sodišče prve stopnje naredilo analizo/razdelitev oddaje po minutah in po vsebini (obrazložitev pod točko 13 in 14 izpodbijane sodbe). Pritožba sicer ponavlja, da je šlo le za krajše intervale (1 minuta, nato 13 sekund), vendar so te navedbe protispisne, saj je v izpodbijani sodbi točno povzeto, kje vse v oddaji so bile navedbe in trditve sodnika, ki so se nanašale na ta kazenski primer. Tako ne drži očitek, da je popravek daljši od prispevka.

12. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je presojalo besedilo prispevka in besedilo popravka celovito. Pri tako dolgem prispevku ni mogoče iztrgati le dveh stavkov, ampak je pomembna celotna sporočilno vrednost prispevka.4 Sodišče prve stopnje se je primerjave pravilno lotilo tako, da je naredilo presojo časovne sorazmernosti oziroma da je presojalo dolžino popravka glede na dolžino prispevka, kjer je bilo govora o sojenju dr. D. D. in se je neposredno ali posredno nanašal na tožnico, njen prispevek v kazenskem postopku in prispevek njenega pooblaščenca, ki tam izraža njeno voljo. Izhodišče za primerjavo je bil povzetek vsega, kar je v oddaji o tem povedal sodnik. Tožnica ima tako pravico do popravka; na strani poslušalcev pa je, da lahko zavzamejo (kritično) distanco do podanih informacij.

13. Pritožnica nadalje neutemeljeno graja sodbo v delu, ko je sodišče ugodilo delu tožbenega zahtevka, da je popravek viden 24 ur na naslovni strani spletne strani in nato v arhivu oddaj, vezano na oddajo A. s sodnikom B. B. Določba 27. člena Zmed namreč določa, da mora biti popravek objavljen v taki obliki in na način, da ima objava enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša. Res je, da zadostuje že enkratna objava, vendar je bil v obravnavanem primeru intervju objavljen 24 ur tako na prvi strani spletnega mesta in je še vedno objavljen v arhivu. Zato za učinkovitost pravice do popravka ne zadošča zgolj njegovo branje v prvi naslednji oddaji A., ampak je potrebna tudi oddaja na spletu in v arhivu. Z enkratnim branjem popravka tožnica namreč ne bi mogla zagotoviti izpolnitve svoje pravice do popravka.

14. Pritožnica še trdi, da je vsebina popravka žaljiva in da je tožena stranka že zato lahko zavrnila njegovo objavo (5. odstavek 31. člena Zmed). Meni, da ima popravek vrednostne sodbe o sodniku.5 Sodišče prve stopnje je na to pravilno odgovorilo (11. točka obrazložitve sodbe), da te navedbe niso objektivno žaljive. Hkrati je ugotovilo, da so bile izjave sodnika B. B. take, da so dajale dovolj podlage za tožničine sklepe, kot jih ta naredi v predlaganem popravku. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi bilo za utemeljitev žaljivosti pri izražanju nestrinjanja z izrečenim v intervjuju treba, da bi tožnica v popravku s kritiko »napadla« osebo sodnika (ad personam), a ga ne, saj se popravek nanaša na vsebino izrečenega (ad rem). Tožnica je v popravku ob tem pojasnila, zakaj kritizira določene izjave sodečega sodnika. Ker je kot sodeči sodnik v nepravnomočni zadevi komentiral nepravnomočno zaključen kazenski postopek, tožnici ni mogoče odreči, da v popravku pove svojo plat zadeve, in to širše, ter da hkrati pojasni, kako je v kazenskem postopku (so)delovala sama in po svojem pooblaščencu, ki tam izraža njeno voljo. V pritožbi izpostavljeni deli popravka zato niso žaljivi v smislu 31. člena Zmed.

15. Pritožba kot nedopustno pritožbeno novoto navaja, da je popravek žaljiv tudi do dr. D. D.6; ne v zavrnitvi objave popravka ne v odgovoru na tožbo, tožena stranka teh navedb ni podala. Pritožnica ob tem ne pojasni, zakaj te navedbe ni mogla podati prej (1. odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu bo pritožbeno sodišče na te navedbe odgovorilo, kolikor se te dotikajo vprašanja pravilne uporabe materialnega prava.

16. Res velja domneva nedolžnosti, dokler določena oseba v kazenskem postopku ni pravnomočna obsojena, in zato res to velja tudi za dr. D. D. Vendar je tožnica ta svoj stavek v popravku umestila na koncu drugega odstavka, ko zaključuje podano videnje dela presoje dokaznega postopka, do katerega se je najprej opredelil sodnik B. B. v intervjuju in o tem predstavljal svoje zaključke. Splošno znano je in v duhu demokracije je, da je (pravnomočne) sodbe sodišč dopustno kritizirati. Vendar je sodeči sodnik tožnico (oškodovanko v kazenskem postopku) v oddaji označil kot ženo žrtve, ki da je ni zanimalo, kdo je ubil njenega moža in je ob tem podal še obsežno pojasnilo. Na dlani je, da ima tožnica zato pravico do popravka o vsem, kar se nanaša na njeno vlogo v kazenskem postopku (najsi jo je izvajala neposredno ali prek svojega odvetnika). Na koncu predstavitve svoje plati je le podala svoj sklep, zakaj meni, da je storilec bil tisti, ki je obtožen; ženi žrtve, umorjene v kazenskem postopku, pač ni mogoče odreči, da se z (nepravnomočno) sodbo (intimno) ne strinja ter da to tudi javno pove, še zlasti, če je spodbujena s strani sodečega sodnika. V tem delu popravek torej ni žaljiv in ne drži, da bi sodišče moralo že na podlagi 31. člena Zmed tožbeni zahtevek zavrniti. Seveda pa ni mogoče odreči, da če bi se kdo počutil prizadetega pri objavi popravka, ne bi mogel zahtevati zaščite svojih pravic, tudi prek varstva, ki ga nudi ZMed.

17. Pritožba trdi tudi, da pri intervjuju ne more biti objave popravka, saj gre za podajanje osebnega pogleda na določena vprašanja. Temu ni mogoče pritrditi, saj se je sodna praksa že izrekla, da gre pri objavi popravka za obrambno funkcijo ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditor et altera pars zagovarja svojo resnico. Intervju pri tem ni izvzet.7

18. Pritožnica še navaja, da je v popravku zajeta razprava o utemeljenosti ugotovljenega dejanskega stanja iz kazenskega postopka. Višje sodišče odgovarja, da je v intervjuju sodeči sodnik pričel z analizo postopka in pri tem očital tožnici nezanimanje za to, kdo je umoril njenega moža in da je bila neaktivna ter naredil delno analizo dokazov, izvedenih v kazenskem postopku. Zato je imela tožnica pravico v popravku zahtevati objavo svojega videnja (tako svoje aktivnosti v postopku kot tudi aktivnosti svojega odvetnika, s pomočjo katerega je sodelovala v kazenskem postopku). Pri tem ni pomembno, da je v uvodu oddaje odvetnik F. F. že povedal o pravnih sredstvih, ki jih je vlagal med kazenskim postopkom, kar je sodnik B. B. občutil kot pritisk. V tem kontekstu ni šlo za ponavljanja iz intervjuja (pritožba meni, da ni podlage za objavo popravka v delu, ki se nanaša na besedilo »sodnik ni mojega pooblaščenca nikoli kaznoval, sedaj pa ga pošilja v zapor«). Vendar je ponovno treba upoštevati celotno izjavo sodnika o tem, da je občutil pritisk tudi v ravnanju odvetnika in da bi za tako ravnanje odvetnika v ZDA, odvetnika zaprli. Ker je odvetnik zastopal stranko (tožnico), je sodišče štelo, da v popravku tožnica v bistvenem delu dopolnjuje s strani sodnika predstavljeno situacijo (točka 23 obrazložitve). Kljub temu da sodnik B. B. ni direktno rekel, da bi »pošiljal njenega pooblaščenca v zapor«, je s primeri iz tuje sodne prakse posredno podal mnenje o tem, kaj bi bilo treba narediti z odvetnikom oškodovanke.

19. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo smiselno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških temelji na določbi 365. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, tožničin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča. 1 Prim. sodbo VS RS II Ips 224/2018 z dne 28. 3. 2019. 2 Glej npr. II Ips 224/2018 z dne 28. 3. 2019 in II Ips 238/2017 z dne 14. 9. 2017. 3 Up-419/09 in U-I-95/09 z dne 21. 10. 2010. 4 Primerjaj odločbi VSL II Cp 4190/2010 z dne 10. 11. 2010 in I Cp 1618/2011 z dne 11. 5. 2011. 5 Besede: „Čista izmišljotina in popolna neresnica je“ in „Sodnik B. B. je tudi zavajal javnost“, „Sodnik B. B. mojega pooblaščenca ni nikoli kaznoval, sedaj pa ga pošilja v zapor“, „B. B. je po zaključku sojenja neutemeljeno blatil odvetnika F. F., zaradi objave v reviji C.“ 6 Sklicuje se na besedilo popravka: »Količina in sestava delcev najdenih na dr. D. D. ter način izvršitve umora in ostali dokazi tako kažejo, da je storilec ravno dr. D. D. kot mu je slednje očitala obtožnica«. 7 Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 36/2011 z dne 26. 5. 2011.